Najboljše knjige - berimo jih skupaj...

Miha Mazzini: TRENUTKI SPOZNANJA

2012-01-22T09:33:00.000-08:00

Do kod lahko sega groza spoznanja? Preberite Mazzinijeve Trenutke spoznanja in vaš pogled na svet se bo spremenil.

ODLOMKI:

..." Sedela je pred njim in videl jo je čutiti. Radoživost, poskočnost, veselje do življenja, pomlad, metulje. Prenašal jo je ne samo v prostoru in času, marveč tudi skozi letne čase. Ogromna gmota pred njim se je razprla in videl je deklico. Solze so se ji pričele nabirati v očeh in zdaj zdaj se bo prva utrgala in padla.

Videl je lepoto v njej začutil življenje v sebi. Polnila ga je toplota, žarenje, ki je prihajalo iz njega samega in se je spreminjalo v nikoli doživeto milost. Občutek je imel, da se bo razpočil, da je en sam človek premalo za to popolno občutje; in v tistem trenutku je v njenih očeh zagledal, da ga vidi takega, kot se on počuti. Da sta se združila v eno, da..."... ( str. 79)

..."Spreletela me je misel na lastno smrt, na padec v nič, in zagrizel sem se v odejo z vso močjo in zadušil krik; saj sosedje ne bi prišli pogledat, kaj se dogaja, a za vsak primer. Srce mi je razbijalo in panika mi je stisnila zatilje. Pa še rok oddaje razdelane zgodbe za scenarij se je približeval. Vstal sem in šel tipkat. Saj je vedno tako, sem si rekel: pisanje je eno samo dolgo prekladanje in pripravljanje, oklevanje in boj s samozaupanjem, strah pred tem, da se ne bo odprlo, pa kjerkoli že je tisto, od koder tečejo zgodbe. Potem končno krene in edina skrivnost je, da se ne smeš ustaviti; pisati moraš, pa če padeš s stola in če se ti mehur skoraj razpoči. Počutiš se, kot bi se moral počutiti zmerom in še bolj, ravno zaradi tega, ker veš, da bo kmalu minilo. Se je moj oče počutil podobno, ko je preračunaval tiste bilance? Ko je iskal napake, prikrite prevare; prvič sem ga zagledal kot nekakšnega detektiva in upal, da sem si črke prilastil vsaj tako dobro kot on številke. In da imava vsaj kaj skupnega."...( str. 223-224)

..." Jean Jaques Rousseau, veliki pedagog, je svojih pet otrok dal v sirotišnico, da je lahko v miru pisal knjige o vzgoji." ...(str. 275)

..."Pogledal sem proti zaprtim vratom. Čarovnica je v mojem stanovanju, kako se je to lahko zgodilo? Osme let psihoterapije, kakšni stroški! Prva tri leta po dvakrat na teden, tako nujno je bilo. Pozneje po enkrat, potem vsaka dva tedna. A vseeno - začel sem računati, koliko me je to stalo, a sem raje odnehal. Nekoč sem po naključju ujel na televiziji prenos nekega tekmovanja jezdecev v preskakovanju ovir in eden od tekmovalcev na plemenitem žrebcu se je pisal tako kot moj terapevt. Lahko bi bil njegov sin. Gledal sem čudovito žival in, pregibanje njenih mišic, in si rekel, evo, moj denar, je vsaj v eni teh močnih nog. Vzdihnil: ves ta luksuz so omogočile moja in njej podobne mame. Kakšni stroški! Kakorkoli, pomagalo je. "... ( str. 281)

..." Ne samo ubiti, tudi pogovoriti se ne morem več z njo. To pa je bolelo. Da ji ne morem razkazati stanovanja, pokazati hranilnih knjižic, za katere niti žena ni vedela, jo peljati v garažo, se kakor po naključju sprehoditi z njo mimo mojih diplom, ki uokvirjene visijo na zidu hodnika.

Z vso močjo sem si zaželele enega samega trenutka, ko bi bila moja mama pri svoji prejšnji pameti, četudi še vedno v tem starem telesu; trenutka, ko bi me lahko videla, prepoznala in bi v njenih očeh videl, da se sramuje vsega, kar mi je izrekla in storila. "... ( str. 286)

..." Gledal sem njen spokoj , njeno potovanje, mir in pozabo, ki sem ji jo prinesel in začel sem jokati. Naslonil sem čelo na vzglavnik sovoznikovega sedeža in se prepustil solzam. Jokal sem zase, za izgubljenimi leti, za puncami, s katerimi ne bom spal, za življenji, ki jih ne bom preživel, ta svetovi, ki jih ne bom videl. Jokal sem nad tistim, kar mi raste v črevesju. Jokal sem nad tem, da ne upam v bolnico zato, ker moraš tam napisati telefonsko številko, ki naj jo obvestijo, jaz pa ne morem povedati niti ene, Jokal sem, nad strahom pred smrtjo, nad osamljenostjo, samoto, in samostjo. Jokal sem nad vsem, kar bi lahko bil , pa nisem. Jokal sem nad dvajsetimi leti, ki sem jih preživel s temi ljudmi, ki sem jih imenoval prijatelji, pa si nisem upal priznati, da to niso. Jokal sem nad svojo drugačnostjo, jokal nad tem, da sem verjel, da človek mora biti povezan z drugimi ljudmi, sicer ni človek in zato vztraja v praznih povezavah. Da sem moral srečati človeka, ki je otok, da sem se lahko zjokal, ker sem otok tudi sam. " ... (str. 309)

Študentska založba, 2007; 347 str. (Knjižna zbirka Beletrina).

F. Batmanghelidj, dr.med.: TELO KLIČE PO VODI

2012-01-22T01:41:00.000-08:00

Dr. F: Batmanghelidj se je rodil v Teheranu, Iranu leta 1931. Študiral je v Londonu na eni izmed priznanih medicinskih fakultet. Vrnil se je v Iran, kjer je gradil dobrodelni znanstveni center, a ga je revolucionarna iranska vlada zaprla in obsodila na smrt (1979). V zaporu si je rešil življenje z zdravljenjem bolnikov s sredstvi, ki jih je imel na razpolago. Tako je dodobra testiral zdravilne učinke vode. V zaporu je pisal članke. Članke o zdravljenju peptičen razjede z vodo, mu je rešil življenje. Objavljen je bil šele leta 1982, ko so ga izpustili iz je pobegnil v Ameriko, kjer je svoje življenje posvetil temu, da bi uradna medicina spremenila vzorec zdravljenja s kemičnimi zdravili in najprej preverila, če morda težave bolnika ne izhajajo iz dehidracije.

Med najbolj pogoste zablode, ki so posledica dehidracije bolezni, pravi avtor, da so: dispeptična in kolitična bolečina, bolečina lažnega vnetja slepiča, haiatusna hernija, bolečine pri revmatoidnem artritisu, bolečine v križu, vratne bolečine, bolečine pri angini pektoris, glavoboli in migrene, stres in depresija, visok krvni tlak in holesterol, čezmerna telesna teža, astma in alergije, sladkorna bolezen. Kot najbolj šokantna pa je njegova teorija, da aids ni virusna ampak presnovna bolezen.

Stane vas nič, če poskusite. Popijte 2 in pol litra vode na dan. Po dva kozarca pol ure pred obrokom, ter kozarec 2 in pol uri po obroku. Manjkajočo količino spijte pred spanjem. Stanje bi se vam moralo hitro popraviti. Če opazite otekanje, preidite na postopno povečevanje količine. Ko ste na predpisani količini vode, poskrbite, da zaužijte za cca 3 g soli več kot običajno, da se vzpostavi ravnovesje vode v telesu. Voda bo naredila v telesu največ koristi, če se bo v njem zadržala cca 1 uro, preden se bo izločila s toksičnimi snovmi. Da pijemo dovolj vode kaže barva urina, ki mora biti svetlo rumen ali celo brezbarven. Pri okvarah ledvic, se sproti posvetujete z zdravnikom.

Ara, 2000; 251 str.

Miha Mazzini: KRALJ ROPOTAJOČIH DUHOV

2012-01-19T23:16:00.000-08:00

Mislila sem, da me dela Mazzinija ne morejo več presenetiti, a motiti se je človeško. Kralj ropotajočih duhov je, vsaj zame, eno med boljšimi njegovimi deli. Je prvoosebna pripoved dvanajstletnega dečka Egona, ki odrašča in spoznava svet. Vse njegovo hrepenenje in fantaziranje pa je usmerjeno k nakupu oz. posedovanju gramofona. Čas dogajanja je povojni socializem. Ponatis romana je izšel leta še 2008 in 2011, v angleščini pa pod naslovom King of the Rattling Spirits pri ameriški založbi Scala House Press

ODLOMKI:

..."Izmed vseh, ki sem jih poznal, bi mi ga lahko kupila edino nona. A njej so desetletja molitev tako popravila sluh, da je slišala petje angelov na lastna ušesa in ni rabila mehaničnih pripomočkov."... (str. 14)

..."Pričel sem opažati spremembe, ki ji porej ne bi-ogromna domovanja, ki so rasla povsod in polen vlake, ki so vozili nakupovalne vlake preko meje; razkol razreda na one, ki nosijo uvožena oblačila, tiste, ki se oblačijo v domačih trgovinah, in na mene.

Predvsem pa, da imajo gramofon že čisto vsi sošolci." ...( str. 24)

..."Šele med pripovedovanjem se mi je zazdelo čudno in hkrati povsem nemogoče, da se je nek mamin nasvet zares pokazal koristnega.

"... 'Če ljudje zaznajo, kaj te prizadene, ne bodo nikoli več odnehali.' Nisem trzal, zafrkavanje s je umirilo, ni pa izginilo."... ( str. 111)

..."Je mogoče, da je bog nedoumljiv zato, ker ne razumemo njegovega smisla za humor. Vse je tako kazalo." ... ( str. 127)

..."Nona je umrla in izkazalo se je, da kamnoseki zaračunavajo od črke. Ker je celo življenje preživela v družbi angelov in duš, se včasih vprašam, ali je sploh zaznala razliko med življenjem in smrtjo. Je sploh začutila, da ji je vmes zgnilo nekaj pomembnega, njeno telo?

Upam, da jo je arhangel Mihael vzel v naročje, v slokem telesu mladenke, ki si ga je spet pridobila, jo varno zastrl s krili, mehko zazibal ter ji v bleščavi prelepega nasmeha in ljubečih modrih oči tako dolgo šepetal na uho, dokler no doumela- če vso ljubezen daš Bogu in je ne pustiš prav nič za ljudi okoli sebe, sploh pa zase, če so odrekaš spoznanje o sebi in se zadovoljiš z najlažjimi izhodi, če ne znaš razumeti in odpuščati, občutiti sebe in drugih, niso nebesa nič bolj nebeška, zemlja pa postane neprimerno bolj peklenska." ( str. 278)

Študentska založba, 2001; 281 str. (Knjižna zbirka Beletrina)

Miha Mazzini:DUHOVI

2012-01-15T12:01:00.000-08:00

Deset vrhunskih kratkih zgodb, ki jih je enostavno treba prebrati.

ODLOMKI:

... "V Jugoslaviji poznega socializma, kjer sem odraščal, nikoli nisi kupil le kilogram česar koli; tisto, kar se je pojavilo trgovini, je bilo treba pograbiti zdaj, na zalogo, saj nisi vedel, kdaj se bo spet prikazalo. Tisto niso bile trgovine, marveč lovski revirji- vstopil si skozi vrata in ugibal, kaj boš ujel tokrat, če sploh kaj. Tu pa toliko vrečk, vsaka enako težka. In nikjer muh. Ni se mogel spomniti, če so letale po jugoslovanskih trgovinah. Verjetno. Kako dolgo bi morala razpadati nemška država, da bi se pojavile?"... ( str. 10)

..." Se mar moški v našem narodu napijejo tako pogosto, zato da lahko pokažejo, kar čutijo? Vendar to storijo na pretiran način slabih igralcev; spomnim se svojih pijanskih druženj dosmrtnih prijateljstev po prvi rundi, ki se spremenijo v ogorčena sovraštva po drugi in čudovite pomiritve po tretji, potem pa spet vse znova. In ko enkrat nisi več le moški, ki pije, marveč če še pijanec moškega spola, so tudi čustva šla in ostaneta le še groteskna sentimentalnost in nazadnje patetika."... (str. 26-27)

..." Naši koledarji so bili polni novoletnih in božičnih zabav, s partnerji in zanje, za stranke , sedanje in bodoče, in v svoji dolgoletni karieri sem se že naučil paradoksa: zabava na zabavo ne pelje v zabavnost, marveč v otopelost, utrujenost in malodušje, ki meji že na depresijo." ..( str. 107)

..."Predstavila se je in povedala, da dela kot pomožna tajnica; eno podjetje za upravljanje z resursi; kakor se zveneče imenujejo sodobni trgovci s sužnji, nam jo je posodilo pred meseci. "...

(str. 108)

Založba Goga, 2010, 126 str.

Miha Mazzini: SATANOVA KRONA

2012-01-14T09:03:00.000-08:00

Delo, ki sicer po mojem mnenju ni med najboljšimi avtorjevimi deli, a še vedno dovolj berljivo in pomenljivo.

Dogajanje je postavljeno v prihodnost, ki spominja na Zamjatina (Mi) ali Orwella (1984), vendar avtor uporabi neprijazno okolje države in policije samo kot okvir zgodbe.

ODLOMKI:

..." Govoril sem že o svojem razmerju s slikami. Zelo preprosto: kar pridejo in se zgrnejo nadme. Že spočetka sem opazil, da so vse slike, kar jih premorem, posledica branja knjig. Čudno? Prebrano sem si namreč tako živo predstavljal in tako ustvarjal svoje podobe.

Ki nenadoma niso hotele več proč.

Nisem jih mogel odvreči, Milil sem že, da sem jih pozabil, pustil daleč za sabo, ko so se nenadoma obudile in čas jim ni niti malo škodil. Jih obledel ali postaral. Nasprotno: dobro jim je del.Kot nekateri pravijo o vinu, ki ga ne pijem in tako ne morem soditi.

Nehal sem brati, ko je bilo že prepozno; z napolnjeno galerijo, založen- kot je bilo videti. do smrti.

Opustitev branja mi je hudo dela. Samotar sem in dolgi večeri postopanja po stanovanju so načenjali moje duševno zdravje. Celo tako zelo, da sem nekoč prižgal televizor. Ta je nedotaknjen čakal v stanovanju že od najema. Dokler sem bral, nisem čutil nobene potrebe po prižiganju, Kasneje sem razmišljal takole: če mi branje povzroči tako žive slike, kaj mi bo storila šele televizija, ki je konec koncev slika sama?

Bil sem zelo na koncu z živci in zelo, zelo obupan, zato sem sklenil poskusiti. Verjetno bi občutku tistega trenutka lahko rekli samomorilskost.

Zgodilo se ni nič.

Pogledal sem tri soap opere, dvojna poročila ( ali je bilo ravno obratno') in v glavi se mi ni zasidrala niti ena, še tako pohlevna slika."... ( str. 53-54)

..." Znebil sem se knjig in takoj sem lahko veliko bolj nemoteno spal. Poskusil sem odstraniti vse reči, ki mi niso bile nujno potrebne in ugotovil, da je življenje povečini skupek predmetov, združenih okoli minljive osebe. Kadar grem mimo starinarnice ali zastavljalnice, vedno pospešim korak: kot bi stopal skozi mesarijo, v katero so obsceno javno in jasno razobešeni deli človeških teles. Na klinih viseče roke in noge, odprti trupi, štrleča rebra. Bleda prepredenost masti, mesa in kosti. Povečini ostanki mrtvecev, med njimi pa tudi kakšen organ, ki se ga je lastni, moral znebiti zaradi denarnih težav in sedaj ( navidezno) cel nadaljuje pot po mestu."... ( str. 79)

..." Hitro sem pogledal nazaj. Preostale niše so bile prazne. Bilo je prezgodaj: ura, ko izmučeni bolniki zaspijo in se hipohondrom še ne ljubi vstati. " (str. 83)

... "Predstavljal sem si Avtorje, kako se zadovoljno smehljajo nad grozoto, ki se jim jo je posrečilo izmisliti s pomočjo programov za iskanje zadane kombinacije učinkov, katere naj bi dosegla nova Zvezda. Ure in ure dela, množice rok in možganov oblikujejo svojo predstavo ljubke odvratnosti. Nazadnje še jaz, v nepomembno majhni pisarni, neodvisno od načrta, na svojo roko, dodam, eno samo kapljico zelene in tudi ta je že tu! Naše najbolj originalne ideje že nekaj desetletij čakajo v trafiki na vogalu sredi zanikrnega predmestja in se skrivajo pred obsojajočimi pogledi."... (str. 108)

Miha Mazzini: TELESNI ČUVAJ

2012-01-13T06:16:00.000-08:00

Roman, ki ima presenetljiv obrat. Zgodba se odvije v tednu dni v Berlinu. Po žanru sicer kriminalka, a v resnici presežek le- te.

ODLOMKI:

..."Predstavljal sem si, kako se je s Tonijem in Aleksandrom pač naučil živeti, kot z blagima motnjama; nekdo drug je bil pač kaznovan s plešavostjo in potnimi nogami, recimo. Maestro ju je imel samo za osebna natakarja. Česa več itak nista bila sposobna. Prilagodil sem se in ju jemal kot tuji nadlogi, ki se me ne tičeta." ... ( str. 15)

..."Že prej sem skrival, koliko stvari me zanima. Nagonsko sem vedel, kar sem doumel pozneje- od izuma tekočega traku, za katerim vsak delavec dela samo eno opravilo, je podobna miselnost obveljala na splošno.; v življenju naj se vsakdo ukvarja in zanima samo in zgolj za eno stvar. Omejenost je dobila svoje ime; pravijo ji specializacija." (str. 28)

..." Le bral sem vedno manj, zadnji dve leti nič več. Nazadnje sem prebiral zgodovinske študije, literaturo sem opustil že prej, Pravijo, da je roman najboljši način za zamenjavo telesa. Bereš in za nekaj ur si nekdo drug, s tujimi čustvi, občutki, razmišljanji."... ( str. 31)

..." Junaki, s katerimi naj bi se poistovetil in ob njih doživljal katarzo, me ne zanimajo; še več, gnusijo se mi - hočem tuj pogled na misli in čustva, hočem nekaj povsem drugačnega od svojih misli in čustev, da se zdrznem in zgrozim. Zagnusila se mi j za priliznjena umetnost- če hoče kurbo, jo naročim pri agenciji, ne pa v knjigarni.

Vsak si mora izbrati svoj način crkavanja in moja izbira je bilo čakanje s spanjem. Pri mojem zdravju bo verjetno trajalo precej dolgo, a saj se ne mudi. Spanje ne zahteva nikakršnega truda." ( str. 32)

..."Maestro mi je dal ključ od stanovanja takoj po odpustu iz sirotišnice; idealna lokacija: v ogromnem bloku, ki ga je vlada postavila namesto barakarskega naselja. Stanovalci so poskrbeli za zaključni obrat: blok so spremenili v ogromno sestavljanko samih barak, le zloženih v nadstropja." ...( str. 33)

..."Ste opazili, da so prenosni telefoni spremenili pozdrav iz 'Halo, kako si?' v 'Halo, kje si?' " ...

( str. 127)

DZS, 2004, 306 str.

Miha Mazzini: DOSTAVA NA DOM

2011-12-28T02:17:00.000-08:00

V knjigi so (i)zbrani eseji oz. kolumne, ki so bile objavljene v različnih periodikah (Razgledi, Delo, Mladina) na temo umetnosti, naroda in boga.

ODLOMKI:

..."Preprosto povedno, odhaja v svet, kjer čas teče drugače.

Odhaja v državno upravo. To, da državni upravi čas teče drugače kot nam smrtnikom, je pravo in edino možno pojasnilo, za vse njeno ravnanje. Občan nekaj predlaga in desetletje kasneje državni uradnik trzne- tako dolgega zamika ne moremo pojasniti z ničemer drugim, marveč le z razlago o dveh povsem različnih tokovih časa. Hej, saj ste kdaj gledali posnetek zasedanja parlamenta in priznajte, zagotovo se vam je zazdelo, da so oni gospodje in par gospa tam nekako... kako bi rekli... iztaknjeni iz časa? Da ne razpravljajo o nujnih zadevah globalnega tehnološkega izziva, ki stoji pred malim narodom, marveč o narodni spravi, recimo. Vojna se konča leta 1945, leta 1998 pa državni uradniki razpravljajo o tem, kdo je dobil, kdo zgubil, kdo je sploh kapituliral, kdo ne in podobno. Če to ni drugačen tok časa, kaj pa je potem? Rabite še kakšen dokaz? Se mogoče pravdate? Se pritožujete nad počasnim delom sodišč? Niso počasna, le čas jim drugače teče, razumite vendar. Uradnik obrne fascikel ali dva, pa minejo leta in proces zastara. Kje pa je konec državen uprave in kdo še sodi vanjo? Državnih uslužbencev je obilo in silno so si različni; druži jih le enak tok časa."... ( str. 91)

..." Ker vsak med nami misli, kako grdo ga je Bog zajebal, ker ga je rodil kot Slovenca. Zato. Pika, Avtor, umetnik, talentiran in izobražen človek, je porinjen med prostake in butlje, ki ga niti približno ne cenijo, še več, zaničujejo ga in pljujejo po njegovi drugačnosti in vzvišenosti, dokler ubogo revše ne kloni in potone v blato. Dobro, je to občutje avtohtono? Nikakor ne, vendar se za njegovim poreklom ne ozirajte proti zahodu, kamor so zadnja leta usmerjene vse glave, marveč proti materi Rusiji. V Ameriki je zgodba o človeku, ki pride za božji hrbet, standard in prava folklora. Le nadaljevanje je drugačno. Prišlek pograbi zadeve v svoje roke in svet spremeni po svojem obličju. Imenujte to ameriški način, sen ali kakor hočete, v bistvu gre za totalno nezmožnost dojemanja pasivnosti v ekzilu - kaj pa je zgodovina Amerike drugega kot zgodba o ljudeh, ki so jih pregnali Bogu za hrbet, v največjo vukojebino, kar so se je angleški gospodje lahko domislili, prišleki pa so iz nje naredili najmočnejšo državo sveta. V Rusiji so pošiljali kaznjence v Sibirijo in izgnanci je niso prav nič spremenili, bolj jamrali so- upravičeno, verjamem. Zakaj se niso lotili spreminjanja? Zaradi drobne razlike med angleško in rusko justico- Angleži so izganjali brez povratka, dosmrtno, Rusi pa povečini za določeno časovno obdobje, zato so bili njihovi kaznjenci čakali, da izgnanstvo mine, prihodnji Američani pa so morali pljuniti v roke. Je mogoče, da je posebnost slovanske duše posledica drobne pravne razlike?

Slovenski Martini Kačurji torej čakajo, da kazen mine, saj ne spremenijo ničesar. Kazen bo minila smrtjo in več sreče bodo mogoče imeli prihodnjič; očitno verjamejo v reinkarnacijo, zatorej lahko mirno sklepamo, da je povprečni slovenski umetnik vedno budist. Pa Lepa Vida? To je izvozni mit - Kačur je naš mit, ko smo sami med sabo, ko pride tujec, potegnemo na plan Lepo Vido in rečemo, hoj, hej, taki smo. Kačurja pa pod mizi ali v omaro, reveža. Spet formula: Martin Kačur:Lepa Vida = import: export.

E, sama teorija. Še nekaj praktičnega, nasvet, po katerem bodo z veseljem planili vsi, ki se ukvarjajo s čistostjo rase; od raznih strankarskih prvakov do tistih, ki podeljujejo državljanstvo, Kako torej ločiti čistokrvnega Slovenca od tujca? Rodovnike za pet kolen nazaj je moč ponarediti, izpit iz znanja slovenščine preplonkati ali se ga celo naučiti. Ena sama pot je, eno samo nezmotljivo pravilo: pravi Slovenec je tisti, ki bi rad bil kaj drugega. Ergo, tisti, ki bi bili radi Slovenci, to zagotovo niso." ...( str. 100-101)

Založba Goga, 2002; 131 str.

Miha Mazzini: DROBTINICE

2011-12-26T03:48:00.000-08:00

Drobtinice so roman, s katerim je Miha Mazzini zaslovel. Drobtinice so leta 1987 izšle pri Prešernovi družbi v nakladi 54.000 izvodov in so že dolgo razprodane.

Knjiga je dobila nagrado Slovenski roman leta in Zlato ptico za izjemne umetniške dosežke. Po romanu je bil posnet film z naslovom Operacija Cartier, ki je dobil nagrado CIRCOM za najboljši evropski TV film leta 1992.

ODLOMKI:

..."Rekla je, da čaka fanta. da je prišla pol ure prezgodaj. Zasmilila se mi je. Prave ženske pridejo vedno prepozno." ( str. 52)

...V gostilno je prikorakal krožek kulturnikov, Štirje s kozjimi bradicami in slikarskimi čepicami, z njimi se srednje ohranjeni štiridesetletnici. Odcveteli grupies. Poznal sem jih na videz. Pesnik je spadal v njihov krog, kar ne. Posedli so za mizo, ne da bi se zmenili zame. Za enega sem vedel, da je slikar amater. Imel je svoj krožek, ki je pred leti užival veliko popularnost. Število članov je naraslo do neverjetnih razmer. Hodili so po travnikih, noseč stojala in pribor, ter malali kozolce. Na pokrajino so se spustili kot kobilice. Nisi mogel vreči kamna čet kozolec ali iti scat za grmovje, da ne bi razbil glave ali poscal slikarja amaterja. Razstavljali so izdelke v svojem prostoru in drug drugemu delili nasvete. Trenutno je bilo število članov precej manjše. Barve so bile drage, prav tako platna. Trg je bil že popolnoma zasičen. V vsakem gospodinjstvu je visel kozolec. Mlade družine so zalagali preostali slikarji.

Naročili so rundo."... ( str. 59)

Prešernova družba, 1987; 165 str.

Miha Mazzini: Nemška pošta

2011-12-25T03:48:00.000-08:00

Berljivo in sijajno napisano. K branju me je vzpodbudilo dejstvo, da je Manzzini pred kratkim izstopil iz Društva slovenskih pisateljev. Kot poroča Dnevnik:

"Miha Mazzini, priljubljeni in večkrat nagrajeni pisatelj ter scenarist in režiser, ki je pred dnevi prejel ameriško literarno nagrado pushcart za najboljšo kratko zgodbo That Winter, mesec prej pa nagrado na Festivalu slovenskega filma za svoj kratki film Obisk, je 2. novembra izstopil iz Društva slovenskih pisateljev. ( 2011)

Kot piše Žurnal24, mu je komisija za oceno vrhunskosti, ki so jo sestavljali Tatjana Kokalj, Jaroslav Skrušny, Igor Saksida, Karolina Kolmanič in France Vurnik prisodila sramotnih 5 od 55 točk.

V pismu, s katerim je Društvu slovenskih pisateljev sporočil izstop, je Mazzini zapisal, da izstopa, ker društvu očitno dela sramoto. Ker je po zadnji oceni vrhunskosti, ki jo je organiziralo društvo, dobil le desetino možnih točk, Mazzini meni, da je, če po vseh objavljenih knjigah ni dosegel več kot desetine vrhunskosti, očitno brezupen primer."

( vir Dnevnik:http://www.dnevnik.si/novice/kultura/1042485970 )

Njegovemu izstopu sledil Branko Gradišnik. "Svoj izstop Gradišnik utemeljuje z moralno dolžnostjo, ki jo čuti do pisateljskega kolega Mihe Mazzinija, kateremu DSP že predolgo "meče polena pod noge" Do sedaj, dodaja, je bil ob svojih podobnih izkušnjah tiho."

V svoji odstopni izjavi med drugim zapisal:" Da mi ne bo kdo očital, češ da samo izkoriščam to priložnost za siljenje v ospredje, ko se vtikam v reči, ki se me nič ne tičejo, naj samo pripomnim, da imam tudi jaz podobne izkušnje kot Miha, le s to razliko, da sem sam že davno nehal kandidirati na društvenih razpisih, ker si uvrstitev po merilih društvenega pravilnika kratko malo ne zaslužim. Odločilne so namreč točke, ki kandidatu pripadejo glede na nastopanje in objave v tujini, tu pa so člani društvenega gremija, ki drug drugega pošiljajo na razne pesniške večere in se uvrščajo v razne tujejezične antologije, v očitni prednosti. Že zdavnaj so poskrbeli, da je nastal zaprt krog: kdor se skuša v to podganjo dirko vključiti nanovo, nima šans (razen če ga klan sprejme), kajti če nimaš dovolj točk, ne moreš v tujino; če pa nisi bil v tujini, ne dobiš točk. (Pa sploh: komu od ljudi, ki imamo početi kaj, kar nas izpolnjuje in veseli, bi se sploh ljubilo zapravljati čas za tovrstna potovanja in samopotrjevanja?)

Vsaj za dve svoji knjigi sem imel zainteresiranega tujega založnika, ki pa je pričakoval, da bo RS subvencionirala prevod, in ker je bilo iluzorno magari poskušati pridobiti temu namenjena subvencijska sredstva, je besedilo ostalo v izvirniku. (Tudi svojo zgodbo Memorint, ki je letos izšla v antologiji The Best European Fiction 2012 ameriške založbe Dalkey Press, sem moral sam prevesti v angleščino. Pri nas je na odmevnem slovenskem natečaju seveda padla skozi rešeto.)" Vir:http://www.siol.net/kultura/novice/2011/12/gradisnik_izstop.aspx

Človek komaj verjame, ko prebere Gradišnikovo izjavo. Kot kaže, kamor se obrneš povsod isto. "Nekaj gnilega je v deželi Danski."

ODLOMKI:

..."Najprej sem korakal čez most, velik se mi je zdel in lep. Enkrat lani, ko sem začutil, da mi noge ne bodo več dolgo služile, sem plačal taksi in ga šel pogledat. Kako majhen in zanikrn se mi je zdel. Sploh nisem hotel ven iz avta, mogoče je pa dobro, da se spomin in resnica včasih hodita svoja pota."... ( str.12)

..." Še zdajle, ko se se spomnim, me obide nostalgija. Veš, sem razmišljal, kaj vse ti moram povedati, da boš razumel skrivnost Nemške loterije, in sem ob teh obokih ugotovil nekaj, mogoče, ti kdaj pride prav, ko si še tako mlad: spomin imaš na tisto, kar si naredil, nostalgijo pa na tisto, kar nisi, pa bi moral."...( str.13)

o poštarski torbi in psih...

..." Tudi najbolj miroljubni psi podivjajo, ko nas zagledajo. Nekoč mi je bernardinec skočil na hrbet s prvega nadstropja in me zbil na tla, sploh nisem vedel, kaj me je zadelo, a torbo sem mu porinil v goltanec, še preden ga je zaprl.

Lastniki vedno rečejo, da se pes le igra, in če bi jim verjel, bi me v prvem letu oglodali do kosti. Nekaj posebnega mora biti na torbi tudi za pse, krenejo nate, a ko zagrizejo v tisto usnje, ne izpustijo več. In si rešen. ( str. 16)

..." Letalo pa naprej, nižje in nižje, vame. Nisem mogel odtrgati oči, prihajalo je, vedno večje, v kupoli je gorel ogenj. Letelo je čez mene in spomnim se občutka,- je to občutek groze ali lepote ali obojega, goreče letalo, plošče so odpadale z njega, ogenj je sikal med razpokami, skozi okna, goreč križ, križ je prihajal z neba, mama je imela prva, svet se je končeval, ognjeni križ , črn na zunaj, žareč navznoter, je prihajal, Jezus, sem rekel, Jezus, vse, kar sem lahko dahnil, križ je šel čezme, čutil sem njegovo vročino, njegovi plameni so me obliznili, dim me je zavil, zrak je valovil in rojeval vrtince, ko je šlo čez mene...

...in to je vse, česar se spomnim.

Padlo je na našo kmetijo in pobilo vse, tudi krave, En sam majhen košček je odletel vame in še vedno ga nosim v kolenu. Tistega leta ga niso znali potegniti ven, potem nisem dal, zdaj pa sem že prestar za operacijo.

Kot sem rekel, vse je izginilo.

Tudi to, kaj bom, ko bom velik." ... ( str. 22-23)

..."Dobil sem PS, majhno knjižnico z napisom Pravila službe. Vis os jo dobivali, tudi vojaki. Vsak poklic svoja pravila. Zadolžil sem uniformo, kapo, torbo. Knjižico sem se naučil na pamet. Vsebovala je pravila za ravnanje v vseh možnih situacijah. Priporočeno pismo:"jaz reče, oni rečejo. Pismo, na katerem ni dovolj znamk. Pismo s pomanjkljivim naslovom. Vse. Znal sem jih na pamet in se počutil varnega. Če se vsi držimo previl, vsi ravnamo enako, kar pomeni, da smo vsi enaki. In vsi vemo, kaj lahko pričakujemo. Vsi smo varni.

Poštar sem, stopam v življenje in vse obvladam." ... ( str. 24)

..." Vse ti bom povedal. Še nekaj sem dostikrat videl kot poštar: predsmrtne izpovedi. Nekateri bolniki povedo resnico, ne glede na posledice. Očitno imamo v sebi ljubezen do resnice, tisto moralno jedro - kako se ponavljam -, srž, ki ostane na koncu, ko nas je življenje že obglodalo.

Vidim nestrpen si. Ja, ja, moraš iti urejat te papirje, razumem.

Zori sem preveril istovetnost in ji odstavil pismo.

Povabila me je na pijačo.

V tem trenutku sem pravila prvič prekršil. Radovednost je smrt za vse PS knjižice. In hotel sme vedeti, seveda, spoznati resnico. Moje življenje je en sam boj zanjo. No, pa še slabo vreme je bilo, skozi luknje v pelerini me je močil dež, od nje in izza nje pa je prihajal vsiljiva toplota." ... ( str. 28)

..."Mogoče ljudje nismo narejeni, da bi drugemu prinašali srečo? " ...( str. 58)

...Spomnil sem se njihovih obrazov, mame in očeta z lahkoto, brate sem pa že takrat začel pozabljati. zdaj se jih sploh nočem spomniti, kaj sem drugega imel od njih, razen batin Poba, glavni užitek , če živiš najdlje od vseh, je v tem, ker vsi mislijo, zapomnil se nas bo, ti pa...klinc vas gleda, in jih pozabiš!" ... (str. 79)

... Zamolčal sem, kar mi je nekoč povedal Nikolaj: Ljubezen in bitka za kruh ne gresta skupaj. "... str. 80)

..."Zdaj pa mi ne ostane drugega kot spomini. Pojavljajo se mi naključno, kot snežinke, nikoli ne vem, kateri bo naslednji. Sem jih moral poloviti v pravi vrstni red, da sem ti povedal zgodbo. To je ves, kar je naše življenje za drugega - zgodba. " ...( str.134)

Jurij Hudolin je zapisal v spremni besedi:

..."Miha Mazzini je poseben slovenski pisatelj.

Ne bom zakokodakal, da je kontra slovenskim pisateljem, da ne bi bil videti preveč pameten, je pa Miha Mazzini edem znotraj slovenske literarne druščine, ki ne dela vsega kontra sodobni družbi.

Za bralce namreč piše dobre knjige." ( str. 146)

Študentska založba, 2010; Knjižna zbirka Beletrina; 147 str.

Renata Salecl: IZBIRA

2011-12-13T03:57:00.000-08:00

"Kapitalizem je vselej igral na naše občutek neustreznosti, pa tudi na pojmovanje. da se lahko svobodno odločimo za pot, ki jo bomo ubrali v prihodnje, in si s tem izboljšamo življenje," zapiše Renata Salecl v knjigi Izbira.

Knjiga, v kateri boste uživali, ker je napisana jasno in tekoče, a vendar z novim pristopom brezkompromisno secira čas, v katerem živimo. Dolžna ne ostane niti ideologiji pozitivnega mišljenja, kjer napiše, da "igra ključno vlogo pri prikrivanju potrebe po ponovnem premisleku o naravi družbenih neenakosti in po iskanju alternativ načinu, ki ga je razvil kapitalizem. Kadar posamezniki začnejo verjeti, da so gospodarji lastne usode, in kadar je pozitivno mišljenje na voljo kot panaceja za vse gorje, ki ga trpijo zaradi družbene neenakosti, družbeno kritiko vse bolj nadomešča samokritika."

...

Iskanje idealnega telesa, v katerem je posameznica končno lahko "to, kar je", spremlja tveganje povezano s pastmi in večkratnim neuspehom, vse to pa povečuje občutek krivde. Večni krog samoizpopolnjevanja ustvarja spiralo tesnobe. Kakor poudarja Stephen Covey, avtor vodilnih priročnikov za samopomoč Najprej najbolj pomembno in Sedem navad zelo uspešnih ljudi, danes ni dovolj biti poročen ali zaposlen: biti moramo "poročljivi in zaposljivi". Delo na sebi ( na telesu, karieri oziroma identiteti) je najvišji imperativ za vsakogar, ki si ne želi biti izključen iz družabnih omrežij in ki bi bil rad uspešen tako na zaposlitvenem kot ženitnem trgu. V kontekstu teh novih tržnih imperativov celo lastno zdravje dojemamo kot kurantno blago, to pa je spet vplivalo na način, kako se v razvitem svetu prakticira medicina. Medicina sedaj poveličuje idejo izbire in samoobvladovanja. Zdravnik ne igra več vloge avtoritete, ki svetuje, kaj je za pacienta najbolje; dandanes pacientu pogosto preprosto pove, kakšne so njegove možnosti, in ga pusti, da se sam odloči, ter poda ( ali zavrne) zavestno privolitev po pojasnilu. (op.13) To bo nemalokrat povezano s težko in kompleksno odločitvijo, ki ima daljnosežne posledice, brez specialističnega znanja in urjenja, ki ga ima na voljo zdravnik, pa utegne koncept privolitve po pojasnilu postati farsa, način, kako se izogniti odgovornosti in morebitnim tožbam, če se kaj zalomi. Pa si večina ljudi zares želi izbirati zdravljenje, ki ga bodo deležni, če resno zbolijo? Čeprav se svoboda izbire v teoriji utegne zdeti všečna, pa ljudje takrat, ko stvari postanejo resne, upajo, da bo namesto njih izbral nekdo drug- avtoriteta, ki ima potrebno znanje. Barry Schwartz poroča, da ko so skupino zdravih ljudi vprašali, ali bi si želeli izbirati med različnimi terapijami, če bi jim diagnosticirali raka, je 65 odstotkov vprašanih odgovorilo pritrdilno. Izmed tistih, ki so resnično imeli raka, jih je hotelo izbirati zgolj 12 odstotkov. ( op.14)

Etika "sam svoj mojster", sedaj vključuje tudi naša lastna telesa. Bolj ko prevzemamo nadzor nad telesom, bolj strašljiv postane sleherni problem- bolezen, slabost, bolnišnično zdravljenje. Zdravstveni problemi tako postajajo posameznikov najhujši greh. Kakor zaposleni, ki se zaradi izgube službe počuti krivega, ker si ji uspel poiskati novega dela še pred prenehanjem sedanje zaposlitve, se bolniki počutijo krive, ker niso preprečili bolezni. Govorimo celo o ljudeh, ki "Dobro obvladujejo stres!" In če nekako ne moremo premagati bolezni, se počutimo krive zaradi neuspeha na še enem področju-samozdravljenja. (op.15) (str. 48-49)

op. 13 Smisel privolitve je v tem, da posameznik želi sprejeti racionalno odločitev glede svojega zdravja.Številne študije kažejo, da lahko zelo pomembno vlogo v pacientovi ozdravitvi odigra prav zanikanje. Izraelski kardiologi so denimo, analizirali razliko v stopnjah preživetja pri pacientih, ki so imeli srčni napad, in sicer glede na to, ali so se pacienti bolj nagibali k zanikanju bolezni ali pa so se je povsem zavedali. Druga skupina je v prihodnje upoštevala previdnostne ukrepe, ki so se nanašali na njihovo zdravstveno stanje po napadu, tisti, ki so se nagibali k zanikanju, pa so živeli, kot da se ni nič zgodilo. Ljudje, ki so bili po srečnem napadu manj zaskrbljeni za lastno zdravje, so živeli dlje od tistih, ki so nenehno spremljali svoje zdravstveno stanje.

Skratka, če hočete "biti in", nimate izbire, da je ne bi prebrali,

Cankarjeva založba, 2o11, 143 str.

Lojze Kovačič: PRIŠLEKI

2011-12-09T04:19:00.000-08:00

Ko so bili Prišleki ( 2. del) prevedeni v nemščino (2004), so kritiki uvrstili roman med najvidnejša dela sodobne evropske književnosti. Tuji kritiki vidijo v romanu poleg ostalega, predvsem zgodovinska dejstva, kakor jih je doživljal mali človek. Vrednost takega zapisa pa bo v prihodnje samo še naraščala. Tako se Lojze Kovačič poleg Daneta Zajca uvršča med najresnejša kandidata za Nobelovo nagrado. ( dr. Vinko Cuderman, 2009)

Po resnici povedano, slovenske sodobne književnosti z nekaj izjemami, nisem posebej cenila, zato se se tudi branja Prišlekov lotila šele zdaj in bila več kot presenečena. Pravzaprav zgrožena, ker me je knjiga vsrkala vase in sem doživljala vso bedo, strah, obup, tragiko in pričakovanje glavnega junaka te avtobiografske pripovedi. In po drugi strani mi je dala moč, kako hude stvari lahko človek preživi.

Takemu življenju lahko človek reče samo kruta usoda. Temu lahko človek reče svinčeni časi. Čeprav ti časi niso bili za vse enaki. Nekateri so jih doživljali drugače, čeprav se je sreča izkazala za izmuzljivo in opotečo. Ko je zmanjkalo belih in plavih sovražnikov, so jih poiskali v lastnih vrstah. Tudi tisti najbolj visoko v stranki, niso bili varni pred "ljudsko pravico." Kljub vsemu, je eno nasilje režima in drugo nasilje množice, ki je na sestankih izmed sebe javno ožigosala "izdajalce" in z njimi tudi fizično obračunala. Izbrskala iz preteklosti kakšen madež, kot npr. , da je tvoja mama Nemka? Neizmerno sovraštvo, podžgano s političnim hotenjem, da se grobovi in iztaknjene oči ne bi nikdar pozabile, se je vrnilo danes z druge strani, zato je roman Prišleki predvsem klic po človečnosti.

ODLOMKI: " Bil je članek sovjetskega inštruktorja za umetnost... Govoril je potem, da je imeti pesniško umetnost za poseben talent, ki je podeljen samo nekaterim ljudem, drugim pa ne, buržuazna metafizika. Pesniške umetnosti se lahko kot katerekoli veščine vsakdo nauči in jo praktično demonstrira. Da nova družba potrebuje več razredno zavedne proletarske poezije in da je treba doseči višjo poetično proizvodno kvoto na literarni fronti. Začetniki morajo pričeti s 5 do 10 vrsticami na dan, si potem postaviti za cilj dvajset do trideset vrstic in počasi dvigati kvantiteto in kvaliteto svoje produkcije zmeraj više... "...( str. 84)

..."...Samo prve dni po aretaciji pade nate tema in je neznosno in potem prve ure, ko prideš ven, ko te vse oslepi in si nor od možnosti, ki segajo do lune... kasneje se začneš bati...strah nosiš kakor ovratnik svoje srajce...živčen si, ker te lahko vsak hip spet vržejo v luknjo in potem moraš znova od začetka čakati na dan, kdaj te bodo pahnili na svetlo. Živiš na vrvici ... reagiraš kot Pavlov pes... Ne, nisem maral razlagati svojega koncepta, ki je bil preenostaven na prostosti... Vendar je bilo najhuje to, ker ti ni jasno, ali si odsedel svojo kazen ali ne... Vsekakor sem bil zdaj zunaj, a zaznamovan, kajti v zapore dajejo danes samo nasprotnike in sovražnike, to pa je vsak, četudi utrga tulipan v Tivoliju..."... ( str. 127-128)

..."V življenju sta samo dve stvari: da je to, kar misliš, nekaj drugega, kot tisto, kar živiš. To je osnovno dejstvo obstanka, na katero je treba vselej računati. Mogoče, da se oboje kdaj združi in postane eno. Jaz sem si to zmeraj želel. Enkrat! izjema, ki potrjuje pravilo. Mogoče je bila NOB prav to? Potem pa se je začela slepitev... brv čez prepad se je podrla. Saj smo imeli oči in smo videli... A Čirnik je govoril, da je tudi zdaj tako, kakor nekoč. Zanj je bilo ljudstvo na oblasti, veselo, vedro, optimistično, vso rdeče od rož, zastav in zarje, kako mesto Ninive..."... ( str. 174)

..." Nekega večera, ko sva z Gojerjem šla malo okajena iz Uniona, sem ga vprašal za streho nad glavo... če bi lahko prespal pri njem, vsaj na stolu. Potem je naenkrat postal osoren. Ne, ni bilo mogoče, on je stanoval v kopalnici neke meščanske družine na Cigaletovi. Spal je v banji. Tam si je postlal, ko so se domači spravili v posteljo, in iz nje se je moral spraviti prej, preden so vstali gospodarji. Odrezavo je odklenil manjša vrata v železnih vežnih in mi jih zaloputnil tik pred nosom... Ja, spanje je bilo nekaj najbolj zasebnega, intimnega, skrivnostnega... za to nihče, sem razumel, ni trpel sospalca, priče zraven sebe. Spanje je bilo skrivnostnejše od ljubezni... ukrasti nekomu spanec je bilo hujše od ljubezenske izdaje... potemtakem edina, nedotakljiva svoboda... Vsak je imel pravico do njega kot do lastne smrti. Ostal sem tako zunaj... Nikjer ni bilo mogoče dobiti niti centimetra strehe nad glavo. Ljudje so prebivali v natrpanih drvarnicah, prenočevali v stari prepereli lesni tržnici pri šenklavžu... v vežah pred stranišči pod Tromostovjem, odkoder jih je pognala ljudska milica spet ven na cesto... Hišniki so ob devetih zvečer morali brez izjeme zaklepati vhodna vrata, ker se je s kmetov in drugod priteplo v mesto veliko fantov in deklet, tudi starcev... V časopis je pisalo o "trenutni stanovanjski krizi", ki so jo izkoristili nekateri in brezvestni lastniki, da so postavili v svojih hišah vežah pograde in oddajali ležišča na nič za velik denar... Mislil sem na bunkerje v Mestnem logu in zaklonišča na bregu. A tudi ta si bila že zasedena... železna postelja ali otep slame je stal tam, umivalnik in kanta, drugega nič in ploh privezan z žico pred vhodom. .. Ali pa so dolge in okrogle prostore zaklonišč in majhnih bunkerjev spremenili v stranišča... Da bi bilo vsaj poletje in toplo! Če sem podnevi pomislil, kje bom zvečer spal, sta me zajela omotičnost in panika. Nič lažjega ni, kot izgubiti ponos, če nimaš spanca za sabo. Utrujenost je nekakšna normalna meja načelnosti... je klik! je konec tvoje prisotnosti... konec bivanja na tej pisani površini zemlje... Spal sem samo po minutah... to je bila prava igra... Če sem v redakciji zadremal na stolu in sem se malo premaknil... majhen, zlovoljen gib, sem bil izgubljen... Če pa sem vzdržal, ostal negiben, izkoristil polspanec, me je ta osvežil, da sem v spočiti polbudnosti spet lahko začel urejati svojo kramo... Samo majhna misel, občutek o krivdi, in že sem bil spet buden in naježen na vse strani... bal sem se, da me o kdo s pestjo v obraz ali železno krtačo... Torej sem moral , kjerkoli sem bil, oddremati, počakati... Ne zganjam nobene komedije s svojim spanjem. Moral sem se izkopati... jaz in nihče drug... Na eni strani sem imel zmeraj vdrtino, po ušesih ali na tilniku od pritiskanja v zid, v naslon stola ali podboj... za spanje je res potrebna postelja, potem pa še zaupanje... Ko sem nato čez pet minut odprl oči, je bilo veliko bolje... Podnevi sem navkljub dremavosti, ki se je pasla kot vroči zrak po meni, užival, ko se je dan počasi premila naprej... ko je dnevna svetloba, ta trezna luč obračajoče se zemlje, zalivalo steklo verande in mojo mizo... ampak ko so se začele prikazovati pege in vlakenca v zraku in se je pričelo mračiti, sem skoraj ponorel...svet je dobil črno kapo... začelo se je nočno življenje, zagorele so močne bele luči, ljudje si se začeli sumljivo ogledovati drug drugega, edina meja nad glavo so bile rjave žice, ko so se, špasno, spreminjale v z vrbjem prepleten strop... Sanj seveda nisem imel več. Zdaj sem sanjal vse, kar se je podnevi in ponoči odvijalo pred mano. Sebi samemu me je bilo sram povedati, v kaj vse so se spreminjali avtomobili, obljudeni ovinki, ploščadi in ljudje na njih...tudi ne bi mogel povedati, v kaj, ker se je vse brž prelivalo iz posode v posodo, iz ene v drugo prispodobo..."... ( str. 274-276)

"..." Ti ne boš nikoli pisatelj, " je zmajal Zvonko z glavo... Ja, slutil sem, da ima prav in da v resnici najbrž nikoli ne bom to... bilo je preveč težko, spravljati na dan stvari izpod zemlje...poleg tega se v duhu nisem prav uril za poklic... živel sem tjavdan, tjavnoč, da sem postal že prosojen in me je vsak lahko spregledal že oddaleč. A nekako sem vztrajal in pazil, da bi odnesel s seboj čim več podob, tja, kamor sem šel...čeprav bi bil to samo grob... 26. aprila se je proces končal... zvočniki so razglasili 14 ljudi na smrt s streljanjem..." ( str. 342)

Slovenska Matica, 1985, str. 398

Isabel Fonesca: POKOPLJI ME POKONČNO: ROMI IN NJIHOVO POTOVANJE

2011-12-01T07:44:00.000-08:00

Izredna knjiga, ki nam nastavi ogledalo. Ni znanstveno delo in to tudi ne želi biti. Je podroben opis življenja med Romi, študija in raziskovanja o njih. Med drugim spomni na to, da so bili med 2. svetovno vojno med prvimi žrtvami koncentracijskih taborišč in zdravstvenih poskusov na ljudeh dr. Mengelea in njegovih sodelavcev. Tudi o številu žrtev med njimi v 2. svetovni vojni, si viri niso enotni. Da so bili žrtve načrtnega genocida, ki so ga izvajali nacisti, predvsem nad Židi in Romi, pa ponavadi Rome v navajanju dejstev izpustijo.

Tina Volarič je v spremni besedi zapisala, da je Isabel razmišljanje "pripeljalo do razmejitvenega vzorca 'Nas proti Drugim', v tem primeru Romom in njihovem okolju, ki mu 'Mi' skupnost Neromov torej, med katerimi živijo, pripisujemo negativne lastnosti. Izmuzljiv pojem 'Drugih' je vedno sad poenostavljenega mišljenja, ki stvari selekcionirano postavlja na levo in na desno stran, svet odslikava črnobelo in ga enostavno konstruira, Še več, posplošena naprtitev negativnih lastnosti 'Drugim' je simbolna inverzija pozitivnih lastnosti, s katerimi definiramo sebe. Pojavi se občutek bati se biti podoben tistemu, ki je nasprotje vsemu, kar smo si ustvarili kot lastno identiteto. Stigmatizacija 'Druge' vedno označi za umazane ali za odvratne ali za sumljive, ali pa za vse troje skupaj. S skupinami ljudi, ki jih imamo za nevarne, je pogosto povezana nečistost (tako telesna kot moralna). Odnos, ki ga gojimo do 'Drugih', je poniževalen ali zaščitniški, zasmehljiv ali spoštljiv, oziroma kot je napisala Fonescova, " ne glede na to, ali so nanje gledali sovražno ali humano, Romi so bili predvsem 'Drugi'." ( str. 360)

ODLOMKI: ..."Nekega poznega poletnega popoldneva sem v knjižnici Inštituta Nicolae Jorga prebirala razpravo o romskih sužnjih Mihaila Kogalniceanuja iz leta 1837. Temačen prostor z vonjem po starem senu in molčečimi knjižničarji, ki nikomur ne nudijo nikakršne pomoči, ni videti primeren kraj za razodetja kakršne koli vrste. Toda nenadoma sem nekaj ugotovila, morda nekaj povsem očitnega. Trgovina z Romi je morala nedvomno predstavljati preobrat; v trenutku, ko so jih uvozili en masse, so jih ožigosali s predsodki. Izraz "Cigan" (in njegove lokalne variacije) ni nič več pomenil številčne etnične skupine ali rase, niti določenega poklica, na primer godca ali kovinarja, kot nekoč. Prvič se je v celoti nanašal na družbeni razred: kasto sužnjev. " ...( str. 194)

..."Med vojno je z Yoorsom prišlo v stik britansko odporniško gibanje, Romi so s svojim izvrstnim poznavanjem gozdov in stranpoti, psihologije oblasti in preživetja, postali pomembni pripadniki ilegale. Poleg spretnosti, ki so jo razvili kot ilegalni narod, so bili Romi za odporniško gibanje tako zelo dragoceni, prav zaradi svojega nagona po dovzetnem življenju v sedanjosti, ki pojasnjuje tudi njihovo "nenavadno" pomanjkanje zanimanja za preteklost. Yoors se v drugi knjigi p časi med vojno, s poslanstvom vrne k Puliki in njeni družini. "Težava je še vedno v interpretaciji in smoter človekovega življenja je v odgovoru nanjo." Oziroma , kakor pravi reklo waleških Romov: "Zima bo vprašala, kaj smo počeli poleti. " ..( str. 300)

..."Številna romska naselja na Slovaškem so dom največjim revežem. Neko naselje, v Rudnanyju, se je raztezalo prek opuščenega rudnika arzena in videti je bilo romske otroke, kako so se igrali med razkrajajočimi zabojniki in majhnimi kupčki belega prahu, ki se je usipal na njih. Živeli so v že davno zapuščenih, podirajočih se rudniških pisarnah, ki so bile pogosto brez strehe , obkrožene s težkimi kovinami: arzenom, antimonom, bismutom, živim srebrom in železom. To je bilo nekaj veliko hujšega od "srednjeveške" nesnage: bila je postindustrijska nesnaga. Za te nevarnosti se je vedelo, storilo pa nič. Namesto tega si je na Slovaškem priljubljeni premier Vladimir Mečiar leto kasneje drznil v svojem govoru trditi, da je bilo" nujno potrebno zmanjšati preveliko reprodukcijo družbeno neprilagodljivih in umsko zaostalih prebivalcev (Romov)." IN Dodal." Če zdaj ne opravimo z njimi mi, bodo kasneje ono opravili z nami." V Pragi mu je Vaclav Havel vrnil z izpodbijajočo resnico, da so Romi 'lakmusov papir civilne družbe', toda svojega mnenja ni delil z nikomer. Nesnaga, v kateri so živeli Romi, se je še razširila in smrtni davek je še narasel. Po žametni revoluciji so na Čehoslovaškem ubili osemindvajset Romov, O razširjenosti sovraštva vse naokrog ni bilo mogoče pretiravati." ... ( str. 317)

..." ko je leta 1988 v revijo Roma (izhaja v Indiji in je ena stalnih romskih publikacij), pisal krogu številnih romskih bralcev, je opozoril na nek drug vzrok:

Že večkrat je bilo rečeno, kako je naša največja težava ta, da med nami ni dovolj izobraženih ljudi,ki bi se ukvarjali z organizacijo. To ni res; med nami je gotovo dovolj izobraženih in zavzetih Romov, ki bi opravljali to delo. Težava je v resnici že stara: naša narodna bolezen, hamishagos (oviranje in vznemirjanje). Kdo ve, zakaj, ampak ta nas priravi do tega, da oviramo tiste med nami, ki napredujejo, namesto, da bi jim pomagali. Sar laci and'ekh vadra ( 'kot raki v vedru'), ko želi kakšen splezati ven, se ostali obesijo nanj in ga potegnejo nazaj.

Govoril je o primeru prvega predsedniškega imenovanja( zgodilo se je, da je bil to predsednik Ronald Reagan) nekega Roma na federalni položaj - neposreden rezultat Hancockovega dolgoletnega truda in nadlegovanj. Ko je bil Bill Duna, Rom, madžarskih korenin iz Minneapolisa, kot edini Rom imenovan za člana Spominskega sveta holokavsta Zdrueženih držav , " so takoj naslednjega dne", kot je bralcem revije Roma povedal Hancock, "ostali Romi poskušali vse skupaj pokvariti. Na Svet so z vseh koncev sveta poslali brzojavke, v katerih so trdili, da so bolj kvalificirani od njega. Spominski svet holokavsta se je v odgovor norčeval iz situacije. Posamezniki, ki niso sposobni brati in pisati in nimajo pojma o zgodovini holokavsta..."... ( str. 320-321)

..." Manush Romanov pa je imel vedno povedati kaj nepozabnega in lepega, še posebej ob slovesu. ( Prihajanja in odhajanja so imela za posledico njegovo udvorljivo poljubljanje ženskih rok). Nekoč je ob koncu obiska v Sofiji, na katerem je bil zaradi svojih Romov domala ves v solzah, za mano dramatično zaklical: "Prohasar man opre pirende, sa muro dijiben semas opre chegende." - "Pokoplji me pokončno, vse življenje sem preživel na kolenih." ( str. 329)

Sanje, 2007; 366 str.

Colum McCann: ZOLI

2011-11-12T01:19:00.000-08:00

Colum Mccan je rojen v Dublinu leta 1965. Danes živi v New Yorku in velja za enega najbolj nadarjenih piscev svoje generacije na Irskem in v Veliki Britaniji. Njegovo delo Zoli, je posvečeno izmišljeni romski pesnici Zoli, za katero so mu bila zgled poljska romska pesnica Papuszke, ki je živela od leta 1910 do 1987.

Odlomki:

..."Stransky je nekoč napisal, da človeško življenje dobi začetek, sredino in konec. šele, ko umre; do tedaj smo stalno nedokončani, celo sredine ni mogoče določiti. Torej samo poslednja beseda najde srednjo in ta po svoje postane verz-pojasnjuje smrt človeka."... ( str. 85)

..." Osupnila jo je lahkota s katero je prešla iz enega kraja v drugega, pokrajina ji je bila popolnoma tuja, pa vendar skoraj znanka. Druga meja, med Vzhodom in Zahodom, to dobro ve, se bo začela bo roku nekaj dni, in ko hodi, jo presune, da je z mejami tako kot s sovraštvom, pretirane so natančno zato, ker bi sicer prenehale obstajati. ".... ( str. 142)

... "Takšna sem jaz, pomisli; iz sebe sem naredila spektakel in zdaj prejema svoje drobtine. Še vedno se je mogoče obrniti- ničesar ni treba dokazovati. Pa vendar sem prišla tako daleč, prav nič več razloga ni za vrnitev, kot ga je za napredovanje." .... "Opazuje trenutek, ki je pravzaprav lepši od vsega, kar je ustvarila z besedami, da tema pravzaprav obnavlja svetlobo. "...( str. 143)

..." Neka stara romska pesem pravi, da majhen košček srca delimo z ljudmi in dlje gremo, manj ga ostane za nas, dokler ga sploh ni več dovolj, da bi hodili naokoli, in temu se pravi potovanje, imenuje pa se tudi smrt, in ker se zgodi vsem nam, bi težko našli kaj bolj običajnega. " ...( str. 159)

..." Povedala sem ji, da hočem, da me takoj odpustijo, da je taka moja pravica, ona pa je užaljeno odskočila , da se bo kar najbolj potrudila in da mi lahko obljubi vsaj to, da mi bo dovoljeno oditi iz bolnišnice, če ji pomagam s podatki. Bodi hvaležna, je rekla, za to, kar imaš.

Vedno zahtevajo od tebe, da si hvaležen, čhonorroeja, potem ko te zaprejo. Morda zahtevajo od tebe, da tudi, da jih poljubiš, potem ko odvržejo ključ. " ... ( str. 168)

..."Najhujše breme v življenju je tisto, kar drugi vedo o nas. Ampak morebiti obstaja breme, ki je še hujše od tega. Zgodi se, kadar za nas ne vedo, to je tisto, kar si v tišini mislijo o nas, prisilijo nas, da postanemo tisto, kar od nas pričakujejo. Še huje je, ko to postanemo, in jaz, čhonorroeja, sem tako naredila." ...( str. 179)

..."V manjših vaseh so me Avstrijci zasmehovali- Cigo, tatica, Črni faraon,-, čeprav jih je prav toliko dvignilo klobuke v pozdrav ali za mano poslalo otroke s sirom, kruhom, kolačem. Fant me je naložil na skuter in mi obljubil, da me bo peljal mimo železniškega predora , pa me ni, preprosto se je s skuterjem vozil gor in dol pred prijatelji, ki so ga zbadali in se mi posmehovali. Pretvarjala sem se, da sem ga uročil, in ustavil je - včasih so tako prestrašeni zaradi lastnih izmišljenih strahov. "... ( str. 182)

..."Kot nož ostro me je zbodlo pri srcu, a kaj naj bi naredila? Koliko drobnih prevar bom še povzročila? Kdo bo na koncu izrekel zapleteno resnico? Niso ogledala tisto, ki nam krade dušo, temveč pravila. " ... ( str. 185)

..."V tem delu sveta sta dve stvari, je rekel. Bog in denar. Srečo imaš, da si našla prvo. " ( str. 189)

..." Pa se ne bojiš policajev? je vprašal.

V mislih sem počasi sestavljala stavek, da bi mu posredovala poln učinek tistega, kar je Stanislaus davno nazaj rad govoril, in temu čudnemu moškemu, Enricu, sem hotela zapustiti eno dobro stvar, zato sem v nemščini rekla: Z veseljem bi polizala mačjo rit, moj srčni prijatelj, le bi s tem iz ust spravila okus po policajih.

Vzravnal se je in zasmejal. " ... ( str. 190)

...Vse skupaj naj bi ti povedalo, čhonorroeja, da misel, da bi šla dalje, v meni ni več utripala. Star romski pregovor pravi, da reka no tam, kjer se začne ali konča, vendar se je izkazalo, da sem gotovo prišla do nekakšnega vrhunca, zavrgla sem misel na Pariz in podoba moje hoje se je spremenila. " ... ( str. 191)

..."Enrica sem vprašala, zakaj me ni nič spraševal o tem, da se Ciganka, pa me je vprašal, zakaj ga nisem nikoli spraševala o tem, kako to, da on ni Cigan.

Morda je bil to najlepši odgovor, ki sem ga kdaj slišala.

Počasi sva se spoznavala, v strahu in vznemirjenju, razhajala sva se in spet stopala skupaj. Včasih sem v pridušeni svetlobi petrolejke ujela pogled nanj in zdel se mi je bližji senci kot meni. Sprijela sva se v neroden objem in dolgo sedela, ne da bi se premaknila., ampak razdalja se je manjšala, krajšala in poželenje se ni nikoli iztrošilo. zdelo se mi je, da me je svet preizkušal in mi končno pokazal veselje. Dolgo v sebi nisva našla kaj dosti besed in naučila sva se biti skupaj brez govorjenja. Dovolj je bil trenutek, ki sva ga živela. Ponoči je spal pod mojimi budnimi očmi in opazovala sem, kako se mu je prsni koš premikal gor in dol. Prišla so jutra in on je stopil k štedilniku, obudil ga je v življenje. Bilo je sajasto mesto, kjer se je dotaknil mojega lica. Ponoči sem mu povedala o Petru, o svojem času s Swannom, Starnskim, o tem, kar se je zgodilo med nami- preprosto sedel je in poslušal, dokler ni ostra črta svetlobe v oknu odprla jutra." ... ( str. 192)

..." Nekoč sem bila kriva, ker sem mislila, da se lahko dogajajo samo lepe stvari; potem sem bila kriva, ker sem mislila, da nikoli več ne morejo zgoditi. Zdaj čakam in ne razsojam. Sprašuje, kaj je tisto, kar ljubim? Ljubim spomine na Paolija, vsakokrat, ko slišim oglašanje zvonca v trgovini. Ljubim črno kavo, ki jo skuha Polijeva hči Renata., ki z visečimi uhani in lakiranimi nohti sedi za blagajno. Ljubim harmonikarja Franza v kotu kavarne, ki z roko zakriva svoje slabe zobe. ljubim moške, ki se prepirajo o vrednosti tega, do česar jim pravzaprav ni. " ...(str.197)

..."" Saj veš, da sem, ne glede na vse, še vedno umazana."

"Pa saj si sama rekla, mama, tega je konec, vse je končano."

"Tega je konec, ja, teh časov, ampak jaz sem še iz teh časov:"

"Zelo te ima rada, mama, pa si obupna." ...( str. 213)

..."Zoli zapre oči, hvaležna temi. Mimo bežijo vzorci, kristalni vzorci, zdaj sneg, ki počasi pada. Ni bolj polnih dni od tistih, h katerim se vračamo. " ...( str. 230)

Sanje, 2008, 238 str.

Bernard Nežmah: ZRCALA KOMUNIZMA

2011-11-06T01:51:00.000-07:00

Tisti, ki ste zamudili Nežmahove intervjuje v Mladini, ki so izhajali med 1004 in 2005, jih imate priliko prebrati v knjižni obliki pod naslovom Zrcala komunizma. Razdeljena je na pet poglavij, v katerih imajo intervjuji skupni imenovalec komunizem v oboroženem boju, komunizem versus humanizem in krščanstvo, kritiki in analitiki, postkomunizem- leto 1996 in pisatelji, umetniki in intelektualci. Odlično branje. Nežmah ne poenostavlja stvari na običajno črno-belo slikanje take ali drugačne sorte. Na vsak intervju se pripravi z obilo literature. Nenadoma se odpirajo drugačno zorni koti in perspektive kot smo jih vajeni. Za moj okus je edino intervju s Spomenko Hribar že na meji nespoštljivosti do sogovornika.

Priporočam.

Boris Pahor: PARNIK TROBI NJI

2011-10-28T02:29:00.000-07:00

Lirično, poetična ljubezenska zgodba med Danilom in Emo, mladima Slovencema v Italiji oz. pod Italijo pred 2. svetovno vojno je samo okvir zgodbe o odporu slovenskega naroda proti fašizmu, ki nas je poskušal izbrisati.

Odlomek:
... Ker zdaj se vzpenjata po tlakovanem klancu in se nenadoma čuti zelo majhna in nebogljena; Danilo pa jo drži pod laktom in spe počasi, kakor da šteje korake in mu je všeč, da ob vsakem posebej potežka določeno, poudarjeno misel.
" Mama je visoka in močna, " je rekel.. "Nikoli ni bila bolna, ne ve, kaj je zobobol, ne, kaj je glavobol, najmanj pa more razumeti, kako lahko človek duševno zboli. Prav tako ne mara slišati o peklenskem ognju in pravi, da ni vreden piškavega lešnika tisti, ki je dober iz strahu pred takšnimi zublji." ( str. 155)

Cankarjeva založba, 2009; 310 str.

Ervin Hladnik Milharčič: POT NA ORIENT

2011-10-02T04:18:00.000-07:00

V delu so zbrani rokopisi, ki jih je avtor objavljal v Delu, Dnevniku in Razgledih od leta 1996-2008.

Pa začnimo tokrat z epilogom: " A je vse res? Seveda je vse res. Če greš okoli in iščeš zgodbe, te zgodbe najdejo. Hodiš skozi privatne mitologije in ohranjaš čudenje. Nič od tega, na kar naletiš, ti ne pripada drugače kot zgodba, ki jo je treba povedati. "Beauty is in the eye of the beholder," je rekel Bob Dylan v filmu Zamaskiran in anonimen. "We are storytellers and there is a story to tell." To je vse. Story je zgodba, kot jo razume anglosaksonsko novinarstvo. Ali si jo sam videl ali pa ti jo je kdo povedal, ki je bil tam. Drugo v resnici ne velja. "( str. 297)

...."Večkrat sem izgubil živce. Enkrat je vodja z iranske strani prišel k meni in me vprašal, ali lahko kaj naredi zame. Tako sem bil nervozen, da sem mu rekel, naj izgine in da ga nočem videti tri dni. Res ga tri dni ni bilo. Ko je prišel, je vprašal, ali se lahko sedaj pogovoriva. "

"Lahko."

Vprašal me je, če poznam opico. Spet sem bil na robu besa.

Pa je rekel:"Poglej, če želiš poznati opico in jo razumeti, moraš biti opica."

Ni mi bilo jasno, kaj mi želi povedati.

"Potem, ko si opica, pa moraš z opico živeti."

"In tega ste se naučili?"

"Hotel mi je reči, naj se ne sekiram, ker pač nisem Iranec. In jih težko razumem. Zares sem razumel šele. ko se se poročil z Iranko in prišel v vse sfere privatnega, vsakdanjega življenja. Ko začneš z njimi deliti njihove probleme in misliti z njihovim sistemom, se ti zazdi njihovo obnašanje popolnoma logično. A da sem to spoznal, se potreboval leta. " ( str. 279-280)

O knjigi lahko govorimo le v superlativih. Za literarne sladokusce.

Študentska zložba, 2009; ( Beletrina), 297 str.

Alan Lightman: EINSTEINOVE SANJE

2011-09-22T00:01:00.000-07:00

Ste si kdaj predstavljali, da lahko znanstvenik s področja fizike napiše leposlovno delo? Mednarodno slavo je ,ne glede na doktorate, ki jih ima, dosegel prav s kratkim romanom Einsteinove sanje. Zanimivo za tiste, ki jim branje pomeni nekaj več. Nekako tako bi lahko rekli "upesnjena" Einsteinova relativna teorija.

ODLOMEK: ..."Čas bi bil, hipotetično lahko gladek ali hrapav, bodičast ali svilnat, trd ali mehak. A je že tako, da je v tem svetu tekstura časa lepljiva. Delo mest se zlepijo na neki trenutek zgodovine in ne morejo več iz njega. Nič drugače ni z ljudmi, ki se prilepijo na neki trenutek svojega življenja in se ga več ne osvobodijo." ( str. 42)

....Tragedija tega sveta je v tem, da je vsakdo sam. Zakaj preteklega življenja ne moremo deliti s sedanjostjo. Vsakdo, ki prilepljen obtiči v času, v njem obtiči sam. " ( str. 43)

Bert Ehgartner: BILI STE ZDRAVI-DOKLER NISTE PRIŠLI K ZDRAVNIKU

2011-09-13T02:34:00.000-07:00

Knjiga razgalja, kako se farmacevtska industrija, skupaj s pomočjo medicine, na vse kriplje trudi, da bi tudi zdravim prodala čim več zdravil. V ta namen se mejne vrednosti zdravega krvnega tlaka drastično znižujejo, prav tako meja holesterola in sladkorja v krvi. Na ta način se število ljudi, ki presegajo te vrednosti zvišuje. Tak primer je holesterol, kjer se mejna vrednot od sredine osemdesetih let 20. stoletja znižuje. Meja je postavljen na 200 mg/dl ali 5,2, mmol/l, medtem ko je povprečna vrednost pri 40 letnih ženskah v Nemčiji 220mg/l ali 5,7 mmol/l pri isto starih moških pa celo 235mg/dl ali 6,1 mmol/l. Pri starosti za oba spola pa pri šestdesetih letih okoli 245 mg/l ali 6,4 mmol/l.

Določen študije so dokazale, da bi radikalno zniževanje ravni sladkorja v krvi, sladkorni bolniki kaj pridobili. Študija ADVANCE je celo pokazal ničen učinek zdravljenja diabetesa z zdravili. Diabetiki, ki so vestno delali terapijo so bili bolj ogroženi zaradi močnih in nevarnih padcev sladkorja v krvi in pridobivana na teži.

Ali : »Psihična nerazpoloženost« je za zavarovalnice brez vrednosti, je če se iz tega po zdravniški diagnozi izcimi »rahlo depresivna epizoda«, letni dobiček zanje že 1000 evrov, »disociativna motnja« vsoto podvoji, »bipolarna afektivna motnja« jo dvigne na 3400 evrov, shizofrenija pa jo ponese do 6000 evrov.

Ali: "Norveška raziskava o učinkih zgodnjega prepoznavanja raka dojke, je pokazala, da so mamografska presejanja dejansko prispevala k dvigu odstotka raka na dojkah, ki dejansko v enem od petih primerov izgine sam, brez kakega posebnega zdravljenja. Raziskave kažejo, da je naše telo sposobno premagati raka, če ga ne odkrije medicina s predobrimi napravami kot je magnetna resonanca in začnejo takojšnje zdravljenje s kemoterapijo. Skratka podrobne raziskave z resonanco so pokazale, da je anomalij v "zdravih" ljudeh bistveno več, kot bi pričakovali. Celo to, da zdravih ljudi po postavljenih standardih praktično ni. Ker so bili nad rezultati šokirani, so raziskavo ponovili med zdravniškim osebjem in prišli do enakih rezultatov.

"Če vprašate pet zdravnikov o vašem zdravju, boste prišli do šestih diagnoz", pravi šala?

Večje število zdravil in njihovo medsebojno učinkovanje praviloma povzroči večjo škodo kot korist. V študiji internista Jochena Schulerja se je izkazalo,da so osebe stare nad 75 let jedle od 4 do 11 zdravil dnevno, v povprečju 7,5. Pokazalo se je, da je bilo 36% receptov nepotrebnih, 30,15 potencialno nevarnih, 7,6% podvajanja receptov, 23,4% jih je imelo napačen odmerek, pri 65 % pa je obstajala nevarnost nezaželenih medsebojnih učinkov. ( str. 104)

V vaše dobro si zapomnite, da pacient lahko kadarkoli zahteva drugo mnenje. Drugemu zdraviku ne pokažite diagnozo prvega. Predvsem pa preberite knjigo, ki nosi podnaslov Priročnik za samoobrambo.

Provokativna knjiga, ki bi potrebovala tudi recenzije s strani uradne medicine.

dr. Zoran Milivojević: FORMULE LJUBEZNI

2011-09-13T02:16:00.000-07:00

dr. Zoran Milivojević je napisal dovolj poljudno znanstveno delo, da je dostopno širšemu občinstvu. Veliko popularnost dela kaže na to, da je skoraj v vseh knjižnicah izposojeno in da so vrste rezervacij dolge. Morda pa je razlog tudi ta, da knjižnice kupujejo manj izvodov istega naslova dela. Vsekakor je knjiga vredna pozornosti saj, kakor pravi podnaslov, lahko zapravimo življenje v iskanju prave ljubezni. Milivojević izhaja iz predpostavke, da smo v otroštvu zaključili določene teze, ki izhajajo iz naših prvih izkušenj predvsem v odnosih s starših. Prenesene vzorce nismo preverili kot odrasli in zato živimo v napačnih predstavah, kaj ljubezen pravzaprav je. Knjiga prinaša obširne razlage napačnih zaključkov, antiteze tezam, test, s katerim preverimo lastne predstave o ljubezni in koliko odstopajo od povprečnih predstav našega časa. Ne gre morda toliko za to, kaj je v resnici prava ljubezen, kot za to, da vam določene bolj realne predstave o ljubezeni olajšajo življenje in čustvovanje.

MK, 2009

Bernard Nežmah: KLETVICE IN PSOVKE

2011-09-13T01:56:00.000-07:00

Kombinacija študija primerjalne književnosti in sociologije Bernarda Nežmaha je botrovala doktorski disertaciji o verbalnih in konfliktnih situacijah. Pričujoče delo je nekoliko predelna doktorska disertacija, ki obravnava male dicere. dr. Nežmah dokaže, da je marsikatera kletvica slovenskega izvora, čeprav bi puritanski Slovenci izvor kletvic, razen nekaj nedolžnih izjem, radi naprtili importu iz ostalih bivših jugoslovanskih republik. Študija je lahko izredno zanimiva tudi za laike. Njim bi bila morda še posebej potrebna, da bi se zavedeli, kaj pravzaprav počnejo, ko preklinjajo.

Gary Chapman: PET JEZIKOV LJUBEZNI

2011-08-24T00:45:00.000-07:00

Pet jezikov ljubezni je odličen terapevtski priročnik za zdravljenje partnerskih, družinskih in prijateljskih odnosov. Teorija je zelo preprosta. Vsak človek ima svoj primarni jezik ljubezni, ki je lahko :
-besedna potrditev (kar pomeni, da oseba potrebuje vzpodbude, pohvale, ker je to njen jezik ljubezni),

-posvečeni čas ( oseba se čuti ljubljena, če z njo delimo čas, skupaj ustvarjamo, obiskujemo koncerte, se pogovarjamo, delimo konjičke),

-sprejemanje daril ( oseba pričakuje pozornost z darili, ki so lahko samo malenkosti, a ji dajejo vedeti, da mislimo nanjo),

-usluge ( oseba ceni in verjame, da jo ljubimo, če namesto nje opravimo določena dela kot so pomivanje posode, sesanje, kuhanje, pranje avta itd.)

-dotik ( oseba potrebuje veliko dotikanja, ker na ta način verjame, da jo ljubimo).

Če partnerja govorita isti jezik ljubezni, no problema, če pa ne, se morata naučiti tudi ljubezenskega jezika partnerja, če želimo ohraniti ljubezen v odnosu. Tudi, če se bomo poslužili vseh jezikov pri iskanju partnerjevega, ne bo nič narobe, kljub temu bomo odkrili, da je eden izmed njih kljub temu favoriziran.

ODLOMEK:
"Kritika je napačen način prošnje za ljubezen."

Postopek za določanje prvotnega jezika ljubezni.
1.Katero partnerjevo vedenje vas najbolj prizadene? Nasprotje tega, kar povzroča bolečino, je verjetno Vaš jezik ljubezni.
2. Za kaj najbolj pogosto prosimo partnerja? To so stvari, ki bi nam dale občutek ljubezni.
3. Na kakšen način izkazujemo partnerju svojo ljubezen? Vaš način izkazovanja ljubezni je verjetno tisti, za katerega ste prepričani, da bi osrečil tudi vas. ( str. 112)

Jerome Klapka Jerome: TALIJIN HRAM IN ŠE DRUGE DESKE V GLAVI

2011-08-19T05:45:00.000-07:00

Jerome je najbolj znan po delu Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo. Pričujoče delo (Talijin hram) je nastalo skoraj sočasno, a je veliko manj prepričljivo in smešno, vsaj za moj okus. So pa nekatere krajše zgodbe prav posrečene:

ODLOMEK: Več ljudi manj ve

..." Drugič nama je pokazal, kako je treba pripravljati kavo-po arabski metodi. Arabija mora biti grozno umazana dežela, le tam kaj pogosto pripravljajo kavo, Popacial je dve kozici, tri vrček, en namizni prt, en strgalnik, muškatnih oreškov, eno preprodgo pred kaminom, tri skodelice in sebe. Iz tega je dobil kavo za dva- kaj bi bilo potrebno, če bi šlo za družabno prireditev, si ne drznem pomisliti.
To, da nama tako pripravljena kava ni dišala, je MacShaughnassy pripisal najinemu sprijenemu okusu- nasledku dolgotrajnega vdajanja manjvredni robi. Sam je izpil obe skodelici in se potem odpeljal domov z izvoščkom.

Spominjam se, da je imel tiste čase teto, skrivnostno staro gospo, ki je živela v nekem odročnem zatočišču, od koder je MacShaughnassjeve prijatelj obsipaval z neprecenljivo nesrečo. Česar ni vedel on- tiste reči ali dveh, glede katerih ni bil avtoriteta- to je vedela teta. "Ne," je govoril z mikavno odkritosrčnostjo, "ne to je reč, glede katere ti sam ne morem svetovati. Ampak, " je dodal, "lahko ti pa povem, kaj bom storil. Pisal bom svoji teti in pobaral njo. "In dan ali dva zatem se je spet oglasil in prinesel s sabo tetin nasvet.; in če si bil mlad in neizkušen ali pa od rojstva bebec, se je utegnilo zgoditi, si se ga držal.

Ob neki priložnosti nam je po MacShaughnassyju poslala recept za iztrebljanje ščurkov. Stanovala sva v zelo slikoviti stari hiši, ampak tako kot je z večino slikovitih starih hiš, so bile njene prednosti predvsem zunanje. V njenem škripavem ogrodju pa je bilo mnogo lukenj in razpok in špranj. Žabe, ki so zašle in zavile na napačnem odcepu, so se nenadejano znašle sredi naše jedilnice, in to jih je po vsem videzu presenetilo in besnilo nič manj kot nas. V hiši si je za svojo osebno rabo uredila telovadnico mnogoštevilčna druščina podgan in miši, osupljivo zagretih za telesno vzgojo; po desti uri zvečer pa se je naša kuhinja prelevila v žoharski dom oddiha. Izplezali so skozi podnice in iz zidov in potem na svoj lahkosrčni, brezskrbni način skakljali tam do svita.

Proti podganam in mišim ni imela Amenda nič. Prav rada jih je gledala. Proti žoharjem pa je imela nekakšne predsodke. Zatorej se je, ko jo je moja žena obvestila, da nam je MacShaughnassyjeva teta dala zanesljiv recept za njihovo uničenje, radovala.

Nakupili smo sestavine, namešali mešanico in jo razpostavili. Hrošči so prišli in jo pojedli. Zdelo se je, da jim je všeč. Vso so pospravili in bili opazno slabe volje, ker jo je zmanjkalo. Niso poginili.

Povedala sva vse to MacShaughnassyju. Nasmehnil se je, bil je zelo mračen nasmeh, in rekel z globokim, pomenljivim glasom: "Kar naj jejo!"

Očitno je šlo za enega tistih počasnih, zavratnih strupov. Hrošča ni umoril pri priči, temveč mu je spodkopaval zdravje. Čakalo ga je, da bo iz dneva v dan hiral in venel, ne da prav vedel, kaj je narobe z njim- dokler ga ne bi nekega jutra ob vhodu v kuhinjo odkrili, kako leži tam, ves mrzel in zelo nebogljen.

Zatorej smo namešali še več zmesi in jo nastavljali zvečer za večerom, žoharji iz cele fare pa so se zgrinjali okrog nje. Vsako noč so prišli v večjem številu. pripeljali so še vse prijatelje in sorodnike. Očitno so za zmes zvedeli tudi tuji hrošči- hrošči iz drugih rodbin, ki sicer pri nas niso imeli nobenih pravic- in prijahali v hordah in skušali prikrajšati za zmes naše žoharje. Še pred koncem tedna smo bili privabili v našo kuhinjo vsakega hrošča kilometre naokrog, če le ni bil kruljav.

MacShaughnassy je rekel, da je to dobro. Tako da bomo v enem zamahu očistili vse predmestje. Hrošči so zdaj že deset dni zdržema jedli strup, tako da konec, kot je rekel, ni mogel biti več daleč. To me je veselilo slišati, kajti neomejeno gostoljubje me je začelo udarjati po žepu. Strup, s katerim smo jih krmili, je bil drag, oni pa so bili imenitni jedci.

Stopili smo v pritličje, da vidimo, kako jim gre. MacShaughnassyju se je zdelo, da so čudni na pogled, in je menil, da že propadajo. Kar se mene tiče, lahko rečem samo, da si ne želim, da bi še kdaj videl množice hroščev, ki bi bili bolj zdravega videza.

Res je, da je eden od njih tisti večer storil konec. Zalotili so ga namreč, da jo skuša pocediti z nepravično velikim deležem strupa, pa so se ga trije ali štirje drugi besno lotili in ga pokončali.

A ta je bil tudi edini, kolikor sem lahko kdaj odkril, za katerega se je MacShaughnassyjev recept izkazal kot poguben. Kar se drugih tiče, so se ob njem zredili in so kar sijali od zdravja. Pravzaprav so nekateri med njimi začeli dobivati pas. Nazadnje smo njihove vrste razredčili z neko preprosto rečjo iz drogerije. Vendar pa so se jih v hiši nastanile takšne neznanske množice, ki jih je privabil MacShaughnassyjev strup. da se popolnega iztrebljenja nismo mogli več nadejati.

V zadnjem času nič več ne slišim o MacShaughnassyevi teti. Mogoče je kateri MacShaughnassyjevih dobrih prijateljev izsledil njen naslov in šel tja in jo umoril. Če je tako, potem bi se mu rad zahvalil. " (Str. 82-85)

...""Kaj je humor?" Po tistem, kar vidim, bi ga opisal kot težave drugih ljudi." ( str. 211)

Marjna Rožanc: LECTIO DIVINA

2011-08-08T04:21:00.000-07:00

Odlomek:

"Ljubezen gleda v ljubljenega človeka iskreno in ga ceni po tem, kar ta človek dejansko je, tako po njegovih dobrih kot slabih straneh. Zaljubljenost pa ne more brez božanskega sveta, absolutno dobrega in lepega... Zaljubljenost je skratka božanska norost. Zaljubljenci so zazrti v ideal in sploh ne gledajo drug v drugega, temveč skozi človeka. Zaljubljeni so v ljubezen samo in pri tem zgubljajo tako sebe kot svojega izvoljenca." ( str. 156- 157)

DZS, 1988; 189 str.

Marjan Rožanc: LJUBEZEN

2011-08-07T02:51:00.000-07:00

Priznam, da se branja slovenskih avtorjev težje lotim kot tujih. Dostikrat sem prijetno presenečena. Roman Ljubezen je prejel nagrado Prešernovega sklada leta 1980, avtor pa leta 1991 Prešernovo nagrado.

ODLOMEK:
..."Razlike v zelenojamski klapi so bile pravzaprav le take in tolikšne, da so to druščino delale samo še bolj zanimivo, in to ne samo za nas otroke, ampak tudi za odrasle. Med njimi so bili "sokoli" in "orli" in kadarkoli so se razdelili na moštvi za nogomet ali kakšno drugo igro, so se zmerom razdelili po tej svoji ptičji pripadnosti." (str. 14)

Mihelač, 1995 ( Zbirka Metulj).

Jerome K. Jerome: TRIJE MOŽJE V ČOLNU, da o psu niti ne govorimo

2011-08-07T02:06:00.001-07:00

Jerome je pisatelj, rojen davnega 1859 v Angliji, ki je zaslovel po celem svetu prav z delom Trije možje v čolnu (1889). Njegov poseben način angleškega humorja.

..."Oblekli smo se, in ko je je prišlo še do posebnosti, smo se spomnili, da smo spravili zobne ščetke in krtačo in glavnik ( ta moja zobna ščetka bo še moja smrt, to vem), in morali smo iti in jih izbrskati iz kovčka. Ko smo to opravili, je George hotel imeti brivske potrebščine. Rekla sva mu, da bi to jutro moral ostati neobrit, kajti ne nameravava še enkrat odpreti kovčaka zanj, niti ne za nikogar drugega, njemu podobnega.

Rekel je: "Ne bodita smešna. Kako naj grem takšen v mesto?"

Res smo bili precej neusmeljeni do mesta. toda kaj smo marali mi za človeško trplejnje? Harris je prostaško in nespramno dejla, da se bo moralo mesto pač s tem sprijazniti."... ( str. 39)

... "No žalostno, v njegovem primeru je bilo, da je on, ki ni maral za rezbarjeno hrastovino, moral iemti svoj salon opažen z njo, medtem, ko drugi ljudje, ki jim je od take hrastovine, plačuejjo velikasnke znesek, da jo dobe. Videti je, da je to pač pravilo na svetu. Vsakdo ima tisto, česar ne potrebuje, medtem ko imajo drugi ljudje, kar potrebuje on.

Poročeni možje imajo žene, in kažejo, ko da jih ne potrebujejo; a mladi samci kriče, sa si jih ne morejo dobiti. Ubogi ljudje , ki vzdržujejo komaj sami sebe, imajo po osem čvrstih otrok. Bogati stari pari, ki nimajo nikogar, da bi mu zapustili svoje premoženje, umrejo brez otrok.

Potem pa vzemimo dekleta s snubci. Dekleta, ki imajo snubce, jih nikoli ne marajo. Pravijo, da bi bile rajši brez njih, da jih jeze in naj sploh gredo in snubijo gospodično Smithovo ali gospodično Brawnovo, ki sta grdi in že priletni in ki nimata nobenih snubcev. One same pa ne potrebujejo snubcev, saj se sploh ne nameravjo poročiti."... (str. 47)

..." Kako dobro se počuti človek, kadar je nadevan- kako zadovoljni smo sami s seboj in s svetom! Ljudej, ki so to poskusili, so mi pravili, da čista vest naredi človeka zelo srečenga in zadovoljnega; toda poln želodec opravi to prav tako dobro in je stvar cenejša ter se laže dobi. Po izdatni in dobro prebavljeni jedi se človek luti tako sproščenega in velikodušnega- tako plemenitega in dobrosrčnega.

Zelo čudno je to, kako naši prebavni organi vladajo našemu razumu. Ne moremo delati, ne moremo misliti, ako tega noče naš želodec." ( str. 83)

..."Sprva me je to precej prizadelo; zdelo se mi je kot nekakšna žalitev. Le zakaj nimam kolena snažilke? Čemu to krivično zapostavljanje? Čez čas pa so prevladala manj britka čustva. Rekel sem si: saj imam vse druge v farmakologiji znane bolezni in postal manj sebičen; sklenil sem, da se bom prebil tudi brez kolena snažilke. Protin me je očitno napadel v najhujši možni obliki, ne da bi se tega zavedal; žolčni kamni pa so me menda mučili že od mladih nog. Po žolčnih kamnih ni bilo nobene bolezni več, zato sem sklenil, da ni nič drugega narobe z mano."

MK, 1972

Donna Eden in dr. David Feinstein: ENERGIJSKA MEDICINA ZA ŽENSKE

2011-07-25T07:39:00.000-07:00

Knjiga obravnava uravnavanje telesnih energij za okrepitev zdravja in vitalnosti. Osnovno načelo knjige je, da lahko s spreminjanjem vibracij v svojem telesu spremenite delovanje njegove kemije in mi pomagate, da se prilagodi. Telo lahko prilagodimo, če spremenimo njegove energijske navade. ( str. 4) Več o energijski medicini lahko dobite na spletu http://www.energymedicineforwomen.com/ .

V TKM ( tradicionalni kitajski medicini) so telesno zdravje vzdežavali z akupunkturo in drugimi metodami, s katerimi so ohranjali zdravje energetskih polj. V nekaterih kitajskih provincah si zdravniku plačal, če si bil celo leto zdrav zdrav, nasprotno pa, če si zbolel, zdravnik ni dobro skrbel zate in zato si ni zaslužil plačila.

Elektromegnetne frekvence so veliko učinkovitejše od kemičnih signalov, saj se premikajo s hitrostjo 300.000 km/s, kemični signali pa s hitrostjo 1 cm/s. Poleg tega, trdi Donna Eden, se veliko podatkov v kemičnih signalih izgubi, ker se veliko energije porabi za nastajanje in razpad kemičnih vezi.

Skratka, v knjigi boste našle vaje, ki vzpodbudijo vaše energije, da ponovno vzpostavijo ravnovesje v telesu in veliko praktičnih nasvetov. Podrobno je obdelana menopavza, ki je bila v Ameriki dolgo obdobje tretirana kot bolezensko stanje in s tem je bila ženskam narejena velika škoda.

Gnostica, 2011, 318 str.

Marta Verginella: ŽENSKA OBROBJA

2011-07-25T06:46:00.000-07:00

Vpis žensk v zgodovino Slovencev. Je že tako, da zgodovino pišejo pretežno moški v dobesednem smislu, zato žensk v slovenski zgodovini skoraj ni. To skuša popraviti feministična literatura. Za umik žensk iz javnega življenja si je sredi 19. stoletja prizadeval Anton Martin Slomšek. "S svojimi moralnimi poduki o družini, v kateri mož deluje kot glava, žena pa kot telo, je postal zgled za mnoge cerkvene pisce. " ( str. 13). Ob koncu istega stoletja mu je sledil teolog Anton Mahnič. Podatka, ki si ju je vredno zapomniti. Luise Accati je zapisala, da ženskam sposobnost samoopredeljevanja ni vzela znanost, ampak religija. "Ideja, da moški ve bolje od ženske, kaj je materinstvo, je eden od temeljnih konceptov krščansko-katoliške ideologije. " ( str. 99)...

..."Z okrepitvijo klerikalno sinovskega imaginarija, ki se je opiral na ekskluzivnost odnosa med sinom in materjo, je bilo očetovstvo odrinjeno na obrobje družinskega življenja. Sovražnost zaobljubljenih sinov do očeta, njihovo zanikanje očetovstva in težavno priznanje njegove vloge se med drugim nazorno kaže v težavni uveljavitvi sv. Jožefa v krščanski ikonografiji. Njegova priljubljenost se je povečal šele med sedemnajstim in osemnajstim stoletjem, ko si je novo dostojanstvo pridobil s skrbništvom nad umirajočimi. Biološki oče je v katoliški kulturi ostajal podrejen duhovnemu očetu, saj je bila njegova sposobnost moralnega razsojanja omejena, vsekakor neenakovredna duhovnikovi. Rezultat dvojnega očetovstva v katoliškem okolju je, da vzgojo otrok ne oblikuje le posvetna biološka družina, ki jo sestavljata mati in oče, temveč tudi normativno - duhovna družina, ki jo sestavljata mati in duhovnik. Posledica dodelitve moralnega očetovstva klerikom, ki ga še danes uveljavljajo najvišji cerkveni dostojanstveniki, škofje in papež na primer ob vprašanjih v zvezi z biomedicinsko pomočjo staršem pri oploditvi, je ta, da sinu ta struktura zapira izhodna vrata iz ojdipovske situacije. Nesposobnost sinov, da bi nadzorovali svojo agresivnost, in njihovo nasprotovanje očetovi avtoriteti odseva strukturno nelagodje odnosov v katoliški družini, ki je po Accatijevi izvorno jedro njihovih težav pri prevzemanju političnih odgovornosti." ( str. 108)

Delta, 2006, 203 str.

Per Petterson: KONJE KRAST

2011-07-17T13:50:00.000-07:00

Če Vam odgovarja počasni ritem skandinavskih avtorjev, potem bo to poslastica za vas.

Odlomek: "Ljudje imajo radi, da jim kaj poveš, v pravih količinah, v skromnem zaupnem tonu, in mislijo, da te poznajo, ampak te ne poznajo, poznajo podatek o tebi, dobijo samo dejstva, ne občutkov, ne, kaj si misli š o čemer koli, ne, kako si si zaradi stvari , ki so se ti zgodile ali se si odločil zanje, tak, kot si. Vse, kar naredijo , je,d a te napolnijo s svojimi občutki in mnenji in opažanji in ustvarijo novo življenje, ki ima s tvojim bolj malo zveze, in tako si varen. Nihče se te ne more dotakniti, če tega sam nočeš. Samo vljuden biti in se smehljati in se izogibati preganjavicam, saj o tebi govorijo, ne glede na to, kaj ugovarjaš, temu se ni mogoče izogniti, tudi sam bi ravnal enako. ( str. 60)

Litera, 2008, 209 str. ; zbirka Babilon.

Maribor Litera

Arto Paasilinna: SREČNI ČLOVEK

2011-07-17T13:37:00.000-07:00

Nov roman priljubljenega finskega pisatelja, ki ga je bilo potrebno v splošnih knjižnicah čakati kar nekaj časa. Ampak najbrž zaradi podobnih problemov, o katerih piše avtor v knjigi. No, ni potrebno iti na Finsko, da bi spoznal male in velike svinjarije lokalnih občinskih oblasti, ko se užaljene zarotijo proti posamezniku. Tako oblastniki s svojimi dejanji nenadoma iz popolnoma preprostega inženirja naredijo trmastega borca za preživetje in ravno pravo mero maščevanja. In vsem zagovornikom tradicionalne družine v poduk, na koncu srečni človek nima konvencionalne evropske družine, ima pa dve "ženi" in kopico otrok.

MK, 2011, 210 str. Zbirka Roman

Angeles Caso: PROTI VETRU

2011-07-03T13:17:00.000-07:00

Knjiga je prejela nagrado špansko nagrado Planeta leta 2009. Knjiga ženske za ženske. Proti vetru pomeni boriti se proti temi, kar ti je namenila usoda.

ODLOMKI:

..."Kaj bi bilo z mojo materjo, če bi ostal v vasi? Mogoče bi končala na isti točki, v istem mračnem kotičku svoje žalosti. Moja babica je dejala, da je moji mami zavrelo mleko. To je prineslo bridkost, nemoč spopasti se z življenjem, ki se nekaterim ženskam naseli v dušo, potem ko rodijo. Preprosto vprašanje hormonov. Poporodna depresija, ki se je začela po rojstvu mojega starejšega brata. Nekaj čemur bi se z današnjimi zdravili dalo zlahka odpomoči. Toda tedaj jih še ni bilo. Govorilo se ni o teh stvareh. Ljudje so se omejili na to, da so sprejeli svoje temine. Ali pa so se nekega dne vrgli skozi okno. Ko so pri nekom videli prazen pogled, tresoče se roke, globoko malodušje, ki zagrne depresivne, so začeli potihoma šepetati, da je bolan na živcih. Z usmiljenjem ali prezirom, toda v vsakem primeru vedoč, da ga nihče ne more odrešiti te bolezni. Samo usoda ali molitve." ...(str. 19)

..." Jovita, ki je od svoje matere podedovala obveznost, da je zatiskala oči vsem. ki so v vasi umrli, in jih urejala, je veliko vedela o onstranem in onkraj; prepričana je bila, da ljudje umrejo, kadar hočejo. Celo otroci. Nihče seveda ni na glas rekel, da hoče umreti. Večina ljudi se tega ni niti zavedala. Toda duhovi, ki jih imajo vsi v glavi in ki so se včasih spridili in so zavidali živim njihovo srečo, so jim spet in spet šepetali na uho, dokler jih niso prepričali: Daj no, pridi že, saj so dovolj živel. Zakaj bi še ostajal tukaj, če te čakajo same nesreče? In če ljudje niso bili dovolj pozorni na nenehne navale glasov ali dovolj močni, da bi se jim uprli, so se pustili prepričati, ne da bi se sploh zavedli. In potem so umrli. " ... ( str. 33)

..." Po sili se je naučila, da je preživetje vsakodnevno bitka, mukotrpno in nadzorovano delovanje zavesti, v kateri so se morali preplesti sebičnost in velikodušnost, pretkanost in zaupljivost: od očeta odločno zahtevati, da ji je dal denar za hrano, in poskrbeti tudi, da je kaj pojedel, ko se je domov vrnil preveč opit. Ne dovoliti, da bi ji bratje in sestre izmaknili njeno prgišče živeža, toda z veseljem ga prepustiti, ko je bil kateri bolan. Pomagati vaškim ženskam, ko so jo potrebovale, vendar ne pustiti, da bi mislile, da jim je vedno na voljo. Moškim postaviti svoje meje in biti ob enem zmožna zaupati jim, ko so prišli na pijačo, pa še niso dobili plače. Da, Benvinda je od malih nog vedela, da je treba dajati in jemati, božati in tepsti, smehljati se in kričati, vse to v težko dosegljivem ravnotežju, ki pa ga je sama prav zlahka vzdrževala. Bilo je, kot bi se s to veščino že rodila."... (str. 99 -100)

..." Te ženske, ki so kot polži vse svoje življenje nosile na plečih, so ji bile všeč. " ...( str. 130)

Julian Barnes: PREREKANJA

2011-07-03T02:55:00.000-07:00

Ljubezenski trikotnik, tak kot je bil na začetku. Prerekanja je namreč predhodnica knjige Ljubezen etc. Glavna junaka sta sošolca in najboljša prijatelja Stuart in Oliver, ki se zaljubita v isto žensko Gillian. Ta se najprej poroči s Stuartom, a se kmalu ogreje za Oliverjevo gorečnost in melodramatičnost nasproti Stuartovi dolgočasni, trdni, samoumevni bankirski pozi. Loči se in poskusi z Oliverjem.

ODLOMKI:

"... Želim si, da bi bilo življenje podobno bančništvu," sem rekel. "Saj ne mislim, da je zlahka razumljivo. Nekateri deli so neverjetno zapleteni. Vendar na koncu lahko razumeš, če se le dovolj potrudiš. Ali pa je kje kdo, ki razume, čeprav šele potem, ko je že prepozno. Problem pri življenju pa je, se mi zdi, da je lahko že prepozno, pa ga še zmeraj ne razumeš." ... ( str. 36)

..." Astivate pomeni, zlasti pri živalih, preživeti poletje v stanju otrplosti. In jesen. In večino svojega življenja. " ... ( str. 90)

..."Nikoli prej me ne bi motilo iti nakupovat z Oliverjem. Pošteno povedano, Stuart ni ravno koristen; ne ker ne bi maral nakupovanja, temveč, ker vse, kar oblečem, pohvali. Pravi, da sem čudovita v vseh barvah on modeli. Če bi prišla iz garderobe z vrečko za smeti okoli pasu in s senčnikom svetilke na glavi, bi rekel, da mi pristaja. To je sicer lepo in ganljivo, praktično pa ni."... ( str. 91)

..." Mož prvi posumi in zadnji izve." ( str. 111)

..." STUART

Oliver je imel v vseh teh letih kar precej deklet, vendar, če hočete slišati moje mnenje, nikoli ni bil zaljubljen. Saj je trdil, da je zaljubljen, velikokrat. Zmeraj je delal starokopitne primerjave z junaki grand opere, počel je stvari, ki jih zaljubljeni ljudje pač počnejo; bil je potrt, izblebetal je svojim prijateljem, napil se je, ko so se stvari zapletle. Vendar mu nisem nikoli verjel, da je zares zaljubljen.

Tega mu nisem nikoli povedal, vendar me je spominjal na tiste ljudi, ki ves čas trdijo, da imajo gripo, v resnici pa so samo prehlajeni. "Imel se to zoprno tridnevno gripo," bodo rekli. O, ne, imel si samo smrkav nos in lažji glavobol in slabše si slišal, vendar to ni bila gripa, čisto navaden prehlad je bil. Kot nazadnje. In pred tem. Nič več kot močan prehlad."... ( str. 117)

..." Z ljubezenijo, etc. Podmena je zelo preprosta. Svet je razdeljen na dva razreda: na tiste, ki verjemejo, da je namen, poklic, bas pedal in poglavitni napev življenja ljubezen in da je vse drugo - vse drugo- le etc. , in na tiste, na tisto nesrečno večino, ki prvenstveno veruje v etc. življenja, za katere je ljubezen, kakor koli že prijetna, le minljiv mladostni nemir, drdravi preludij v menjavanje plenic, ne pa nekaj tako trdnega, stanovitnega in zanesljivega kot na primer oprema stanovanja. To je edina delitev ljudi, ki kaj velja." ... (str. 121)

..." Ne sprašuj in ne bodo ti lagali."... ( str. 133)

..."...Denar, je kot nadalje razumem, moralno nevtralen. Lahko ga uporabiš za dobre namene, lahko ga uporabiš za slabe namene. Obtožujemo lahko tiste, ki trgujejo z denarjem, ali tiste, ki trgujejo z ljubeznijo, ne pa tudi samih predmetov."" ( str. 137)

MK, 1997; 232 str. , ( Zbirka Zenit)

Julian Barnes: FLAUBERTOVA PAPIGA

2011-06-29T22:59:00.000-07:00

Flaubertova papiga je eno izmed zgodnejših del Barnesa, a zato nič manj domišljeno in izpiljeno. Zanj je prejel številne nagrade. Glavni junak oziroma povezovalec fragmentov je zdravnik Geofferey Braithwait, ki je strasten raziskovalec Flaubertovega življenja.

ODLOMKI: " Deček se je dobro zavedal stališča, ki ga je gospa Picard često izrazila, in je njeno prisotnost namenoma izkoristil. Mater je poprosil za dovoljenje, da bi prebral ta posebni in znameniti roman. "A če moj srček pri teh letih bere take knjige, kaj bo potem bral, ko odraste?" je vprašala mati. "Živel jih bom," je odvrnil. To je bila ena najspretnejših replik njegovega otroštva, ki mu je prinesla- vsaj tako mislimo- branje romana. Dečku je bilo ime Jean-Paul Sartre: Roman je bil Gospa Bovaryjeva. " ( str. 113)
..." "Jaz sem prav toliko Kitajec kot Francoz, " je izjavil Flaubert. To pomeni, da ni nič bolj Kitajec: če bi bil rojen v Pekingu, bi bil tamkajšnje rodoljube prav tako razočaral. Največji rodoljub je človek takrat, ko svoji lastni deželi pove, kdaj je njeno obnašanje sramotno, neumno ali slabo. Pisatelj mora biti univerzalen v svoji naklonjenosti in izgnanec po naravi. Šele tedaj lahko stvari trezno presoja. Flaubert stoji odrinjenim vedno ob strani, " Beduinom, heretikom, filozofom, samotarjem, pesnikom, Slovencem. "" ( str. 138)
... " Vedno je bil tak. Ko je bil v Croissetu, je sanjal o vročem pesku in lesketajočem Nilu; ko je bil ob Nilu, je sanjal o vlažnih meglicah in leksetajočem se Croissetu! Jasno je , da potovanj ni zares ljubil. Ljubil je misel na potovanje, spomin na potovanje, a potovanja samega ne. " ( str. 149- 150)
..." "Nič hudega ti ni, ko pišeš lepe verze. Neseš jih kot kokoš jajca." Ali pa je potem, ko je moje delo s svojimi kritikami dobesedno uničil, pripomnil:" Vse tisto, česar nisem omenil, se mi zdi dobro ali pa odlično. " Povedal mi je, naj pišem z glavo, ne s srcem. Rekel mi je, da se lasje svetijo samo, če jih dolgo češemo, isto pa velja za stil."..." Kar je hotel, je bilo seveda to, da bi pisala kolikor mogoče tako kot on, če bi le mogla. To je nadutost, ki sem jo pri pisateljih pogosto zasledila; bolj ko je pisec imeniten, bolj je ta nadutost poudarjena. Vsi mislijo, da bi moral ves svet pisati kot oni, ne tako dobro, bog ne daj, pač na isti način. Tako kot si gore želijo predgorja." ( str. 156-157)
..." Jezik je kot počen lonec, po katerem udarjamo napeve za medvedji ples, radi bi pa ganili zvezde." Govorimo, in jezik žalovanja se nam zazdi prav kretensko neustrezen. Kot bi govoril o bolečini nekoga drugega. Ljubil sem jo; bila sva srečna; pogrešam jo. Ni me ljubila; nisva bila srečna; pogrešam jo. Izbira je majhna: brbljanje zlogov." ( str. 166)
..." Ko si mlad, si misliš, da se starci pritožujejo nad izrojevanjem življenja samo zato, da bi laže umrli, ker bi jim bilo manj žal. Ko si pa star, te draži, kako mladi nenehno ploskajo vsakemu novemu odkritju- izumu kakega novega ventila ali zobca- ne da bi se zavedali barbarstva sveta. Ne trdim, da je šlo na slabše; trdim samo, da mladi ne bi opazili, če bi šlo. Stari časi so dobri, ker smo bili tedaj mladi in nismo vedeli, kako nevedni so mladi lahko. " ( str. 172)
..." Človeštva ne moreš spremeniti, samo spoznaš ga lahko. Sreča je škrlatno ogrinjalo s scefrano podlogo. Ljubimci so kot siamski dvojčki, dve telesi, ena sama duša. A če eden umre prej, se za tabo vleče truplo. Vse to zato, ker hočemo rešitev. In tega je kriv naš ponos- rešitev, cilj, vzrok; a ko pridejo boljši teleskopi, se pokaže več zvezd. Človeštva ne moreš spremeniti, samo spoznaš ga lahko." ( str. 174)
..."Za nekatere je življenje bogato in kremasto, kot narejeno po kakem kmečkem receptu, ki pozna izključno samo naravne sestavine, umetnost pa je bled komercialni izdelek, ki ga zvečine sestavljajo umetna barvila in arome. Za druge je Umetnost tista prava; polna je, živahna in emocionalno zadovoljujoča, medtem ko je Življenje slabše od najbednejšega romana: brez zgodb, polno ničetov in falotov, z duhom se ne ukvarja, ukvarja se z neprijetnimi nezgodami, ki vodijo k bolečemu in predvidljivemu razpletu. Pripadniki slednjega stališča kaj radi citirajo Logana Pearsalla Smitha: "Ljudje pravijo, da je življenje tisto pravo; vendar mi je ljubše branje. " ( str. 176)
..."Vrednost človeka lahko izračunamo po številu njegovih sovražnikov, pomembnost knjige pa po slabih ocenah, ki jih dobi. Kritiki so kot bolhe: vedno gredo na sveže perilo, ljubijo pa tudi čipke."
Pismo Louisi Colet, 28. junija 1853 ( str. 178)

..."O kritiki! Večna povprečnost, ki živi od genija, ga blati in izrablja! Prekleti majski hrošči, ki cefrate lepe liste Umetnosti! Če bi cesar nekega lepega dne odločil in bi ukinil tiskarstvo, bi se na kolenih odpravil v Pariz in mu v znamenje hvaležnosti poljubil rit."
Pismo George Sandovi, 1. januarja 1869 ( str. 179)

Obzorja, 1988, 195 str. (Zbirka Gibraltar: sodobni evropski roman)

Julian Barnes: LJUBEZEN ETC.

2011-06-25T02:34:00.000-07:00

Zanimiv ljubezenski trikotnik med Oliverjem, Stuartom in Gillian. Gillian je bila najprej poročena s Stuartom, potem pa z Oliverjem. Vendar se življenje čudno obrača. Stuart se vrne iz Amerike in misli, da si Gillian zasluži kaj več. Najmanj njega. Vendar v življenju ni nič tako kot se zdi.

Izvirno. Vse nastopajoče osebe pripovedujejo svojo zgodbo tako kot brali samo odgovore novinarskih vprašanj pri intervjuju. Resnic je veliko. najmanj toliko kot protagonistov.

Domiselna je tudi naslovnica.

ODLOMKI: ..."Prava izdajstva se dogajajo med prijatelji, med tistimi, ki jih imate radi. Prijateljstvo in ljubezen, naj bi delala ljudi boljše, ne? Jaz nimam takšnih izkušenj. Zaupanje vodi k izdajstvu. Lahko celo rečete, da zaupanje privablja izdajstvo. To sem videl, to sem se takrat naučil. Takšna je moja zgodba doslej. " ...(str. 14)

..." Vsakdo ima koga, ali delček koga, ali pričakovanje koga, ali spomin na koga, ki ga ali kar zavrže ali izda, potem ko sreča gospoda, gospodično, tovarišico ali v tem primeru gospo Pravo. "... (str. 15)

..."Tisti, ki pozabljajo svojo zgodovino, so obsojeni na to, da jo ponavljajo." ... ( str. 19)

..."Skratka, bil je eden tistih značilnih zakonskih prizorov, ko se na pol pogovoriš, nato pa sprejmeš odločitev na podlagi vsega, o čemer nisi govoril." ...( str. 24)

..."So obdobja, ko se umetnik se sramuje igrati svoje večne vloge prejemnika miloščine. Vez med umetnostjo in trpljenjem je pozlačena vrvica, ki lahko včasih malo preveč tišči." ( str. 55)

..." Je zvest Gillian? Ne povejte mi, če poznate odgovor. Seveda upam, da ji je. Pa ne zaradi tega, kar mislite vi- ker je moja hči in ker je nezvestoba napačna. Ne mislim, da bi bilo to sabo za Oliverja. Veliko soprogov- in soprog- ki jih prešuštvo razvedri, da laže prenašajo svoje življenje. Kdo je že rekel, da so zakonske verige tako težke, da so včasih potrebni trije, da jih prenašajo? Vendar Oliver po mojem ni takšen. Ne govorim o krivdi, govorim o sovraštvu do sebe, ker je nekaj povsem drugega. " ( str. 83)

Mladinska knjiga, 2002; 217 str. (Zbirka Zenit)

Manca Košir: DRUGAČNA RAZMERJA

2011-06-20T03:15:00.000-07:00

Manca Košir je praktično zaslovela v literaturi z Ženskimi pismi. Zdaj pa tradicijo nadaljuje. Drugačna razmerja so knjiga, ki jo je vredno prebrati. Tokrat si je dopisovala s šestimi geji in eno izmed žena, ki je bila poročena z gejem. Manca pogosto orje ledino. Se prepoznamo v zrcalih, ki nam jih držijo dopisovalci?

Odlomek: "Mislil sem, da mi bo geografska razdalja dala želeno samostojnost in neodvisnost tudi v smislu življenja moje spolne usmerjenosti. Motil sem se. Svoboda je v glavi, ne pa v geografiji. " Ambrož Bajec- Lapajne, str. 161)

..."Ljudje prijatelji smo drugim smerokazi skozi pragozd življenja. Včasih pokažemo pot, ki se nam zdi pravilna, a po njej lahko stopa le tisti, ki je dovolj močan in željan. Sijajen se mi zdi citat iz kultnega filma Matrica: There's a difference between knowing the path and walking the path. ( Razlika je, ali veš za pot ali po njej tudi hodiš.) Citat mi je v mnogih pogledih odprl oči. Citat, ki govori sam zase. ( str. 162, Ambrož Bajec-Lapajne).

Milan Šelj: DARILO

2011-06-20T02:56:00.000-07:00

Poezija, ki vas zadene v srce, če ga imate. Kajti dopuščam možnost, da je vaše srce okovano v predsodke. Morda mislite, da je prepostost sveta v črno-beli kombinaciji slikanja ljudi, odnosov. Morda je tako lažje, varneje, manj komplicirano hoditi po svoji poti. Se izogniti iskanjem, "prepovedanim" stezam, življenju. No, Milan ne more izbrati lažje poti. S poezijo se razgali do kosti in kot da reče: "Tukaj me imate, pa me obirajte, požrite do obisti!"

V drugi zbirki Kristali soli je poezija bolj izbrušena. Skromna v besedah, skoraj v haiku slogu. V njej ni več boleče potrebe po razgaljenju, samo še bolečina, ki se je spremenila v kristale soli na rani.

Julian Barnes: ARTHUR IN GEORGE

2011-06-20T02:31:00.000-07:00

Roman je bil nominiran za bookerjevo nagrado leta 2005. Prava škoda, da je ni tudi dobil. Julian Barnes se smatra za enega navečjih sodobnih angleških avtorjev. Roman je pisan v počasnem ritmu reke, ki nas zanesljivo vodi od izvira do izliva. Mogočen tok se prepleta iz dveh zgodb, pisatelja Arthurja Conan Doyle, slavni avtor Sherlocka Holmesa, junaka, ki ima v angleškem pubu v drugem nadstropju svojo sobo, ki je turistična atrakcija. Junak, za katerega mnogi bralci mislijo, da je osebnost, ki je resnično živela. Drugi junak je George Edalji, sin indijskega priseljenca, ki ga osumijo kaznivega dejanja samo na podlagi tega, da ga imajo vsi že pred pričetkom procesa za krivega, ker je drugačen. Poti glavnih junakov se srečata, ko se Arthur s svojim vplivom zavzame za Georga in se spravi kot njegov junak Holmes raziskovat, kaj se je v resnici zgodilo. Med junakoma se splete naklonjenost in prijateljstvo, ki traja do Arthurjeve smrti. Najbolj presunljivo pa je, da je knjiga napisana po resničnih dogodkih. Grozljivo pa to, da bi se to verjetno lahko ponovilo še danes kjerkoli v svetu, kjer vladajo predsodki.

Priporočam za branje.

Eros: PSI

2011-06-14T13:08:00.000-07:00

Roman o ljubezni in resnici. Nenavadna knjiga, ki vzbuja pozornost zaradi več razlogov. Na primer anonimnosti avtorja, samozaložbe z izjemno naklado 7777 (?) izvodov, ekstremno ceno 77 Evrov, promocijo. V ta namen narejena spletna stran www.psi.si . Največ pa pripomore k temu vsa skrivnostnost, ki spremlja knjigo. Ne nazadnje je zanimava zaradi nenavadne vsebine in poznavanje političnih razmer. Zaradi poglavja s predsednikom vlade in "kao" odkupa določenega števila knjig s strani enega izmed ministrstev, se po koluarjih namiguje, da je avtor politik ali pa njegov sin. Pozornost vzbuja z videzom, saj je knjiga premišljeno sestavljena iz črne in bele barve platnic in že po videzu spominja na simbol jing-jang. Srebrno obrezo, naslovno podobo. Del knjige je tiskan črno na beli podlagi, en del pa belo na črni podlagi. Knjiga ima celo srebrno zaščitno škatlo. Vsekakor je knjiga izredno domišljena tako vsebinsko kot oblikovno. Bolj kot jezik sam lahko občudujemo izdelano filozofijo in zasnovo zgodbe, ki je stkana iz 12 zgodb s prispodobami in glavne 13 zgodbe. Zelo drugačna knjiga. Več še na www.psi.si, kjer lahko knjigo kupite, morda pa vam jo celo podarijo.

ODLOMKI:
...""Ali iščeš kakšno posebno knjigo? " je Eros za svojim hrbtom zaslišal Veronikin glas. V njem je bilo čutiti negotovost. Zardela je v lica in Erosu se je zdelo, da ga najraje ne bi videla tukaj.
" Samo raziskujem. Ta polica je nekaj posebnega, knjige so drugačne."
"Te knjige niso za javnost."
"Zakaj ne?"
"Nevarne so in ljudje jih ne razumejo. Nekatere niso v skladu z vrednotami našega časa, zato ne spadajo v knjižnico. Drugih sploh ni mogoče razvrstiti po sistemu, ki ga imamo. "
"Ali niso ljudje zaradi tega prikrajšani?"
Veronika je ponovno zardela:
"Česar ne poznajo, ne pogrešajo. Poleg tega smo jim za veliko teh del naredili prevode, ki jih z navdušenjem prebirajo. "
"prevodi kot je tale?" se je začudil Eros in dvignil oslovsko kožo.
"Da, ta je med najbolj priljubljenimi."
"Saj je popolnoma zgrešen!""... ( str. 167)
...
"Umetnost dobre vzgoje je v pravem ravnotežju med pričakovanji, pohvalami in kaznovanjem."
"Kaznovanjem? se je začudil oče.
"Seveda, naši svetovi imajo meje. Potrebne so, ker živimo v skupnosti z drugimi. Vsak otrok mora spoznati, do kod seže njegov svet, in se naučiti spoštovanja drugih svetov. Kdor ne prestopi svoji meja, jih ne more poznati, in kdor jih prestopi, mora vedeti, da se je znašel na tujem ozemlju. Le tako lahko spozna, da je odgovoren za svoja dejanja in ima življenje ves čas v svojih rokah. Toda kazen mora biti pravična in otrok mora vedeti, da si jo je zaslužil. "...( str. 265)
...
"... Vem le, da je ozadje vseh naključij načrt, ozadje vseh načrtov pa naključje." ... (str. 270)
...
"...Odkril sem svojo naravo in spoznal, da vsi ne razmišljajo tako kot jaz. Spoznal sem zavist, ki je sam nikoli nisem občutil, in spregledal, da imam v resnici manj prijateljev, kot sem verjel. Pravi prijatelji ti privoščijo srečo in bodo naredili vse, da bi ti našel pot do nje. Nikoli ne bom razumel, kako so lahko nekateri našli zadovoljstvo v moji nesreči." ( str. 297)
...
"Torej je med ljubljenjem in občevanjem velika razlika?"
Seveda, pa še kakšna! Ko z nekom občuješ, v resnici uživaš v lastni predstavi o sebi - kako dober, privlačen, zaželen in uspešen si. Vendar to še ne pomeni, da si tega užitka tudi ne želiš. Pri ljubljenju pa predstavlja tvoj užitek hrepenenje po osebi, ki jo nosiš v svojem srcu. Ljubiš se lahko le s to osebo, medtem ko lahko občuješ z mnogimi." ... ( str. 300)
...
" Kaj pa Naključje še prezira, poleg zavisti?"
" Prezira vsako nasilje in krivico, jezo in maščevalnost, napuh in domišljavost, pohlep in požrešnost, nepoštenost in sebičnost, lenobo, pretirano tekmovalnost in celo obup!"
"Zakaj obup?"
"Ker tudi z obupom preziramo Naključje! Le kdor ne zaupa Naključju , je lahko obupan."
"Torej Naključje prezira in kaznuje vsakogar, ki išče svojo srečo tako, da jo krati drugim?"
"Da. Obupani so edini kaznovani zato, ker sreče sploh ne iščejo, " se je nasmehnil Filito.
"Jo pa kradejo drugim, saj je njihova sreča zagotovo povezana s srečo drugih!"
"Jaz bi rekel, da naključje kaznuje vsakogar, ki v svojem razmišljanju in dejanjih Naključje zanika." ... ( str. 312-313)
...
"Življenje pravi, da lahko pravo ljubezen spozna le tisti, ki sprejme svoj svet." ... ( str. 322)
...
"Resnic je toliko, kolikor je ljudi. Zato je pravo resnico težko prepoznati." ...( str. 381)
...
"Jaz da imam sovražnike? Kdo pa so? Saj ne poznam nikogar, ki bi mi želel slabo!" se je začudil Eros.
"Ljudje, ki ne sprejemajo svojega sveta. Ne vidiš jih, ker sam ne sovražiš. Skrivajo se za kulisami svojih namišljenih svetov..."... ( str 389)
...
"Praviš, da je šola življenja naša edina usoda. Pripoveduj mi o tem, kako sodiš in kakšen je smisel šole življenja."
"Smisel življenja je sreča. Zanjo ne potrebuješ drugega kot to, kar imaš, no ti treba biti drugje, kot si in tudi ne drugačen kot si. Na vsej zemlji ne boš našel človeka, ki ne bi mogel najti sreče, niti človeka, ki je ne bi mogel izgubiti. Pa vendar je resnično srečnih zelo malo. Edina po k sreči je šola življenja. Ljudi uči, kako je treba razmišljati in kaj narediti, da bi jo našli. Ne smemo jo iskati na račun drugih... Sreče ne najde, kdor išče spoštovanje, ampak tisti, ki spoštuje sebe in druge." ...( str.391)
...
"Instinkt je ustvarjalen,zato prepoznava v duhovitosti drugega svojo obliko inteligence... Prav zaradi svoje ustvarjalnosti pa lahko prepoznava tudi nevarnost, saj je zmožen povezati stvari in dogodke, ki jih drugi ne zmorejo, in zato svojo inteligenco povezuje z varnostjo...Drugi Emocio, hrepeni po spoznavanju, odkrivanju, druženju. Popolnost išče v skladnosti, v lepoti, in telesnih lastnostih. V resnici ga privlači vse, v čemer prepozna izboljšavo sebe. Zato stremi po lepoti, moči, položaju in ugledu... Tretji je Racio, najbolj analitičen in preudaren. Njegove predstave so daljnoviden in bolj koristoljubne. Hrepeni lahko po stvareh in materialnem bogastvu alo po znanju in razgledanosti. Privačijo ga ustroji, načrtnost in organiziranost..."...(str. 564)
...
"Zaljubljenost je le pričakovanje, lastna utvara o tujem svetu, ki ga želimo združiti s svojim, in nima nobene zveze z ljubeznijo. Ima pa zelo pomembno vlogo, saj bi brez tega ljudje le s težavo sprejeli povsem drugačne svetove, za katere se jim še sanjalo ni, da sploh obstajajo, ko pa smo doslej živeli v prepričanju, da obstaja le en svet... svet, v katerem živimo. ( str. 556)
...
..."Noben svet namreč ni popoln, in šele ko ugotovimo, da zmoremo tuji svet sprejeti v dobrem in slabem, z vso lepoto in vsemi pomakljivostmi, smo prirpavljeni ljubiti..."...(str. 566)
...
"Kdor renično ljubi, se nikoli ne ozira drugam, ne skače čez plot, ne pozna nezvestobe. In če se zgodi, da ga ljubljena oseba zapusti, bo tisti, ki jo je resnično sprejel v svoj svet, njen odhod dlje in težje preboleval, kot tisti, ki ga je spustil le do odra svojih kulis, kajti... pot iz gledališča je kratka, cesta iz sveta pa dolga in prašna..."... ( str. 569)
...
"Včasih moramo izgubiti celo to, česar nimamo, da bi lahko našli to, kar iščemo." ... (str. 691)

Sanja Lončar: RESNICE IN ZMOTE O KANDIDI

2011-06-08T08:20:00.000-07:00

Knjiga, ki je doživela že 5 ponatisov. Glede na to, je zelo aktualna. Veliko ljudi se srečuje s problemi, za katere ne vedo, da se za njimi skriva kandida oziroma njeno prekomerno razraščanje. Lahko bi celo rekli, da farmacevtskih družbam ni do tega, da bi se pozdravili vzroki, če lahko zdravimo posledice in primerno služimo. Knjiga na poljuden način razloži vse, kar morate vedeti, da uspešno izvedete samozdravljenje. Glede diete je kar nekaj dobrih receptov, ki nas nasiti, a hkrati ne daje hrane kandidi in še marsikaj.

Pevec, 2007, 210 str.

dr. Susan E. Brown, Larry Triviere ml.: ALKALIZIRAJTE SE V PRAKSI

2011-06-07T23:13:00.001-07:00

Kislinsko bazični priročnik, prehranski vodnik, s pomočjo, katerega lahko načrtujemo bolj zdravo prehrano. Nobena novost ni, da je bazično-kislinsko ravnovesje odločilnega pomena za naše zdravje. Zakisanost, ki jo prinaša naš način prehranjevanja pa povzroča različne zdravstvene tegobe in vodi v skrajnih primerih do smrtnonostnih bolezni kot je rak. Kislo okolje namreč omogoča npr. kandidi, da se prekomerno razrašča v telesu in nas s svojimi alfa izločki dobesedno zastruplja. Konec koncev pa je le majhna ph sprememba krvi za človeka že usodna.

Priročnik nam da konkretne napotke, kako si sami izmerimo ph urina in na podlagi tega sklepamo o stanju zakisanosti telesa. V zadnjem delu sledi preglednica živil, kako vpliva njihov zaužitje na kislinsko-bazično ravnovesje. Hrana je razredeljena na tisto, ki močno, zmerno ali rahlo zakisljuje ali alkalizira. Glede na naše zdravstveno stanje, se odločimo, koliko bazične hrane naše telo potrebuje. Pri hudi zakisanosti, naj bi bil naš jedilnik sestavljen do 80 % iz bazične hrane.

Telo, ki se hoče razkisati, potrebuje za to določene minerale in vitamine. Če jih ne prejme s hrano, jih črpa iz telesa ali kosti. Taka je demineralizacija kot je osteoporoza v resnici posledica zakisanosti telesa. V kolikor ne spremenimo svojih prehrambenih navad, nam tudi kalcijeve in magnezijeve tablete ne morejo pomagati, lahko le blažijo težave.

Preberite še: Alkalizirajte ali umrite avtorja A. Baroody Dr. Theodore .

Filargo Publishing, 2011, 181 str.

Tom Rob Smith: OTROK 44

2011-05-29T01:38:00.000-07:00

Delo je žanru kriminalka, ki to ni. Ozadje dogajanja, ki postane pravzaprav prvi plan, je namreč stalinizem v letu 1953. Represijo vladnih mehanizmov tajnih služb Sovjetske zveze, ki je dobesedno razčlovečila svoje državljane razgali do obisti. Marsikdaj je bilo potrebno dati na tehtnico stvari, ki se ne tehtajo. Oče je svetoval sinu, ki so mu dali na izbiro ali naj ovadi ženo kot vohunko ali pa naj bodo njega in starše posali v zloglasna taborišča gulage. In oče mu reče, da se je sam že, odločil, saj gre za tri življenja proti enemu. Primeri, ko ne moreš zaupati prijatelju, ki te namerno zvabi v past, s tem, da ti ponuja v državi prepovedne knjige kot npr. je Komu zvoni. Primer, ko zasačenega homuseksualca izsiljujejo, dokler ne napiše spiska več kot 150 ljudi, ki jih obsodijo na 5 let zapora ali več, ker je (bilo) v SZ to kaznivo. Primer, ko brat naznani brata zaradi šale na Stalinov račun. Primer, ko se tekmovanje na delovnem mestu sprevrže v smrtno sovraštvo in boj na življenje in smrt. Življenje, kjer gleda lakota iz oči prebivalcev, kjer je stanovanje luksuz, če si ga ne deliš še najmanj z eno družino. Kjer se ujetniki pred smrtno obsodbo mučijo toliko časa, da priznajo vse, kar od njih želijo. Osebna razmerja med junaki so deformirana zaradi političnih represij v čudne anomalije. Ko na sceno stopi še množilni morilec, sovjetska propaganda pa trdi, da v SZ kriminala ni, se začne zagonetno iskanje morilca, ki pobija samo otroke. Na ta način skuša nasloviti svoje sporočilo, ki doseže naslovnika. Knjiga je nastala na podlagi resničnega morilca Andreja Čikatila. Ena boljših kriminalk, ki jih je bilo kdaj napisanih. Izšlo je že tudi nadaljevanje Skrivnostni govor.

Mladi angleški pisatelj Tom Rob Smith (1979) je s tem prvencem zbudil pozornost bralstva in prejel nekaj uglednih nagrad. Knjiga je bila nominirana za Bookerjevo nagrado. Prevedli so jo v več kot 17 jezikov.

Odlomek lahko preberete tukaj .

Mladinska Knjiga, 2011; 526 str.

dr. David Servan-Schreiber: OZDRAVIMO

2011-05-25T02:00:00.000-07:00

Knjiga pravzaprav nosi podnaslov ozdravimo depresijo, tesnobo in stres brez zdravil in psihoanalize, 7 naravnih metod zdravljenja. Knjiga je svetovna uspešnica. Avtor namreč na poljuden način razloži marsikaj, kar tradicionalna medicina enostavno ignorira. Živimo v času, ko je stres neprestano prisoten, zato nam je knjiga lahko v veliko pomoč. V zadnjem delu knjige je seznam tudi slovenskih terapevtov, ki uporabljajo omenjene knjige. Koristen priročnik. Knjiga je našla sorazmerno hitro pot do slovenskega prevoda, saj je bila napisana leta 2003.

Ganeš, 2010; 253 str.

Clarissa Pinkola Estes: PLES STARIH MATER

2011-05-19T04:30:00.001-07:00

Dr. Clarissa Pinkola Estes je diplomirana jungovska analitičarka in specialistka za potravmatske motnje, pesnica, pisateljica del kot so: Ženske, ki tečejo z volkovi, Vrtnar duše in Čar zgodbe. V pripravi so že njene nove knjige.

ODLOMKI: "Biti mlada, ko si stara in stara, ko si mlada." uvodno posvetilo

..."Nemogoče je razložiti nekatere od zamisli mnogih starih mater, treba je preprosto sprejeti, da "vedo2. Kot je rada navajala ena izmed mojih starih mater:.." tistim, ki imajo to skrivnostno vednost, se ni treba dokazovati. Tistih, ki je nimajo, ne prepriča noben dokaz. "( str. 59)

... "Ne postanemo starke samo zato, ker smo preživele lepo število let, ampak bolj zaradi tistega, kar smo postale v vseh tistih letih, zaradi tistega, s čimer se polnimo ta trenutek, in tudi glede na to, kako se oblikujemo, preden se začnemo starati.

Prepričana sem, da ni nikoli prepozno bogatiti zemljevida iz tega volila. Ne glede na preživeta leta, se lahko začnemo že zdaj pripravljati na prehod v moč starosti in zrele modrosti. " (str. 91)

..." Za vse ženske, ki se starajo in se učijo biti prijazne, ko bi tako zlahka bile zlobne, ki uvidijo, kdaj smejo raniti ter ostro in gladko zarežejo, ki se vadijo povedati vso resnico z vso milostjo. Za vse, ki kršijo dogovore in stisnejo roko tujcem, jih pozdravijo, kakor da bi jih vzgojile iz plenic in jih od nekdaj poznale. " ( str. 99)

..." Za njihove spotikljive šale in čutne okuse, za njihovo nezaslišano vedenje in ljubeznivo dostojnost, za njihovo postavljanje meje, spoštovanje meje, prečkanje meja ali brisanje meje, ki preveč utesnjuje, utrjevanje meje, ki je preohlapna. Za tiste velike les dames, nekatere častljivo zrelih let, druge stare v dušnem času, a zagotovo modre, ki delujejo kot pravi sever za druge- samo zato, ker so...

Zanje,

da bi bile vedno varne

in da bi jih hranili mnogoteri viri,

da bi prejemale ljubezen in hvaležnost,

v katerih bi njihova duša cvetela nad zemljo,

vsem na očeh. " ( str. 105-106)

..." Zatorej za vse mlade hčere, pa tudi hčere srednjih let in starejše, ki se bodo prvič, neštetič ali zadnjič približale ognju starih mater, za vse velike hčere in velike starke, ki bodo varovale ogenj te povezave skozi črke in knjige, učenje in srečanja, pregovore in vzklike, potovanja z ogrinjali in peresi v klobukih in s preprostim sosedstvom, za vse lepe ženske, mlade,s tare in sredi poti, ki se trudijo biti mati, sestra in hči druga drugi, ki se spoznavajo, da so el refugio, resnično zavetje druga za drugo, za tiste, ki se zavedajo, da so skupaj, tako da manj izkušena in bolj izkušena lahko najdeta dom-dom, tisti dušni kraj, trajneje naseljen, ko ženska nakopiči leta modrosti okoli sebe, dom-vsak prostor, kjer je potreba po ljubezni, zavetje zanjo in dvig k njej.

Zanje,

za vsa njihova romarska srca,

da bi vedno našle druga drugo in ne bi šle mimo,
ampak ostale blizu in krepile druga drugo

in zato tudi obzorja in portale svetovne duše,

ki so jim bili dani v varstvo. " ( str. 107-108)

" Za vse hčere in starke, ki ne držijo rok le na zibki, ampak tudi krmilo sveta znotraj bistvenega in življenjsko pomembnega in se vrnile, da bi vzele nazaj, za tiste, ki so nekaj uničile in se ponižno opravičile v imenu ljubezni, za tiste, ki so pustile nekaj nedokončanega, pozabljenega, ker niso razumele pomembnosti, a so se vrnile, zgradile na novo, zmehčale, " blagoslovile" po svojih najboljših močeh, za vse hčere in starke, ki so prevzele vlogo graje vrednega ter dale vse od sebe, da bi popravile škodo, ki so jo povzročili drugi, za hčere in starke, ki si bolj želijo biti ljubeče kot imeti prav..." ( str. 111-112)

Založba Eno, 2009; 134 str.

Mauriel Barbery: ELEGANCA JEŽA

2011-05-14T03:04:00.001-07:00

Romanu se pozna, da ga je napisala prof. filozofije, a mu to ne škodi, kvečjemu koristi. Pravi užitek v branju. S tem se strinja nešteto bralcev v svojih blogih, kar daje delu večjo težo kot navdušenje Mance Košir nad njim .

Knjiga je pisana skozi oči dveh glavnih junakinj. Deklice bogatih staršev, ki razmišlja o samomoru, ko bo čez nekaj dni napolnila trinajst let. Druga junakinja je hišnica Renee, ki za krinko neuke ženske skriva globoko, čustveno in izobraženo osebo. V večstanovnjsko hišo vnese nemir nov sosed Kakuro, ki se vseli namesto preminulega kritika. Je izredno bogat, kar ga še ne loči od drugih sosedov, je pa Japonec in častilec lepote. Ni čudno, da takoj postane prijatelj glavnih junakinj. Preden se lahko njegovo prijateljstvo z Renee razvije v kaj več, se zgodi tragedija. Paloma sklene živeti, da bo "lovila lepoto v tem svetu, vedno v nikoli", v spomin na Renee.

ODLOMKI:

..."Katera ženska je aristokratka? Ženska, ki ji prostaštvo ne more do živega, čeprav je povsod okoli nje.
Ob nedeljah je obkrožena s prostaštvom družine svojega moža, ki z opolzkim smehom duši bolečino, ker so bili rojeni nemočni in brez prihodnosti; nato s prostaštvom okolice,ravno tako bledikasto osamele kot neonske luči tovarne, kamor se možje napotijo vsako jutro, kot grešniki, ki se vračajo v pekel; s prostaštvom njenih delodajalk, ki z vsem svojim denarjem ne morejo prikriti nizkotnosti in ki jo ogovarjajo kot garjavega psa. " ( str. 26-27)

..." Eden od očkovih povabljencev jo je izrekel na včerajšnji večerji: "Kdor zna, dela, kdor ne zna, uči, kdor ne zna učiti, uči učitelje, in kdor ne zna učiti učiteljev, se ukvarja s politiko." ( str. 55)

..."Opazila sem, kako se jim vedno mudi, kako so v stresu zaradi rokov, tako željni sedanjosti, da jim ne bi bilo treba misliti na jutri...Ampak, če nas je strah jutrišnjega dne, je to zato, ker ne znamo zgraditi sedanjosti, in kadar ne znamo zgraditi sedanjosti, si dopovedujemo, da bomo lahko to storili jutri, vendar zaman, ker jutri vedno postane danes,razumete? ( str. 139)

..."Imejte le eno prijateljico , a jo dobro izberite." ( str. 199)

..."Čudno, a Marguerite ima povsem razumski pogled na ljubezen, jaz pa sem nepoboljšljiv romantik. Ljubezen vidi kot plod razumske izbire (tipa http://www.najiniokusi.com/), jaz pa jo razumem kot hčerko slastnega nagiba. V nečem se strinjava: ljubiti ne sme biti sredstvo, ampak cilj." ( str.215)

MK, 2010; 364 str.

Dušna Merc: PEDAGOŠKI TRIPTIH

2011-05-08T01:51:00.000-07:00

Avtor odlično pozna področje, o katerem piše. Roman je slogovno in jezikovno dovršen. Je pa seveda izredno kritičen tako do učiteljske srenje kot do pristojnih organov istega področja. Glavni junak ravnatelj "šolice" na vsakoletnem izobraževanju ravnateljev v Portorožu piše svoje izvirno delo o pedagogiki, v katerem hoče povedati vse najslabše, kar se mu je v karieri ravnatelja zgodilo: o starših, o učiteljicah, o inšpekcijah, o anonimkah, o represiji.

Doživljanje življenja na vodstvenih mestih je najbrž zelo podobno. Če prebereš še Partljičevo Hvala vam bogovi, za te blodnje, lahko rečeš, da najbrž to ni literarna fikcija, ampak kruto dejstvo, da so javni zavodi na področju kulture in šolstva ene čisto navadne greznice.

preberi več

Tone Parljič: HVALA VAM, BOGOVI, ZA TE BLODNJE

2011-05-08T00:39:00.000-07:00

Spomini Toneta Partljiča so izredno gostobesedni. V knjigi je vsaj v prvih dveh delih naštetih poimensko toliko raznoraznih ljudi od sovaščanov do sošolcev, sodelavcev, da je zadeva za povprečnega bralca skoraj moteča. Verjamem pa, da bodo vsi omenjeni veseli oz. bi bili prizadeti, če bi bili izpuščeni.

Preden preidem k pohvalam, lahko le rečem, da je bil jezikovni pregled površen, saj so v tekstu nedokončani stavki (manjka zadnja beseda), čeprav se da iz povedanega razbrati smisel. Pa take kot npr. na str. 168 je beseda tekst v ednini, morala bi biti v množini, str. 262 leto 200 namesto 2000 itd. Vsekakor je pisal pisatelj v zanosu, ko so misli prehitevale tipkanje. Normalno je, da se za njim opravi jezikovni pregled, ki pa tudi takih cvetk naj ne bi spregledal. Tudi zato, ker gre za pisatelja. A je že tako, da se v takem obsegu dela, to žal še prehitro hitro zgodi. Zmanjkuje nam pač časa. Kljub vsemu je knjiga vredna branja.

Partljičevo delo je izredno odkritosrčno. Pisatelj priznava: " V bistvu pa je bila velika razlika med življenjem in delom v teatru, kakor največkrat pravijo gledališču tisti, ki so zaposleni v njem; razlika je taka, kakor je med tistim, ki gleda na uro in potem ve, koliko kaže, in med Švicarjem, ki ure izdeluje." (str. 195)

Odkrito spregovori o zdravljenju svojega alkoholizma: ..."Ne ,Partljič, vse te lepe stvari, ki so jih povedali o vas, so resnične. Taki ste. A to je velika past. Vi bi vsakemu ustregli, pomagali, nikdar ničesar ne odrekli - samo zato, da bi potem vsaj enkrat slišali te lepe pesmice o dobroti, tovarištvu, vaši plemenitosti. Če ne boste znali nikoli reči ne, če boste hlepeli, da bi vas vsi imeli radi, se vam ne piše dobro. Pravi mož ne more biti tako zelo priljubljen pri vseh. Mož mora znati reči ne, tega ne bom naredil, sam naredi! Mora se navaditi, da ga vsi ljudje ne marajo. Da se komu lahko zameri, če misli, da je potrebno. Včasih je potrebno znati s kakim človekom tudi prekiniti, če je storil kaj, za kar vi mislite, da se ne sme storiti. Tak revež, ki samo čaka na pohvale, bo kmalu imel težave tudi s pitjem!"..." S spoznanjem, da ne bom nikoli več pil alkohola, da ni razloga, da bi bil a priori nesrečen, ampak raje srečen, in da se moram znati tudi zameriti in upreti slavnim ali obskurnim egoističnim tipom, sem januarja 1975 zapustil Pohorski dvor. " ( str. 212)

Partljič skuša biti zapisovalec, pričevalec dogodkov v gledališču. Pri tem razkriva zakulisje, slabe odnose, pohujšljive razvade, klike in klane, hinavščino, oportunizem, obračanje po vetru. " Včasih je bilo slišati precej kričanja iz Kislingerjeve pisarne, Štih pa mi je potožil, da si ni mogel misliti, koliko primitivizma in birokracije in provincializima je v našem gledališču. Predvsem pa je potožil, da Kislinger ni demokratičen, ampak igra le na svojo moč, ki mu jo daje položaj upravnika; tu bi se res lahko nekoliko strinjal z njim. Da ne omenjam, da se je požvižgal na sklepe samoupravnih organov..." ( str. 237)

..."Vsakodnevna pričkanja direktorja s sodelavci in vloga njegovega tolažnika so me izčrpavali. Čakal sem, kdo bo imenovan za novega direktorja, ko je odšel moj osamljeni, zagrenjeni, nesrečni kolega v penzijo. A ko je, kljub mojim drugačnim predlogom, komisija za delovna razmerja, ki ji je predsedovala najagilnejša samoupravljaka Marjana Klajnšek, izbrala inženirja Janeza Pretnarja, ki je pred tem vodil v Afriki dela v zvezi z izsekavanjem lesa za neko našo lesno firmo, sem se odločil reči Andreju Hiengu ja. Argument, ki mi ga je predsednica v imenu komisije sporočila, je bil namreč ta: "Izbrali smo zanalašč in po premisleku človeka, ki ne več nič o gledališču, ker tak človek gotovo ne bo pristranski direktor!" ... ( str. 261, napaka namesto besede več bi najbrž moralo stati ve.)

.."Če sem s kakšnim "nebralcem" dlje časa skupaj, navadno izvem vse o njegovi žlahti in prijateljih in zoprnikih, največ pa o sodelavcih, ki so rekli to in to in to. V desetih dnevih spoznam celo firmo. Če kdaj za koga rečem, da ga ne poznam, se nebralci zmerom čudijo, pa kak, da ga ne poznaš, to je oni, saj sem ti že zadnjič povedal. Seveda se dobro zavedam, da so nekateri nebralci zelo dobri ljudje in tudi zelo inteligentni, ampak kot rečeno, hitro odkrijem, če nekdo ne bere. Še kak župan v Mariboru vedno kriči in govori in kleplje stavke, kakor "jaz sem videl , jaz sem naredil, jaz nisem po kisli župi priplaval", da posumim, da je zelo malo bral že, ko ni bil župan. In potem v kakem intervjuju res pove, da že deset let ni prebral nobene knjige, ker pač nima časa za take stvari, saj je vendar vedno garal za dobrobit drugih! In ga hitro spet izvolijo." ( str. 318)

Maribor, Litera, 2011; 345 str.

Neil Gaiman: POKOPALIŠKA KNJIGA

2011-04-28T03:53:00.001-07:00

Avtor se je specializiral za mladinske "srhljivke". Prva njegova njegova knjiga v slovenščini je bila Coraline, ki je prav tako vredna pozornosti. Pokopališka knjiga je zelo izvirna, ni čudno, da je prejela nagrado Hugo in Newberyjeve medalje za najboljši roman leta 2009. Včasih sicer malce spominja na slavnega Harrya Potterja po čarovniškem domišljijskem svetu. Govori o dečku, ki se pred morilcem, ki je pobil njegovo družino zateče na pokopališče, kjer ga v zaščito vzamejo mrtvi in manj mrtvi. Na meji med mrtvimi in živimi živi namreč še nekaj vrst bitij, ki uspešno popestrijo branje. Seveda dobro zmaga nad zlim in deček se s petnajstimi leti končno odpravi na drugi stran, v življenje, da ga bo preživel z živimi.

Mladinska knjiga, 2010; 296 str.; ( Knjižnica Sinjega galeba; 325)

Guus Kuijer: KO SREČA TREŠČI KOT STRELA

2011-04-28T03:40:00.000-07:00

Pričujoče delo je že 3. knjiga o deklici Polleke govori o priseljencih, o strpnosti, o posledicah vojne, ločitvi straršev, poskusu ugrabitve. Ganljivo.

Knjige o enajstletni deklici Polleke, ki želi postati pesnica, so požele veliko pohval tako na Nizozemskem kot po svetu. Ko sreča trešči kot strela je nadaljevanje dveh knjig o Polleke z naslovoma Naj ljubezen gori kot plamen, amen in Raj je tukaj in zdaj. Svojo pozornost je avtor namenil opisovanju vsakdanjega življenja, tegob in veselja otrok ter mladih najstnikov, ki se začenjajo zavedati sveta okoli sebe in ki jih pretresajo nova spoznanja o svetu in odraslih, predvsem o njihovih starših.

Miš, 2010; 119 str.

Martin Walser : LJUBEČI MOŠKI

2011-04-22T11:45:00.000-07:00

Avtor je slaven, eden najpomembnješih nemških pisateljev druge polovice 20. stol., roman je bil leta 2009 na Kitajskem proglašen za najboljši tujejezični roman, a kljub temu izredno težko berljiv. Zgodba je preprosta. Gre za romanco med pesnikom Geothejem, ki je star 73 let in 19- letno Ulrike von Levetzow oz. njegovo poslednjo ljubeznijo. Pesnik podoživlja vse muke Wertherja. Pisatelj je ujel duh časa, Goethejevo držo in njegov duh, vso nabuhlost in puhlost zabav, seljenja bogatašev iz enih toplic v druge, iz hotela v hotel, iz zabave na zabavo. Kljub vsemu je roman težko prebavljiv, če niste v taki literarni firmi, da ob jutranji kavi lahko berete Nobelovce. Zelo zahtevno branje.

Mohorjeva družba, 2010; 248 str.

Dimitri Verhulst: BEDA STVARI

2011-04-22T11:18:00.000-07:00

O avtorju: Dimitri Verhulst (1972) je otroštvo preživel v rejniških družinah in različnih ustanovah. Kot flamski pesnik in pisatelj je debitiral leta 1999 z zbirko kratkih zgodb Sosednja soba, ki govori o njegovem otroštvu. Njegov pesniški prvenec Ljubezen, razen če je označeno drugače (2001) je bil nominiran za Buddinghovo nagrado. V romanu Hotel Problematik (2003), s katerim se je prebil med bralce, nam avtor približa grenko vsakdanjost beguncev, ki v begunskem centru na severu Belgije čakajo na odločitve o njihovi usodi. Leta 2006 je objavil roman Beda stvari, v katerem bralca popelje v svet brez sramu in olike, v svet odtujenosti in socialnega dna.

Roman nas s svojo neposrednostjo prav šokira. V njem se menja perspektiva otroka in odraslega moškega. V bistvu gre v delu veliki meri za avtobiografske poteze. Po zavoženem zakonu je mati zapustila očeta in njega ter odšla v neznano. Oče se je preselil nazaj k svoji mami, kjer so že (ponovno) živeli njegovi bratje. Avtor odrašča v gostilnah ob popivanjih in pretepanjih moških. Če zabava le predolgo traja, prespi na biljardni mizi, dokler babica ne prijavi vsega skupaj socialni službi, ki ga da v rejniško družino. Kljub vsemu se deček čuti povezanega z strici in očetom, pripada klanu, ki stavi vse na čast oziroma svoje pojmovanje časti. Ko dobi premlad sina, se zgodba začne ponavljati. Oče nehote uvaja sina, tako kot je njega uvedel njegov oče, njega pa ded v moško družbo pijančevanja, kvantanja, vulgarizmov. Tragikomičnost situacij je neverjetna. Popolno dno od dna.

Avtor je mojster jezika.

Več preberi tukaj.

Založba Goga, 2008; 185 str.

Irena Duša Draž: VZGOJA STARŠEV

2011-04-22T11:04:00.000-07:00

Avtorica je pisala članke za revijo Pil plus, nato pa jih izdala v pričujoči knjigi. Na ta način bo našla še druge bralce, tako starše in najstnike in škoda bi bilo, če jih ne bi. Knjiga je napisan izredno sproščeno in obravnava vse najbolj "hude" probleme najstnikov: alkohol, darila, domače zabave, domače živali, družba, hrana, ljubezen na obisku, pižama parti, počitnice, pospravljanje, pravila, preklinjanje, računalnik, spanje, telefoniranje, učenje, žepnina itd. Da jim pa tudi upoštevanje vrednih nasvetov. Vsekakor se bodo zabavali, če sodim po sebi, oboji, najstniki in starši. Ni rečeno, da se ne bodo skupaj lažje lotili "konfliktov."

Cankarjeva založba, 2010; 227 str. ( Zbirka Najst)

Jess Stearn: EDGAR CAYCE- SPEČI PREROK

2011-04-20T03:16:00.000-07:00

Knjiga je vsekakor zelo zanimiva knjiga, ker opisuje fenomen jasnovidca E. Cayca, človeka, ki je v transu napovedal od finančnih, gospodarskih, naravnih katastrof, razložil izginotje in ponovno pojavitev Atlantide in Lemurije, vesoljni potop, diagnosticiral in svetoval nešteto ljudem, kakšno zdravljenje naj uporabijo . Novinar Stearn je zbral najzanimivejša pričevanja oz "čitanja" z vseh področij in skupaj z intervjuji prič in zdravnikov osteopatov, ki še danes zdravijo po Caycejivih "navodilih" napisal pričujoče delo.

Med drugim je E. Cayce napovedal zlom borze 1929, 2. svetovno vojno itd.

Samozaložba J. Berčič:, 1995; 331 str.; (Zbirka Čitanja)

Mary Ann Shaffer in Annie Barrows: GUERNSEYJSKO DRUŠTVO ZA KNJIŽEVNOST IN PITO IZ KROMPIRJEVIH OLUPKOV

2011-04-20T02:51:00.001-07:00

Odlično branje. Knjiga, pri kateri se zjočemo in nasmejemo. Eden boljših romanov v pismih. Mary Ann Shaffer je urenica, knjižničarka in knjigarka. To je njen prvi roman, ki ga je zaradi zrdavstenih težav dokončala njena nečakinja, pisateljica Annie Barrows.

Vsebina: Mlada pisateljica Juliet po 2. svetovni vojni, leta 1946, zbira snov za svoj nov roman, ko so vtisi še vedno živi in boleči. Nepričakovano dobi pismo z otoka Guernsey in se poveže s tamkajšnjim knjižnim klubom. Preko pisem, ki jih prejema od prebivalcev otoka o 2.svetovni vojni in literaturi, vzljubi tako otok kot prebivalce in se odpravi tja po pisateljski navdih. Za seboj pusti nadležnega snubca, ki pa je vreden zanimanja zaradi svojega finančnega blagostanja. Izbere ljubezen z moškim, ki ljubi knjige tako kot jih ljubi sama. Čas celi rane, ki jih je prebivalcem zadala vojna.

Pisateljici imata neprecenljiv dar, da strahot vojne ne prikazujeta teatralično ali patetično. Slikata jih skozi vsakdanje stvari, skozi katere pronicajo še dolgo potem, ko je že oznanjen mir. Ne nasedata niti črnobelemu prikazovanju nas in sovražnikov. V primež vojne so sicer ujeti ljudje na obeh straneh, nekatere pa je vojna žal razčlovečila.

Sanje, 2010; 333 str.

Birgit Vanderbeke: DENAR ALI ŽIVLJENJE

2011-04-18T10:13:00.000-07:00

Na humoren način opisano doraščanje avtorice najprej v V, potem pa v Z Nemčiji. Knjiga je bila leta 2010 in 2012 uvrščena med maturitetna vprašanja iz predmeta nemščina. Avtorica je prejemnica številnih literarnih nagrad.

Modrijan, 2011; 94 str., ( zbirka Bralec)

Andrzej Bart: TOVARNA MUHOLOVK

2011-04-18T10:04:00.001-07:00

Tovarna muholovk je prvi poljski roman, ki se je lotil 2. svetovne vojne holokavsta z metafikcijskimi postopki, kjer se briše realnost in fikcija v nenavadnem procesu mrtvih, ki sodijo mrtvim. Roman odpira moralne dileme, duševne rane naroda, meščanov, posameznikov. Nepozabno. Srhljivo prepričljivo, a zahtevno branje. Litera, 2010; 209 str.

Colum McCann: NAJ SE ŠIRNI SVET VRTI

2011-04-18T09:47:00.003-07:00

Roman je v bistvu omnibus, sestavljen iz različnih zgodb in junakov, ki jih vse povezuje skupen dogodek, ko spreten akrobat razpne vrv med nebotičnikoma svetovnega trgovinskega centra in jo nekajkrat z drznimi vmesnimi točkami prečka. Kljub vsemu si junaki prekrižajo pot v takšni ali drugačni obliki, so medsebojno povezani, čeprav te povezave v začetku niso vidne in se razjasnijo šele na koncu. Roman je na nek način "slavospev" sodobnemu "Babilonu" - New Yorku. Lahko rečem le odličen roman, spomenik New Yorku.

To je 5. roman avtorja. Zanj je dobil nacionalno nagrado za leposlovje v letu 2009 in bil proglašen za roman leta 2009. Končno v slovenskem prevodu.

http://www.sanje.si/knjigarna/naj-se-sirni-svet-vrti.html

Sanje, 2010, 431 str.

Manca Košir: ŽARETI UPANJE

2011-04-18T08:53:00.000-07:00

Glede Mance Košir je možno samo dvoje. Ali jo občudujete ali pa ostro zavračate. Glede nje in njenih idej ne more biti polovičarstva. Ženske, ki vas je očarala, boste z veseljem prebrale njene kolumne, ki so zbrane v njenem najnovejšem delu. Najbrž takrat, ko je napisala Ženska pisma ni nihče pričakoval, da bo Manca začela pravo "gibanje" oziroma svojo religijo, katere osnova je ljubezen, ljubezen, ljubezen. Zaneseno širi svojo filozofijo, kjer jo hočejo slišati, kjer jo hočejo objaviti, kjer jo hočejo videti. In rezultati so vsak dan bolj vidni.

ODLOMKI:

Po Octaviu Pazu je zaključila: "Čisto preprosto, ljubiti je učiti se hoje po tem svetu." ( str. 40)

"Zgodba pa je najkrajša razdalja med človekom in resnico". ( de Mello) (str. 66)

Tone Pavček: " Na svetu si, da gledaš sonce./Na svetu si, da greš za soncem./Na svetu si, da sam si sonce/in da s sveta odganjaš sence. ( str. 75)

"Mu povem indijansko priliko o dveh volkovih v naših dušah, saj jo poznate: Vsak ima dva volkova v sebi, volka svetlobe in volka teme. Volka zla in volka dobrega. V njem raste tisti, ki ga hrani. Ga spodbujam, da nahrani dobrega, svetlega. " (str. 75)

"Zakaj pa je treba meditiranti?" me ob odhodu z doma vpraša mati. "Zato, ker je meditacija najboljša priprava na smrt, in jaz se na smrt želim pripravljati," ji odgovorim. ( str. 77)

Eckhart Tolle ( Nova zemlja): "Če mislite, da ste (že) razvestljeni, pojdite za teden dni živeti k svojim staršem. Kajti najtežje je razkleniti vzorce, v katerih živimo že vse svoje življenje." ( str. 118)

Eros: "Kdor stopi v Erosov svet, odkrije svojega./Le kdor ljubi sebe, lahko ljubi druge./ Sprejmi svoje življenje in našel boš srečo. "( str. 179)

..."Še posebej v šoli, kjer učitelj lahko reši več življenj, kot jih vse svoje življenje najboljši zdravnik." ( str. 200)

PRIROČNIK ZA PREŽIVETJE

2011-04-11T02:19:00.000-07:00

Martin Gran je zbral iz različnih virov material za priročnik, ki je prinesel marsikateri nov nasvet v primeru naravnih nesreč ali katastrof. Posvetil se je zalogi nujno potrebnih stvari za preživetje: živil, ki bi jih morala imeti družina za vsaj nekaj časa, vodi, zdravilom, zakloniščem, žitom, predelavi žit, osnovnim receptom z nadomestki, izdelkom za gospodinjstvo, orodju, energiji, samoobrambi. Glede na to, da smo dnevno priče raznim katastrofam, je dobro, če vemo vsaj nekaj o tem, kako si lahko pomagamo, če pride do takega stanja in smo odvisni od sami sebe. Samozadostnost v takih primerih postane nuja in ne kaprica. Odločilno je, če znamo uporabiti vire, ki so nam na razpolago in jih iznajdljivo uporabiti za preživetje.

dr. Theodore A.Baroody: ALKALIZIRAJTE ALI UMRITE

2011-04-08T03:17:00.001-07:00

Knjiga dr. A Barooddy je doživela nešteto prevodov in ponatisov. Je pravi priročnik, ki odpira oči, za koliko nadlog je krivo napačno prehranjevanje, ki v telesu poruši bazično-kislinsko ravnovesje. V knjigi najdemo seznam bazičnih in alkalnih živil, jedilnike, priporočila. Vsekakor bo navdušila vse privržence zdravega življenja. Če so novejši izvodi v knjižnicah izposojeni, si vzemite pa kakšnega starejšega datuma. Dejstva ostajajo ista.

Sitis, 2006, 247 str.

Svetlana Makarovič: S KREMPLJEM PODČRTANO

2011-03-19T08:49:00.000-07:00

Svetlana Makarovič je vsestranska umetnica. In morda s(m)o jo v to celo prisilili, da je lahko preživela kot umetnica. S Krempljem podčrtano je izbor kolumn, ki jih je pisala za Naše razglede, Jano in Sobotno prilogo od leta 1992 do 2004. Takrat je sodelovanje z Delom prekinila zaradi cenzuriranega zadnjega stavka kolumne Gora. Kolumne povedo veliko o Slovenceljnih in o Svetlani Makarovič. Brez milosti v njih biča človeške lastnosti. Ni čudno, da so kolumne vzbujale polemike in dvigale prah. Ni čudno, da Svetlana velja, milo rečeno, za l'enfant terrible.

Ta, zadnja kolumna Gora se nanaša na to, da leta 2000 Svetlana zavrne Prešernovo nagrado za življenjsko delo. "Pozneje pojasni, da gre za protest, ker je upravni odbor sklada za življenjsko delo nagradil jezuita patra Marka Ivana Rupnika, čeprav bi po odločitvi strokovne komisije to nagrado moral prejeti slikar Gustav Gnamuš. Za Svetlano je to škandal brez primere, saj statut določa, da se nagrada lahko podeli le za javno umetniško delo, pri Rupniku pa gre za likovno opremo papeževe zasebne kapele v Vatikanu. "Izbiro so upravičevali s tem, da je sam papež pohvalil Rupnikovo soboslikarstvo. Izvedeli smo torej, da se slovenski prostor razteza prav v papeževo stanovanje in da je papež vrhovni umetniški arbiter!" Nekaj tednov pozneje v znak protesta vrne najvišje državno odlikovanje - častni znak svobode - in uradno izstopi iz cerkve. " ( Vir: Urša Matos:

http://www.mladina.si/tednik/200503/clanek/nar-kdo_je_kdaj--ursa_matos/

Svetlana Makarovič zapiše v kolumni Gora: " A kljub vsemu obstajajo ustvarjalci, ki so začrtali svojo pot v kamnito brezpotje. Ker vedo, da če si se enkrat priklonil, da bi polizal sultanove sandale na prestolu, se ne boš nikoli več vzravnal. In tako se mukoma, ped za pedjo vzpenjajo tisti redki umetniki, kakršen je bil Prešeren. Medtem ko se po široki cesti v limuzini vozi Koseski. A na vrhu zaman ponuja Koseski roko Prešernu. To ni ista gora."... "

.... "Prav žal, pater Rupnik, ampak to ni ista gora." ( str. 118-119)

Aleph/95, 119 str.

Svetlana Makarovič: PELIN ŽENA

2011-03-13T03:55:00.000-07:00

Pelin žena (1974) je ena prvih pesniških zbirk Svetlane Makarovič za odrasle. Pred njo so izšle samo: Somrak, (1963), Kresna noč (1968), Volčje jagode ( 1972) in Srčevec (1973). Za moje pojme tudi najboljša. V njej so nepozabne Večernice, istoimenska Pelin žena, Pasla je pehtra, Desetnica, V tem mrazu, Kost, Odštevanja, Na svetu je tako, Preštevanje. Morda manjka samo še zeleni Jurij, ki ga najdemo v Izštevanjih ( 1977) v izboru njenih pesmi.

Mladinska knjiga, 1974; 73 str.

Svetlana Makarovič in Kaja Kosmač: RDEČE JABOLKO

2011-03-13T01:51:00.000-08:00

Srhljiva pripoved ima korenine v pravljicah, ki jih predelane poznamo po imenom Rdeča kapica. Knjiga ni namenjena otrokom. Nobeno delo Svetlane Makarovič ni "nedolžno", toda Rdeče jabolko v soavtorstvu s Kajo Kosmač je daleč najbolj kruto in srhljivo. Privlači in odbija. Ilustracije Kaja Kosmač.

Svetlana Makarovič za njene ilustracije pravi: "V njih prepoznam tisto zloveščost, ki me je spremljala vse življenje in ki pogojuje moje strastno doživljanje lepega, nežnega, žlahtnega - tistega, ki se na ozadju teme, zla, nasilja, groze, krivice, laži in sprenevedanja tembolj svetlo blešči."

Vsekakor priporočam, da preberete še več na http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042231131

Aleph/ 121, 2008

Svetlana Makarovič: SAGA O HALLGERD

2011-03-13T01:35:00.000-08:00

Svetlana Makarovič je vzela navdih iz islandske Sage o Njalu. V 10. in 11. stoletju sta se se na Isladiji spopadali poganska in krščanska tradicija. Hallgerd je lepa ženska, ki se trikrat poroči, ker je možje ne spoštujejo in obračunavajo z njo s klofutami. Prva dva moža potolče njen polbrat. Zadnjega moža ubijejo njegovi sovražniki, ker mu Hallgerd noče pomagati. Ponosna mu po tridesetih letih vrne klofuto, ki jo je prejela, ko je rešila življenje njegovi družini tako, da je izmaknila sir. Vso zgodbo nam podaja mati Gunnarja Hamundarssona, zadnjega moža Hallgerd. Nanjo kliče prekletstvo.

Arsem, 2010; 46 str.

Svetlana Makarovič: KATALENA

2011-03-13T00:57:00.001-08:00

S predelavo ljudske balade Kata, Katalena nadaljuje Makarovičeva svojo tradicijo naslanjanja na ljudske vire, v kateri je najboljša. Knjiga je opremljena z ilustracijami Kaje Kosmač. Makarovičeva prikaže vso tragedijo človekovega čustovanja. Od tega, kako je Katalena odšla zaljubljena z Vogrinom, kako se je ljubezen ohladila, kako ga je začela "nažirati" z domotožjem in očitki, da jo je iztrgal iz objema ljubeče družine. Tako iz Vogrina izvabi najstrašnejše demone. Prinese ji prvo odsekano glavo...

Aeph/135, 2009 ; str.

Svetlana Makarovič: MRTVEC PRIDE PO LJUBICO

2011-03-13T00:30:00.000-08:00

Drama Mrtvec pride po ljubico ima korenine tako v ljudski pesmi Mrtvec pride po ljubico, pa v Prešernovi Lenori in njegovem zgledu Burgerju. Matej Bogataj v spremnem besedilu pravi, da so ljudske pesmi na to temo vzniknile iz starogrškega motiva, ki se je razširil po vsej Evropi. Kljub temu je drama Svetlane Makarovič pretresljiva in drugačna, podoživljana iz drugih zornih kotov. Skozi shizofrenijo Makaroviča uvede dve glavni junakinji Micki, ki se borita za prevlado oziroma preživetje. Imamo svetega Tadeja, potovca, vidca, spovedovalca grehov. Pa dve materi. Mickino in Mlinarjevo. Nobena od njiju ni ušla ostremu peresu Makarovičeve. Mlinarjeva še mrtva ošteva in daje navodila sinu, kako naj za njo žaluje. Ker ga v vsem tako prekaša in mu daje vedeti, da je za njega vse žrtvovala in da ji dolguje to, da dela vse tako, da bi bila njegova mati srečna. Takega bodočega moža je dobila Druga Micka. Preračunljivo zahteva od Mlinarja, da nanjo prepiše mlin, če hoče da se poroči z njim. Pravi, da bo mlin potem lahko zažgala pri belem dnevu, ker bo njen. Pozna namreč strašno skrivnost, da je Mlinar položil roko na Anzelna, njenega mrtvega ljubega. Prve Micke ni več, ker za pravo ljubezen v takem svetu prostora ni.

Aleph/ 127, 2009, 71 str.

Sally Gardner: JAZ; KORIANDRA

2011-02-19T03:21:00.000-08:00

Knjiga avtorice Sally Gardner je bila nagrajena. Sklepam, da predvsem zato, ker je svoji zgodbi dala zanimivo zgodovinsko ozadje. London v srednjem veku v 17. stoletju. Na ta način se je seveda da dodatno vrednost zgodbi o Koriandri in njeni družini. Zgodba v elementih pravljičnosti in magije parira malo Harryu Potterju, a ima za glavno junakinjo deklico in zgodovinsko ozadje. Odlično ujame vzdušje strahu pred preganjanjem kraljevih simpatizerjev, strahu pred čarovništvom in praznoverjem, lažnih prerokov, sleparjev in samooklicanih duhovnikov.

Leta 1649 v Londonu obglavijo kralja Karla I. in njegov takrat 18-letni najstarejši sin Karel se je prisiljen umakniti v izgnanstvo. Tam v precejšnji bedi pričakuje razplet dogodkov, ki bi mu omogočil vrnitev na prestol in maščevanje za očetovo smrt. Neuspešno se pogaja z Oliverjem Cromwellom, ki je v tistem času popolni gospodar Anglije. Ko pa Cromwell umre, se po pogajanjih z generali in parlamentom Karel vrne v Anglijo in zasede prestol kot Karel II., "veseli kralj". V teh nemirnih časih odrašča Korindra. Zgodba se srečno konča s prihodom kralja Karla II. nazaj v London.

Miš, 2009, 295 str.

Andrej Rozman Roza: URŠKA

2011-02-19T03:07:00.000-08:00

Andrej Rozman Roza je nagrajenec Prešernovega sklada, ki je prepesnil Prešernovega Povodnega moža oz. Urško, jo posodobil in tako približal današnji mladini. Dodaten čar dajo izvirne ilustracije Zvonka Čoha, ki je hudomušno na koncu veselice pod lipo naslikal Rozo in Prešerna, ki opazujeta tragični finale.

Mladinska knjiga, 2010, Zbirka Velike slikanice

Peter Russell: OD ZNANOSTI DO BOGA

2011-02-12T07:18:00.000-08:00

Knjiga Od znanosti do Boga poleg zanimivega naslova nosi tudi zanimiv podnaslov: Skrivnost zavesti in pomen svetlobe.

Avtor nam ponuja čisto nov pogled na svet, ki zavest, poleg prostora, časa in materije, prepoznava kot temeljni del vesolja. Pokaže nam, da so vse sestavine že na svojem mestu in da nam ni treba odkriti nič novega. Le združiti moramo posamezne delčke in pokazala se bo nova slika resničnosti.

V knjigi najdemo tudi veliko zanimivih verzov priznanih filozofov in znanstvenikov, prvo poglavje pa začne takole:

"Ljudje potujejo, da bi se čudili višini gora, velikanskim valovom morja, dolgim tokovom rek, prostranosti oceana, kroženju zvezd; in stopajo mimo sebe, ne da bi se čudili." (Sv. Avguštin)

Če si kdaj koli postavitve kakršno koli vprašanje glede življenja, vam knjigo toplo priporočam.

Na kratko o avtorju:

Peter Russell je diplomiral iz teoretične fizike, psihologije in računalniških ved na Univerzi v Cambridgeu. Med prvimi je programe osebnostnega razvoja predstavil poslovnemu svetu ter bil ključni govornik na številnih mednarodnih posvetih. Ustvaril je nekajkrat nagrajena videa "Prebujanje planeta" in "Sedaj", prav tako je avtor številnih knjig, med katerimi izstopajo uspešnice "Knjiga o možganih", "Ustvarjalni manager" in "Sedaj".

Alpha center, 2004, 125 str.

ODLOMKI:
"Vsaka resnice preide tri stopnje,
preden je priznana.
Na prvi doživi posmeh.
Na drugi ji nasprotujejo.
Na tretji jo imajo za samoumevno."
Arthur Schopenhauer ( str. 28)

"Vsemu, kar vidim...,
dajem le pomen, ki ga ima zame."
Tečaj čudežev

"Univerzum, ki ga čutila oblikujejo v meni, je prežet z mano. Svet je rojen iz mene, obstaja v meni, razpada v meni. " (iz Ashtavakra Gite) (str. 57).

"Snov izhaja iz uma in ne um iz snovi." ( str. 58)
Tibetanska knjiga o velikem osvobojenju

"Kant je trdil, da to velja tudi za prostor in čas. Resničnost prostora in časa se nam zdi nesporna. Kaže, da sta temeljni razsežnosti fizičnega sveta popolnoma neodvisni od naše zavesti. To, je dejal Kant, je zato, ker ne moremo videti sveta drugače. Človeški um je sestavljen tako, da je prisiljen graditi svoje izkustvo znotraj okvira prostora in časa. Toda prostor in čas nista temeljni razsežnosti osnovne resničnosti, marveč temeljni razsežnosti zavesti. " ( str. 59)

"Ljudi ne vznemirjajo stvari, marveč pogled, ki ga imajo nanje." Epiktet ( str. 95)

"Bog spi v kamnu,
sanja v rastlini,
zgane se v živali
in prebudi v človeku." ( Sufijski nauk) str.115

"Živeti je mogoče na dva načina.; kakor da nič ni čudež ali kakor da je vse čudež. Albert Einstein ( str. 106)

Stepp Holzer: UPORNI KMET

2011-01-26T04:06:00.000-08:00

Če ste že slišali za permakulturo, potem poznate tudi Steppa Holzerja vsaj po imenu. V Avstriji, v deželi Salzburg je ustvaril na svoji kmetiji Krameterhof permakulturni raj, ki ga hodijo ogledovat iz vsega sveta kot čudo. Na njegovi kmetiji, na nadmorski višini od 1.100 do 1.500 m ima namreč 45 ha zemlje uspevajo namreč rastline, ki po vseh botaničnih znanjih ne bi smele. Njegov vrt obsega 14.000 sadik sadnega drevja, goji rake, školjke, ribe, voden rastline, gobe in encijan. Gojil je pitone, divje peteline, kozoroge, gamse, bizone, jake, stepsko govedo, prašiče in rise. Neverjetno, ampak celo posestvo praktično obvladuje sam z družino. Njegovo posestvo je proglašeno za najbolj pester biotop Evrope. Najboljše pri vsem tem pa je, da ne uporablja pesticidov, gnojil, herbicidov ali kemikalij. Dela predvsem v sozvočju z naravo in ne proti njej. Permakultura pomeni v bistvu permanentno agrikulturo ali trajnostno kmetijstvo. Temelji na povezavi ekologije, pokrajine in arhitekture z organskim in gozdnim kmetijstvom. Knjiga je polna odličnih in koristnih nasvetov vrtičkarjem in kmetom.

Njegova biografija je zanimiva tudi po tej plati, da se je moral ves čas bojevati proti oblastem in terorju papirnatih kmetijskih strokovnjakov, zavistnim sosedom, diktaturi lovcev z zaščito divjadi nad kmeti. Pa naj še kdo reče, da z Avstrijci nimamo ničesar skupnega.

Amalietti & Amalietti, 2009, 208 str.

Mario Vargas Llosa: PRIPOVEDOVALEC

2011-01-21T01:10:00.000-08:00

Mario Vargas Llosa je perujski književnik, rojen 1936.
Llosa je osnovno šolo obiskoval v Boliviji, srednjo šolo v Peruju. V Limi se je vpisal na vojaško gimnazijo, nadaljeval je na Univerzi San Marcos, kjer je diplomiral iz književnosti. Odpotoval je v Evropo, doktoriral v Madridu, nekaj let živel v Parizu, pozneje pa v Londonu in Barceloni. Postal je eden najpomembnejših južnoameriških romanopiscev in esejistov. Leta 2010 je prejel Nobelovo nagrado za književnost. ( Vir: Wikipedija)

Njegov način pisanja je pričakovan in ga zlahka uvrstimo v magični realizem. Delo Pripovedovalec je večplastno, poetično in hkrati nas privlači in odbija. Za Evropejce je branje tega dela naporno zaradi tujosti sveta, okoli katerega se vrti pripoved. Tuje so rastline, živali, bolezni. Njihova poimenovanja so zapletena. Zapletena je kozmogonija, panteon bogov prepleten z animizmom. Pravzaprav gre za antropološko študijo o amazonskem plemenu Mačigengi, ki je napisana v magično-poetičnem jeziku. Glavni junak Maškara, prijatelj pisatelja iz študentskih let, ki se spreobrne v Mačigenga in postane "pripovedovalec" zgodb iz njihove zgodovine, mitologije in življenjskih modrosti " , je samo povezovalec, rdeča nit zgodbe. Enako velja za pisatelja.

ODLOMEK: "Pogled na trdno, stanovitno vero, ki vodi človeka k temu, da ji posveti lastno življenje in sprejme zanjo kakršno koli žrtev, me je vedno vznemiril in prestrašil, zakaj iz takšnega ravnanja vznikneta tako junaštvo kakor fanatičnost, nesebična ali pa zločinska dejanja." ( str. 94)

....

"Tega sem se naučil od vas. Preden sem se rodil, sem razmišljal: Ljudstvo se mora spreminjati. Si prilastiti običaje, pripovedi, magijo, uroke mogočnih ljudstev, Polastiti se bogov in bogcev, zlodejev in vražičev modrih ljudstev. Tako bodo vsi čistejši, sem razmišljal. Srečnejši tudi. To ni res. Zdaj vem, da ne. Tega sem se naučil od vas, pač. Kdo je čistejši in srečnejši, če se odpove svoji dolžnosti, potemtakem? Nihče. Rajši ostanimo, kar smo. Kdor neha opravljati svojo dolžnost, da bi izpolnjeval dolžnost drugega, bo izgubil svojo dušo. In svojo zunanjost tudi, nemara, kakor Tasurinči-žužek, ki se je spremenil v škržata-mačakuja med tistim neprijetnim omamljenjem. Kadar kdo izgubi svojo dušo, si najbrž najbolj odvratni stvori, najbolj pogubne zverine napravijo zavetje v izpraznjenem telesu. Muho pogoltne sršen, sršena ptiček, ptička kača. Bi radi, da nas požrejo? Ne. Bi radi izginili, ne da bi pustili sled za sabo? Tudi ne. Če izginemo, bo izginil tudi svet. Boljše je še naprej hoditi, se zdi. Zadržati sonce na nebu, reko v svoji strugi, drevo na koreninah in gozd na zemlji, potemtakem.

To je tisto, kar sem bil izvedel. ( str. 234)

Graham Bell: PERMAKULTURNI VRT

2011-01-17T02:09:00.001-08:00

Knjiga ni običajna še ena knjiga o vrtnarjenju. Je žlahtna filozofija trajnostnega vrtnarjenja, kjer se vse rastline med seboj dopolnjujejo, si pomagajo in ustvarjajo naravno harmonijo, kjer so človekovi posegi minimalni. Bell duhovito nekje zapiše, da knjiga ni namenjena smao lenuhom, ker njegov tip permakulturnega vrta skrbi skoraj sam zase. Garanje ni vrednota. Ustvarimo vrt, na katerem bomo imeli čas počivati, se igrati z otroki in uživati v občudovanju obilnega pridelka. Kako je to mogoče? Preberite knjigo, ne bo Vam žal. Dala Vam bo kopico izvirnih idej, uresničljivih z minimalnimi posegi in sredstvi. Če ne drugega, pa se boste zamislili nad marsikaterimi samoumevnimi postopki. Otresite se predsodkov, da ne morete vrtnariti na okenski polici, na balkonu, strehi bloka. Priporočam.

Nenad Veličković: OČE MOJE HČERE

2010-12-26T02:03:00.000-08:00

Knjiga ima podnaslov druga knjiga Gostačev. Ni nujno, da berete v tem zaporedju, najprej Gostače in potem Oče moje hčere. Knjigi sta sicer pisani časovno prva med vojno v Sarajevu in druga po vojni, ko strah za življenje popusti in ostanejo zelo banalne stvari, praznina v življenju, ker ni več adrenalina, ker ni napetosti, ker je prišla prihodnost, ki je razočarala. Ker je zakon ali veza po dvanajstih letih izgubila za moškega žar, seksualno napetost. Razpet med možno ali dejansko ljubico, ženo in otroka. Razpet med službo, ki nosi denar, a ubija kreativnost, izdaja ideale, se prodaja in svobodo, ki pomeni samoto. Edina svetla točka je hčerka. Med tisoč vprašanji in odgovori, je najbolj pravo: "Na kaj delujejo očki?" "Na poljubčke!"

Knjiga je šibkejša kot ostale ( Gostači, Sahib), ne glede na to, da jo je avtor predelal in 2 leti po prvi izdaji ponovno izdal predelano oz. popravljeno. Mestoma se nit pripovedi preveč trga z raznimi miselnimi vložki, kliki, kar bralca včasih zmede, kateri zgodbi pravzaprav sem pravkar priča. Vsekakor pa je še vedno daleč nad pisateljskim povprečjem. Od Veličkovića pač veliko pričakujemo.

ODLOMKI:

...""Zakaj ne greš na pregled?"

Zato, ker se izogibam zdravnikov. Ali ti povedo kaj slabega ali rečejo tisto, kar že veš sam. Navajeni so te gledati kot embalažo za bolezen. " ( str. 18)

....

...""Kaj je to svoboda?"

"To je tisto, kar imaš, ko nimaš stanovanja in službe." "( str. 40)

....

....""Kaj je to moderno balet?"

"To je, kadar balerine manj hodijo po prstih in se več kotalijo po tleh.""( str.46)
....

..."Vse je slabo. Onesnažujemo svet. Kamorkoli se obrneš, so plakati, reklame, sporočila. Ljudem jemljemo spomine. Pogledam, kam sem hodil v šolo-namesto šole, reklama za cigarete. Pogledam, kje sem včasih stanoval, ne vidim nebotičnika, ker ga prekriva reklama za salamo. Namesto gozda, kjer sem nabiral zvončke in trobentice, je reklama za detergent. Kjer sem rabutal češnje, je narisan sok. Rad bi videl tisto, kar sem nekoč imel, moram pa gledati tisto, česar nikoli ne bom imel. " ( str. 48)

...

...""Zidarji so čakali, da se posuši malta, elektrikar je čakal zidarje, pleskar je čakal elektrikarje. Vodovodarjeva žena je čakala na porod. Na parketu so mešali malto, orodje so spirali v kadi, cigarete so ugašali na linoleju, po kuhinjskih omaricah so polili pivo.

" Ja, ampak bila so še naknadna dela. Opeka, štemanje, odstranjevanje oljen barve..."

" A tega nismo zapisali v meritvah in predračunu?"

" Nismo, na, poglej..."

Zamenjali so glavni ventil. Vgradili so še nekaj stikalnih plošč...Dvajset mark, petdeset mark, dvesto, tristo, petsto...

" Kaj bomo s podpultnim bojlerjem? Izavi pomivanja posode.

"Ne potrebujemo ga."

"Pazi na ženo. Ne gre, da bo pusodo pomivala z mrzlo vodo. "

Še dvesto mark, vizavi pomivanja posode.

"Tudi novi sifon sem ti kupil. Stari ni bil za nikamor. Naredili smo ti galvanizacijo.

Še pet mark. Malenkost.

" To, kar poka po ceveh-nekje je šla cev. Stari, hiša se ti pogreza. "

To mi reče po tem, ko je vzel denar.

"Kaj bomo z vtičnicami?

"V redu so te stare."

"Bile so, pred davnimi časi..."" ( str. 52)
....

..."Strast umira v ravnodušnosti. Ljubezen spreminja obraz in včasih ga je težko prepoznati. Kot zdaj, na obrazu te punčke, ki si s suhim malinovim jezikom zaman poskuša ovlažiti razpokane ustnice.." ( str. 64)

....

..."" Takrat je bila žalitev, če ti je kdo rekel gospod."

" Zakaj?"

"Ker je bila takrat sramota biti bogat. Tovariš Tito je, ko je bil mlajši, jemal bogatim in dajal revnim. "

"Kaj pa potem?"

"Potem je tudi sam obogatel in je nehal. Postal je kot vsaka druga oblast, začel je jemati revnim in dajati bogatim."" ( str. 66)

....

..."Tudi Andrić je imel prav, ko je napisal, da se lahko bolečina ozdravi samo z drugo bolečino, večjo. " ( str. 67)

....

... ""Mater, spet klamfe serješ. A misliš, da mora vsak, ki reklamira jogurt, jogurt tudi jesti?"

"Točno tako. Še bolje: samo tisti, ki jogurt jé, ga lahko reklamira. "" (str. 71)

....

..."Knjige so papirnate opeke. Škatel za mrtve misli. Za zamrznjene postrvi. Enkrat jih natisneš in takšne so za vedno. Gutenberg je zavrl književnost. Na spletu se lahko spreminja vsak dan! Mar to ni super, vse življenje pišeš eno knjigo?" ( str. 78)

....

..."Človeštvo se deli na praznoverne in polnoverne. Praznoverni so verjeli v čarovnice, polnoverni so jih sežigali. Polnoverni verjamejo, da je bog človeka ustvaril iz opice in ne verjamejo v magijo. praznoverni verjamejo v vse- v boga, v znanost, v magijo. Praznoverni ne verjamejo, da obstajajo naključja. Vse je z vsem povezan. Svet okoli nas je poln znamenj in kažipotov, treba se jih je samo naučiti prebrati. Božji zakoni so samo eno poglavje v veliki enciklopediji praznoverja." ( str. 100)

...

...."" A je takšen zakon?"

"Ja nepisani. Obstajata pisani in nepisani zakon. Pisani velja za teto, nepisani pa za audi. Kaj misliš, a se tisti policaj boji tete?"

" Očka, si pa res smešen! Da bi se policaj bal tete?"

" Seveda ne. Zato jo je tudi nagnal. Tistega, ki ima audija, pa se boji. In se zato dela, da ga en vidi. Če imaš dober avto, si lahko dovoliš vse. "" ( str. 105)

....

...""Očka, lulat me tišči."

Vedel sem! po kozarcu kokakole vsakega otroka tišči lulat. To j pravilo. Še druga pravila poznam: Bolj ko je stranišče oddaljeno, močneje otroka tišči. Večja ko je gneča na cesti, glasneje bo otrok to izrekel. " ( str. 106)

Založba Cf*, 2009; 189 str.

Nenad Veličković: GOSTAČI

2010-12-21T05:28:00.000-08:00

Veličkovića sem odkrila z njegovim delom Sahib- impresije iz depresije. Ker je delo seglo globoko vame, sem se odločila, da pobrskam še za njegovimi drugimi deli. Ni me razočaral. Gostači je delo, katerega glavna junakinja Maja ima literarne ambicije in dela nekakšne skice, utrinke iz vojnega obdobja v Sarajevu. Delo, ki pozna obilo humorja v vseh odtenkih, z nepozabnimi liki kot je tatek, oče, ki je je direktor muzeja, ki ga zasedejo gostači, mama, ki je privrženka Sai Babe, babica, ki slabo sliši in vidi, pa odlično voha, Davor, brat z ženo Sanjo, bivša partizana Julio in Brkić, soseda Kremenčkova, njen mož Junuz. Odličen prevod Zoje Skušek, ki je skušal ohraniti barvitost jezika vseh vpletenih. Nedvomno bom prebrala še kakšno njegovo del. Avtor pravi, da v kolikor je mogoče status izbrati, se ima za jugoslovanskega pisatelja, ker v Srbiji zanj ne vedo. Morda bo kdo rekel, da ni primerno vleči vzporednic z drugimi avtorji, a zbirka cf. je skrajšava za "confer, primerjaj", kar sama napeljuje k temu. Če bi mu rekla balkanski Paasilinna, upam, da bi vzel to za kompliment.

ODLOMKI: "Sanja pretaka solze kot jeseni pada dež: bolj se ti mudi od hiše, bolj dežuje. Moja svakinja joka, kot mama dela vaje iz joge ali kot jaz pišem ali kot babica gleda televizor. Jokam, torej sem. ( Lat. Ploro, ergo sum.) Včeraj je jokala, ker je odkrila, da nima zadosti plodne vode. ( Verjetno jo je izjokala.) Predvčerajšnjim je jokala, ker se je zredila za dva kilograma več, kot predvidevajo razpredelnice. Predpredvčerajšnjim je jokala, ker je pospravila polno škatlo piškotov in celo tablico čokolade. ( Pa bi morala jokati jaz, ker nisem dobila nič!) Nekoč bom napisala esej o joku. Naslov bo Veliki jok. Kolikor se mi je posrečilo zvedeti, danes joka, ker je čas, da bi šla na ultrazvočni pregled, pa ne more iz hiše. Davorjevega juga so dobri lopovi oskubili, da ga ne bi preluknjale granate, tatkovega hrošča pa je oskubil sam tatek, da ga ne bi oskubili lopovi."( str. 28)

...

" Spominov človek ne zgublja. Spomini so ves čas tukaj. Kot stara pisma po predalih. Toda predale zaklepamo in potem zgubimo ključe. Stari ljudje, ki redko odhajajo iz hiše in ki se po majhnem prostoru gibljejo le med znanimi stvarmi, težko oživijo kakšen spomin, ki čaka, da ga bo kdo vnovič izbrskal iz spominskega predala. (Ko bom pisala esej o spominjanju in spominih, ne smem pozabiti uporabiti zgornjega stavka.)

Njej, moji babici, pa zadostuje, da kakšno reč zmečka med prsti, da z nohtom popraska po kakšnem madežu ali da se z obrazom potopi v kakšno blago, in pred njo se kot duh iz Aladinove svetilke prikažejo podobe iz pozabljenega albuma njenega nekdanjega življenja. In tudi tukaj v muzeju sem jo večkrat zalotila, kako je na hitro in s sunkovitimi gibi, da ne bi izteklo preveč tekočine, praznila različne stekleničke na majhne čipkaste robčke. In prišlo mi je na misel, da ima zavojčke- in da jih skriva pred nami- , v katerih niso parfumi in ekstrakti, temveč praški in ostržki, ki lahko, če jih premeša z vodo ali čim drugim- ali sem dobro razumela?- , oživijo vonjave kleti, v katero je hodila kot otrok, iz očetove skrinje ali družinskega podstrešja, hišnega zidu ali kosa gnile ograje, ki se je podrla v koprive. Če to drži, se babice še ni pripravljena odreči svojim pravicam do spominov. Še več, ko je nobeden ne vidi in ko pozabimo nanjo, mogoče praska naokoli in si dela nove zaloge čarobnih praškov za svoja potovanja v preteklost. " ( str. 33)

...

" Davor je na koncu ugotovil, da bolnišnica dela in da opravljajo preglede z ultrazvokom. Potem se je odprlo vprašanje prevoza. Kdor ima avto, nima bencina, kdor ima bencin, nima avta. ( Ukraden, razbit, zažgan.) " ( str.34)

....

"Tatek je zdaj uvidel, da mora spremeniti taktiko: Žal mu je, toda boji se, da je prišlo do nesporazuma, on namreč nima ne pravice ne pooblastila, da bi lahko odtujil muzejsko lastnino.

Nič ne odtujuje, ampak podarja porodnišnici.

Prav, tudi če je tako, še nima pravice, da podarja nekaj, kar ni njegovo.

Čigavo pa?

Mestno.

Tudi porodnišnica je mestna.

Tatek je zamrmral cantare surdo, kar po latinsko pomeni peti gluhim, potem pa je spet poskusil: Ali so čisto pri zdravi? Ali so normalni? Kdo je še videl, da bi izvezene srajce predelali v plenice.

Kdo pa je videl, da padajo granate na porodnišnico? Pa padajo. Še zraven ne moreš, Ni plenic, ni zdravil, ni steklenic s kisikom..." ( str. 36-37)

" Vprašala sem ga tudi po njuni skupni ljubezni. Po tistem dekletu, ki je bila podnajemnica v isti hiši kot onadva.

Odkod to vem?

Povedal mi je Julio.

Kaj mi je povedal?

Da so jo obdolžili kolaboracije. Da ste ji pomagala in da so potem njega zaprli, Julia pa premestili.

Ali vem, zakaj so ga zaprli? ( Jasno, da nisem vedela.) Ker ga je Julio prijavil. Prijavil, da se je potegnil zanjo.

Zakaj? Zakaj je Julio to naredil?

Da bi ostal sam z dekletom. Toda življenje je en velik hec. Ker je prijavil tovariša, so ga za nagrado povišali in moral je iz Beograda." ( str. 40)

....

" Mama si je oddahnila, njen sin se je vrnil zdrav in cel. Tatek se je zahvalil fortuni , sreči, ki je favet, naklonjena, fatuis, bedakom. Tatek navadno reče sreča vsaki milosti, ki nam jo izkaže Sai Baba." ( str. 43)

....

"Aziči in Stup, če sem dobro razumela in obdelala podatke, ki so mi bili dostopni, imata vlogo okenca v zaporniški celici. Skoznje ljudje odhajajo, blago prihaja, vse ima svojo ceno, svobodo in cigarete plačaš z istim denarjem." ( str. 61)

...

" Opis gospe Kremenčkove

Zmerom v plišasti domači halji z vzorcem, posnetim po tigrovem ali leopardovem krznu. Izpod halje ali, kakor se to po naše pravi, šlafroka, gleda trenirka adidas s štirimi belimi črtami (linijami). Pod trenirko najlonke. Na najlonke pridejo volnene nogavičke, t.i. gležnarice, vse skupaj pa gre v krznene copate, ki jih ga. Kremenčkova med intersosedskimi leti vtakne v stare moške čevlje." ( str. 66)

....

" Popoldne se je oglasila ga. Kremenčkova in vprašala, če hočemo menjati. V paketih je dobila jedi s svinino, toda njen Junuz ti tega ne je. Nismo ji mogli pomagati, tudi na naših rjavih zavojih je pisalo pork in ham . Načeli smo pogovor o tem, kako predrzen je zahodni svet. Oni in njihova pomoč. Ne pošiljajo tistega, kar potrebujemo mi, ampak tisto, česar ne potrebujejo oni.

Julio se ni strinjal. On potrebuje vse, kar je v paketu. Celo kondome. Iz tega je razvidno, da mislijo Američani iz Bosne narediti kondominium.

Ga. Kremenčkova tega ni dobila v paketu.

Da ji niso dali otroške pakete? " ( str. 71)
....

"Plavca sta svoj spominek odpeljala z belim blindiranim landroverjem, katerega stekla, majhna in debela, spominjajo na oči beloglavega jastreba. Tatek in Davor se strinjata samo v eni stvari: oba sta besna na plavce. Tatek jih primerja z duhovnikom, ki pri usmrtitvi nedolžnega stoji zraven rablja, Davor pa v njih vidi zdravnika, ki so ga poklicali, da potrdi smrt, ne pa da predpiše zdravila. "( str. 73)
....

" Pojasnil bo. Brez elektrike ni televizije. Ni novic s kraja dogodkov. Vse so samo govorice. Komu to ustreza? Tistemu, ki izgublja vojno, da lahko javka in se opravičuje. Brez elektrike ni zmrzovalnih skrinj. Komu to ustreza? Tistemu, ki preprodaja zaloge mesa in zelenjave, tistemu, ki si je vzel pravico, da deli hrano, ki prihaja v mesto. Brez elektrike ni gretja. Komu to ustreza? Tistemu, ki bo jeseni prodajal premog in drva... Brkić lepo pravi. Sicilijanci imajo pregovor: Poglejmo, kdo ima korist od škode!" ( str. 75)

...

"Julio pripoveduje. Davor ga gleda. Vsi vemo, da je to samo še en napad njegove domišljije, še ena zgodba, s katero zabava nas in sebe. Toda okoli srca se širi nekakšne led. Ne bi bilo prvič, da bi tuja neumnost čez noč postala naša resničnost. " ( str. 85)

....

"Ne, ne čaja. Še danes bo poskusila.

Kaj je jedla?

Ni problem v hrani. ( Nekaterim ljudem je težko pomagati, ker zanje problem ni nikoli tam, kjer bi ga bilo mogoče rešiti.)" ( str. 92)

....

" Babica je umrla. Pokopali so jo na pokopališču Lev, na starem pokopališču, ki so ga v vojni spet oživili. Življenje se vrača na stara pokopališča.

Niso mi dovolili, da grem za pogrebom. Pokopališče je na puškosegu srbostrelcev. Pred nekaj dnevi so streljali na pogreb. Bilo je nekaj ranjenih. Davor, ki ve, kako pišem in o čem, mi je odstopil detajl: rojstne letnice, letnice smrti in črke v imenih pokojnikov na lesenih nagrobnih znamenjih so vlite iz plastike; zabijejo jih v les. Mrtvih je toliko, da je zmanjkala številka 9 in namesto nje zdaj zabijajo obrnjeno črko P." ( str. 94)

...

"Njen Junuz se d prvega dneva bori na okupiranih linijah okoli mesta. ( Ali bo postala obča praksa, da bodo ljudje govorili v frazah, ki jih desetkrat na dan slišijo iz tranzistorjev? Brkić: Oblast smrdi pri jeziku.) " (str. 101)

....

"Julio nikoli ne laže, zato si je pogosto primoran izmišljati resnico." ( str.102)

....

..." Bosna je za Mirza domovina! Stara dežela je imela je kralje z zlatimi kronami, krone z lilijami, viteze s sabljami, trdnjave z velikimi vrati in stolpi. Bosna je majhna dežela, lahko jo spraviš v žep. V njej živijo ljudje odprtih rok. Bosna je dežela, od koder razen med zvezde ne moreš več nikamor zbežati. " ( str. 103)

...

... "Brkić pravi, daje jezik ljudem to, kar je možu žena. Rad skače čez plot, na svoj vrt pa ne spusti nikogar. " ( str.133)

Stieg Larsson: DEKLE, KI SE JE IGRALO Z OGNJEM

2010-12-20T00:37:00.000-08:00

Knjiga je drugi del trilogije Milenium, prvi del je preveden pod dvema naslovoma in sicer: Dekle z zmajskim tatujem in Moški, ki sovražijo ženske. V drugem delu se avtor posveti skrivnostnemu dekletu z zmajskim tatujem in njeni temni preteklosti. Knjiga po mojem mnenju ne dosega prve, a je še vedno zelo napeto branje. In upam, da bo končno preveden še tretji del.

O AVTORJU
Stieg Larson (1954-2004) je bil novinar in glavni urednik časopisa Expo. Bil je eden od vodilnih strokovnjakov za antidemokratična, desnoekstremistična in nacistična gibanja v svetovnem merilu. Leta 2005 je izšla njegova prva knjiga Moški, ki sovražijo ženske, ki je izjemen detektivski prvenec, nagrajen z nagrado Glasnyckeln ("stekleni ključ"). Druga knjiga, Dekle, ki se je igralo z ognjem, je prav tako doživela velik uspeh in je bila izbrana za najboljši kriminalni roman leta 2006.

Paolo Giordano: SAMOTNOST PRAŠTEVIL

2010-12-19T02:54:00.000-08:00

Paolo Giordano je rojen v Torinu leta 1982, po poklicu fizik. Delo je njegov prvenec, za katerega je prejel nagrado "Strega", najuglednejšo italijansko knjižno nagrado. Roman je navdušil tudi bralce, saj je bil prodan v milijon izvodih in preveden v 20 jezikov, med njimi tudi v slovenščino. Lahko navduši tudi vas. Priporočam.

"Odrl je usta in hotel reči, da je najhujša kletka, ki si jo lahko zgradiš to, da se počutiš nekaj posebnega, a ostal je tiho." ( str. 169)
....

"Sam ni vedel zakaj, ampak imel jo je rad. Mogoče zato, ker sam ni imel otrok, ali pa zato, ker je lahko, odkar je bila tu ona, ob enajstih odšel v bife preverit izžrebane loterijske številke in ga je ob vrnitvi z nasmehom vprašala, no smo obogateli? Mogoče zato, ker je imela pohabljeno nogo in je pogrešala mamo, kot je on pogrešal ženo, pogrešanja pa so si med seboj nekam podobna. Ali pa zato, ker je bil prepričan, da se bo kmalu naveličala in bo moral zvečer rolo spet spuščati sam, nakar se bo s prazno, težko glavo vračal domov, kjer ga nihče ne čaka." ( str. 200)
....

"Spustila se je z vajeti in kar odleglo ji je. Zdelo se ji je, da je zmeraj vse delala zaradi drugih, zdaj pa je bila čisto sama in lahko je končno nehala s tem, se preprosto vdala. Za iste stvari je imela več časa, a pri premikanju je čutila nekakšno vztrajnost, upor, kot da se ziblje skozi žitko tekočino. Nazadnje je opustila celo najenostavnejša opravila. V kopalnici se je nagrmadilo umazano perilo, ona pa je po cele ure preležala na kavču, vedoč za tisti kup, in da ne gre za nič težkega, toda to ni prepričalo nobene njene mišice. "( str. 257 )
....

"Vse popoldne je potem odšteval in sešteval, koliko ur študija je vrgel proč. Ko je zdaj pomislil na to, se je zdel sam sebi neumen, kot se zdimo sami sebi neumni, če pomislimo, koliko časa zapravimo s tem, da si želimo biti kje drugje. " ( str. 297)
...

"Reči ji mora, tukaj sem, ali pa oditi, odleteti s prvim letalom in spet izginiti. se vrniti v kraj, kjer je vsa ta leta visel v negotovosti.
Zdaj se je tega že naučil. Odločitve padejo v nekaj sekundah, preostali las pa zanje plačuješ." ( str. 305)

Mladinska knjiga, 2010; 313 str. ( zbirka Roman)

Goran Tribuson: KLUB OBOŽEVALCEV: PERIFERIJSKI KVARTET

2010-12-17T06:12:00.000-08:00

Klub oboževalcev je peto polavtobiografsko delo Gorana Tribusona ( 1984), ki pa vsebuje toliko duhovitih "zgod in nezgod" štirih prijateljev (Bremze, Evigerja, Mišela in pisatelja ter bolj ali manj prislinjenca Besnečega Orlanda in Ribe), da jih je dovolj za pet življenj skupaj. Tako neverjetnih in hkrati možnih, da nobenega bralca ne pustijo ravnodušnega in mu izvabijo, če ne krohot pa vsaj smeh. Ne manjka niti prvih in zadnjih ljubezni prijateljev. Maša, ki med vojno uspela zapustiti domovino in je s svojo družino obogatela v Kaliforniji s prodajo ponarejenih "kakcev". Maja Majer, zvezda naselja Plinarna, je nesojena ljubezen pisatelja in ljubica Besnečega Orlanda, Višnja je Bremzova bivša žena, Emina, sirota, ki si jo podajajo iz postelje v posteljo... Cela zbirkaTribusonovih gostilniških frikov, faliranih študentov, nesrečnih žensk.

Nepozaben je opis, ko mrtvemu prijatelju na kasetarju vrtijo vse njegove najljubše hite, za katere je imel navado reči, da naj mu jih zavrtijo na pogrebu, pa niti slutil ni, da ima tumor v glavi, ki ga bo pospravil prvega med njimi.

ODLOMEK: " Čez pol ure smo se usedli na topli okvir Bremozve grobnice in pod milijoni nizkih poletnih zvezd poskušali ugotoviti, kaj je v Mišelovi vrečki. Groteskno velik kasetofon je postavil zraven spomenika, ga napolnil z okroglimi baterijami in nam ves vesel pojasnil, da je na kasetah prinesel vse tiste komade, za katere je naš pokojni prijatelj znal reči, da mu jih bodo igrali na pogrebu. Ker je Bremza to frazo uporabljal, odkar smo ga poznali, je bila Mišelova vrečka čisto polna. Pod baterijskim snopom sem prebiral naslove pesmi in se spominjal, kdaj in kje je Bremza za posamezno pesem rekel, da mu bodo igrali ravno to. Če bi kakšna dobra vila z zamahom čarobne palice lahko uresničila vse njegove pogrebne želje, bi bil Bremzov pogreb neki nov, precej dolgotrajnejši in precej bolj pisan Woodstock, v glavnem najgrandioznejša stvar, ki se je kdaj zgodila na pokopališču. " ( str. 82)

.....

" Torej, omenjeni prijatelj Eviger, ki je bil od nas vedno generacijsko starejši dve, mentalno pa vsaj pet let, pripoveduje, da patolog Lekić trdi, da ima Bremzova metastaza na možganih obliko, ki neustavljivo spominja na tisti trikotni košček, ki se vstavi v sredino malih gramofonskih plošč, da bi se jih dalo vrteti na gramofonu. Niti Eviger ni vedel, kaj naj rečemo na to ali obstaja kakršnakoli logika v tem, da nekdo, ki si je celotno življenje spremenil v diskofilski eskapistični trip, odide s tega sveta ravno ob pomoči tako oblikovanega karcinoma. Je to ironija usode ali notranja nuja? Obstaja tudi drugje to ravnovesje? Ubija urarje karcinom v obliki kolesc in številčnic, umirajo svetovni popotniki od raka, podobnega kompasu, rastejo v glavah ključavničarjev neoplazme, podobne ključem in ključavnicam?

Ampak zakaj sploh verjeti v takšne zgodbe? Je ta Lekić verodostojna oseba? Eviger tako ali tako kar naprej spreminja njegovo specializacijo. Ko govori o nekogaršnjem raku na pljučih, gre za čudežnega pulmologa Lekića, ko gre za tetino angino pektoris, je to usodno diagnozo postavil kardiolog Lekić, če imaš težave z ledvicami, te Eviger napoti na nefrologa Lekića, če potrebuješ nova očala, bo najbolje, da stopiš k oftalmologu s tem priimkom." ( str. 61)

....

"Maša in njen mož Irfan sta v Kaliforniji od vsega začetka negovala svoj siromašni ponos in močno verjela, da sta narejena iz boljšega materiala kot domicilni požiralci hamburgerjev in da se bo to sčasoma že pokazalo. V Ameriki sta se počutila resnično slabo, predvsem zato, ker sta bila obsojena na to, da za njiju skrbijo drugi, in zato, ker jima je bila njuna okolica vedno pripravljena pokazati, da ve, da živita od socialne pomoči, zato se morata vedno in povsod, vesti tako, kot se za takšne ljudi tudi spodobi- krotko in hvaležno. " ( str. 160)

....

"Potem se je zaposlila tudi Maša, in sicer v nekem majhnem združenju, kakršnih je na milijon, ki je za naziv imelo akronim, sestavljen iz nekaj velikih začetnic in ravno toliko pik. Angleško je govorila bolj slabo, imela je pa talent za risanje in za likovnost nasploh, zato je aranžirala prostore, grafično oblikovala poslovne standarde, skrbela za prezentacije in delala vse po vrsti, dokler ni spoznala, da se njeno združenje ukvarja z zaščito tjulnjev kot vrste. To je zadostovalo, da je odšla, ne da bi dvignila zadnjo plačo. Trdila je, da bi bilo preveč ironično, če bi ona, ki je prišla z območja, kjer je umrlo več ljudi, kot sploh obstaja tjulnjev, delala v takšnem podjetju." ( str. 161)

Mladinska knjiga, 2007; 187 str.

Daniel Glattauer:PROTI SEVERNEMU VETRU

2010-12-17T00:00:00.000-08:00

Ljubezenski roman v elektronskih pismih. Če niste dovolj mladi, da bi vas očaral film Nore Ephron s Tomom Hanksom in Meg Ryan You've Got Mail, potem tudi ta roman ni za vas. Sicer pripelje zgodbo v stopnjevanju od nedolžnega dopisovanja, za katerega vsaka bralka ljubezenskih romanov ve, kam plje, do dramatičnega ljubezenskega zapleta. Čudi me samo, kako je, po besedah Cankarjeve založbe, knjiga ena najuspešnješih knjig v nemškem jeziku v zadnjih letih. Mogoče zaradi elektronskega okolja in vseh žensk, ki se vesijo po e-mailih.

Cankarjeva založba, 2010; 287 str.

Matjaž Brulc: KAKOR DA SE NE BI ZGODILO NIČ

2010-12-14T01:38:00.000-08:00

Avtor nadaljuje svoje kratke zgodbe v maniri svojega prejšnjega dela. Iz obrobnih likov, banalnih vsakdanjih podrobnosti tke literaturo in mu ne uspeva slabo. Včasih odpre tudi kakšno tabu temo, tako sproti, ker so tudi te del vsakdana, del soseske.

"Naposled je tu snov, ki jo je Brulc v zgodbe kvasil že v prvencu in s katero se poigrava tudi tokrat. Protagonisti njegovih pripovedi so, spet nadvse sistematično, tisti/tiste/tisto, kar utegne politično korekten diskurz označiti za družbeno obrobje, dejansko pa gre bržkone za nemo, tudi utišano večino: to so drobni kriminalci, bivši džankiji, nezaposlene zgube, falirani študentje, priseljenci z juga, svetobolni potepuhi, anonimni sosedje, deklasirani fizikalci, snažilke, strojevodje, tovornjakarji, utrujeni malomeščani in kar je še podobnega, včasih po lastni izbiri, najpogosteje pa kar tako. Tisti, skratka, ki sami ne pišejo svojih zgodb, temveč jih živijo po nareku drugih; tako kot svojih zgodb tudi ne zapisujejo in ne objavljajo, temveč to namesto njih počno drugi, praviloma takšni z diplomo in bolj ali manj pristno fascinacijo nad drugačnim." (spremna beseda Jurij Meden str. 141-142)

Zakaj brati Matjaža Brulca, nam J. Meden dobro odgovori: "Drugič zato, ker je Matjaž Brulc s svojo prvo, še bolj pa z drugo zbirko kratkih zgodb preprosto del zeitgeista. V konkreten tukaj in zdaj je zasajen tako čvrsto in tako suvereno, da njegove zgodbe in njihov nezamenljiv okus po senčnih predelih začetka nekega stoletja pridobivajo že skoraj antropološko vrednost. Če iz tega zamrznjenega zeitgeista nato štrlijo stereotipi, je to lahko zgolj stvar nuje, ki se ne umakne pred dejstvi in jih zatipa pri koreninah. " ( str. 144)

In to, kar je njegova odlika, je krati slabost. Sodobna slovenska literatura je polna takih kratkih zgodb v maniri časa.

Goga, 2009; 145 str.

Matjaž Brulc: DIZNILEND

2010-12-14T01:23:00.000-08:00

Prvenec Matjaža Brulca Kolaž kratkih zgodb preseneča z barvitim jezikom. Če kakšna beseda slučajno za kakšen občutek ali predmet ne obstaja niti v slengu, jo bo pa iznašel. Njegovi junaki so marginalci vseh sort, ujeti med blokovsko naselje in službo in redko študij ali vasi bogu za hrbtom. (Delavnica, Mesenka). Junaki se včasih celo srečajo med seboj v drugi zgodbi tako mimo grede brez prave povezave. In mogoče jih bo avtor kdaj povezal v roman.

Matjaž Brulc se je rodil leta 1976 v Novem mestu. Končal je študij umetnostne zgodovine. Preizkušal se je tudi kot novinar.

Goga, 2005; 179 str.

Zoran Drvenkar: SORI

2010-12-13T03:12:00.000-08:00

Zelo napet roman, poln presenetljivih obratov z izvirnimi idejami in koncem. Za tiste z dobrimi živci.

Štirje prijatelji, ki jim je v življenju bolj ali manj spodletelo, pridejo na plodno idejo: ustanovijo agencijo, ki prevzame nase opravičevanje in tako ljudem prihrani neprijetne občutke krivde, sramu in nelagodja. A nekega dne se v zgodbi pojavi truplo in naši junaki zabredejo v svet zločina …

Zoran Drvenkar po rodu Hrvat, sicer pa naturaliziran Nemec, je s svojimi romani za odrasle in mladino eden osrednjih sodobnih nemških pisateljev. Znan je tudi slovenskim bralcem, saj sta v slovenščino prevedena že dva romana: Povej, kaj vidiš in Cengiz & Koder (oba 2002).

Letos septembra je Zoran Drvenkar v Nemčiji za roman Sori prejel nagrado Glauser oz. Friedrich-Glauser-Preis, ki je poleg nemške nagrade za kriminalke (Deutscher Krimi Preis) najpomembnejša nagrada za to knjižno zvrst v nemškem literarnem prostoru.

Vir: Knjižne novosti Cankarjeve založbe, knjižne platnice.

ODLOMEK:

...." Zmeraj je težko, kadar se okolje ne spreminja z neko hitrostjo, kot se sam." ( str. 62)

....

..." Naključja si zanj iznajdbe ljudi, ki ne vedo, kaj bi v življenju. Kakor hitro je kaj narobe, postanejo nemočni. Če je vse v redu, iščejo pojasnila za vzroke dobrega. Manjka jim poguma, da bi rekli: To in to se mi dogaja, ker sem , kakršen sem. " ( str. 63)

Damijan Šinigoj:OČKOV KOTIČEK

2010-12-12T07:58:00.000-08:00

Knjiga, za katero stavim, da se boste ob njenem branju glasno smejali. Vsaj tisti, ki imate otroke. V knjigi so objavljene kolumne, ki jih je več let pisal za revijo Mama. Sproščeno in duhovito obravnava travmatično temo starševstva oziroma očetovstva v današnjem času.

Založba Goga, 2003; 189 str.

ODLOMKI: " Ja, zadnjič mi je prijatelj povedal, da mu mama še pri njegovih petintridesetih letih vsakič, ko ga sreča, lase z roko popravlja na prečko. Pa je že skoraj plešast. Otroci v starševskih očeh nikoli ne odrastejo čisto zares. Vsaj moji, upam, da ne bodo..." ( str. 150)
...
"Pred leti, ( pravzaprav pred desetletji, če sem iskren), ko sem si iz raznih knjig in člankov še izpisoval pametne misli, se mi je prepisalo tudi, da ljudje od prijateljev pričakujejo nasvet le zato, da se ga ne držimo, če pa ga le upoštevamo, potem ga upoštevamo zato, da ga bomo lahko okrivili, če bo šlo kaj narobe. Mar ne drži? Prijatelj pride v določeno situacijo, ki mu ni ugodna, ven peljeta dve poti. Ti mu svetuješ pametnejšo, on jo mahne po neumnejši. In si ti kriv, ker ga nisi dovolj prepričal. Če pa jo mahne po pametnejši poti, se še vedno lahko zgodi, da se vmes kaj sfiži in si spet ti kriv. Hja..." ( str. 150)
...
"Odrasli vedno nekaj delamo, in ko nas otroci sprašujejo kakšna zelo pomembna vprašanja, jih največkrat odpravimo z levo roko. V tem smislu, ko otroček vpraša očeta, kje so Bahami, ker to mora vedeti pri geografiji, oče ga pa pošlje k mamici, češ da ona vedno pospravlja, da naj kar njo vpraša. Poslušamo jih torej bol napol. Ker imamo bolj pomembne stvari v glavi. Beremo časopis. Počivamo. Kar koli. In otroci so potem natančno toliko razgledani, kolikor smo jim pri tem pomagali sami. " ...( str. 157)
....
"Najprej sva si želela punčko, kar ob dveh fantih morda niti ni čudno. Zdaj se bolj nagibava k fantku, ker fante že znava krotiti. Pravzaprav ne veva. Če bi bil moški šovinist, bi rekel, da je vseeno, kakšnega spola bo, samo da bi sin zdrav, ampak nisem. "...
....
"Pa je zadnjič Monika svoji mami dala parfum. In ta jo je seveda vprašala, zakaj ji ga daje.

Meni smrdi, ji je pošteno priznala.

A zame je pa vseeno dober? se je upravičeno razjezila moja preljuba tašča.

Ne, ne, saj mi je dišal, zdaj pa, ko sem noseča, mi pa smrdi..

Za Monikinim hrbtom je stal Maks, ki bo star skoraj devet let. In zdaj ve. Ve tudi Gašper, jasno. Mu je povedal. In zdaj veste vi. "... ( str. 178)