Goce Smilevski: SESTRA SIGMUNDA FREUDA

Roman je takoj po izidu leta 2010, prejel nagrado Evropske unije za književnost.

ODLOMEK:
..." Odmaknil je moje prste s svoje rame.
   " Lahko greš kamor hočeš: Vendar ne z menoj. Rojena si, da bi bila kamen, ob katerega se spotaknejo tisti, ki jim lažeš, da jih ljubiš. Ti ne moreš ljubiti, Tisti, ki zares ljubijo, s svojo bolečino ne obremenjujejo tistih, ki so nehali ljubiti. Ti pa samo prinašaš nesrečo. Sebi in tistim, ki jim lažeš, da jih ljubiš." Spet sem stegnila prste k njegovi rami, on pa jih je odrinil z roko, še preden sem se ga dotaknila, in dodal: "Nočem te videti nikoli več."
    Zaželela sem si, da bi ga ranila. Zaželela sem si, da bi mu z nekaj besedami povzročila prav toliko bolečine, kolikor mi je je on povzročil tiste mesece. Rekla sem mu:
    "Prav takšen lopov si, kakor tvoj oče. Ne tisti, ki te je vzgojil, temveč tisti lopov, ki je takoj, ko je izvedel, da te je spočel, pobegnil od tiste, v katere maternico je vrgel svoje seme. Prav takšen si, kakor tista, katere kri nosiš, in katera bi te, če te ne bi dala v posvojitev, zavrgla, da bi umrl na ulici, da ji ne bi bil napoti, ko so stranke legale med njene noge. Nekoč si se spraševal: 'Kdo sem?' Zdaj poznaš odgovor. Ti si plod lopova in prostitutke. To si.""...( str. 134)

..." Leta so minevala, jaz pa nisem pozabila Rainerja; enako ste me bolela ljubezen in sovraštvo do njega. Velikokrat sem odšla do njegovega doma; če je bil dan, sem potrkala, če je bila tema, sem pogledala, ali je za zavesami luč; vendar je bilo tam pusto, kakor je pusto v meni. Čutila sem, da me ljubezen in sovraštvo trgata na dva dela, oba sta me vodila v obup, saj sta imela kam pasti: kajti odsotna sem bila v življenju tistega, ki sta mu bila namenjena., on pa je bil zame bolj prisoten od mene same. " ( str. 136-137)

..."Živeti ali ne?- vprašanje, ki kakor da bi si ga zastavljala Durerjeva Melanholija, se je spremenilo v vprašanje mojega obstoja. Temu vprašanju, ki ga je zastavljala neka senca v meni, sem poskusila pobegniti, ravno tako, kakor sem se izogibala ogledalu. Celo dom mi je prestavljal nekakšno ogledalo, senco sence, ki mi je zastavljala vprašanje, ki je omahovalo med obstajanjem in neobstajanjem, in zato sem celo, kadar je mraz rezal do kosti, celo, kadar je veter bičal tako močno, da je bilo treba zapreti oči, tavala po ulicah, se ustavljala na mostovih, stopila v kakšno sinagogo ali cerkev, sedla na kakšno klop, in si tako zračila dušo kakor tkanino, v kateri se je nabral grenak vonj. Med temi tavanji po mestu je moj pogled včasih nehote padel na kakšno veliko steklo, površino reke ali kakšne luže in takrat sem se, nehote soočala s svojo podobo, pogledom, uprtim v odsotnost. In ves čas, ne glede na to, kako zelo se poskušala utišati svojo notranjo senco, ne glede na to, kako zelo sem obračalo pogled proti nekakšni svetlobi, ki bi morala uničiti njen obstoj, je senca zastavljala svoje vprašanje: Živeti ali ne?"... ( str. 140-141)

..."Vsi normalni ljudje so normalni na enak način, vsak nor človek, pa je nor na svoj način." ...(str. 161)

..."Na srečanj v veliki dvorani Gnezda, nas je prihajalo malo. Zbirali smo se samo tisti, ki smo stalno ali občasno čutili, da nas norost sili diskutirati o filozofskih temah; na teh srečanjih smo bili videti kot ljudje, žejni pogovorov, hkrati pa, kakor da smo bili prisiljeni k pogovarjanju, kakor da nam neka mučna sila v nas ni dala miru, mi pa smo jo hoteli vreči iz nas z besedami. Zelo pogosto smo diskutirali o tem, zakaj sta normalnost in norost kakor dva različna svetova.
   "Nerazumevanje je tisto, kar razdvaja normalnost in norost. Norost ne razume normalnosti, normalnost pa ne razume norosti, " je nekoč rekel doktor Goethe.
   "Ne," je rekla Klara. "Norost ne razume sebe in normalnost ne razume sama sebe. Tisto, kar razdvaja normalnost in norost, pa je strah - normalnost se boji norosti in norost se boji normalnosti. Če bi norost sprejela realnost normalnosti- bi uvidela ne-realnosti, ki jih je ustvarila, in s tem bi izginile, z njihovim izginotjem pa bi izginila tudi sama norost. Če pa bi se normalnost pozorno zagledala v norost, bi tam ugledala neznosne resnice, ne samo o norosti, temveč tudi o sebi, zato bi razpokala njena fasada, izginil bi oklep in vidne bi postale vse nenormalnosti, ki jih nosi v sebi tisto, kar se imenuje normalnost, na mestu uničene normalnosti pa bi zavladala norost. Soočenje s tistim drugim tako za norost kakor za normalnost pomeni smrt in spreminjanje v lastno nasprotje in negacijo."... ( str. 210-211)
... "Zakaj tistih, ki hočejo oditi, ne pustite domov?" je v prostoru, kjer smo pletli, Klara nekega popoldneva vprašala doktorja Goetheja.
  "Zato, ker njihovo mesto ni tam, temveč tukaj, je odgovoril doktor Goethe.
  "Kako pa veste, je njihovo mesto ni tam, temveč tukaj?"
  " Zato, ker zakon določa, da mora biti nor zaščiten pred svojo norostjo in da morajo biti normalni zaščiteni pred norimi."
   "Če ne prekršijo nobenega zakona, nočejo pa biti tukaj, imajo pravico biti svobodni, " je rekla Klara. "Ali pa je sama norost kršenje zakona?"
    "V sami norosti je skrit potencial, da bo storjeno dejanje v navzkrižju z zakonom."
     "V vsakem človeškem bitju je skrit potencial, da stori dejanje v navzkrižju z zakonom. Zakaj torej ne spravite  vsega človeškega rodu v zapore in norišnice?"
   "Včasih pomislim, da je to, da ste ena od redkih, ki ni nikoli zahtevala, naj ji dovolimo oditi od tukaj, rezultat vašega uživanja v tem, da imate pripombe, da iščete napake. Napake so povsod. Morajo biti, ker niti en sistem ni popoln. Vendar pa je ta sistem srbi za paciente z duševnimi boleznimi najboljši možni način."
  " Ne. Svoboda je prvi pogoj za kakršnokoli skrb za koga. Velika večina pa se tukaj počiti kakor zaporniki."
   " Razumeti morate, da se nori, ne glede na to, kje so počutijo kakor zaporniki - morda je prvi korak k norosti občutek, da je svet zapor, svet s svojimi zakonitostmi - ne mislim na družbene, temveč naravne - se doživlja kakor zapor, od tam pa morda izvirajo tudi ustvarjanja lastnih svetov, s svojimi zakonitostmi, vendar pa občutek ujetništva ostaja večen." Klobka volne se je skotalila iz naročja doktorja Goetheja in padla na tla. Vstal je, pobral klobko, spet sedel, in medtem ko je pletel naprej, nadaljeval: "Vam in vaši prijateljici, " je rekel in pokazal name, "vama je lahko, vidve igrata polnorost, polnormalnost. Za vaju je tole, kar imenujete zapor, tole tukaj je za vaju osvoboditev iz zapora, ki sta ga čutili zunaj. To sem že takoj doumel. Vidve sta tukaj kakor na dolgih počitnicah, To je prekrasno, zares prekrasno: vaša brata plačujeta za vajino bivanje, vidve uživata v svobodi tega zapora, kakor imenujete našo bolnišnico, v nasprotju z nesvobodo, ki sta ju občutili zunaj, nesvobodo in prisilo, ki sta precej manjši od nesvobode in prisile, ki ju občutijo tisti, ki si zares bolni, vsekakor, ne pa globok razdor v sebi. Ja, vidve sta tukaj zares na dolgih počitnicah. In to spoštujem, spoštujem vajino izbiro, samo prosim vas, da tudi vi spoštujete moje delo in se ne vmešavate vanj," je rekel doktor Goethe in naprej pletel dolg črn šal. ".... ( str. 215-216)

..."Spomnila sem se, da je nekoč davno rekla, da so vsi normalni ljudje normalni na enak način, vsak nor človek pa je nor na svoj način. In pomislila sem, prav tako kot takrat, ko sem veliko let pred tem prvič vstopila v sobo za umiranje v Gnezdu, da so v umiranju vsi različni in vsi podobni.: vsi izpustijo dušo z izdihovanjem, vendar vsak izdihuje na svoj način." ( str. 262)

..."pozabila bom, da sta bili na začetku mojega življenja ljubezen in bolečina. Pozabila bom prvo bolečino Pozabila bom tisto tiho kapljanje krvi iz skrite rane Pozabila bom prvo bolečino in prve besede ki se jih spominjam Besede svoje matere Bolje bi bilo če te ne bi rodila

Pozabila bom da sem se rodila

To sem ponavljala medtem ko sem čakala na smrt Ponavljala sem da je smrt samo pozaba in si ponavljal kaj vse bom pozabila

Pozabila bom  "....  
  
Cankarjeva založba, 2012; 284 str.

Arto Paasilinna: PRIKUPNA STRUPARKA

Kar se mene tiče, to ni najboljša knjiga znanega avtorja, čeprav ohranja v njej najboljše odlike svojega pisanja, humor, ironijo in zabavno zgodbo preprostega človeka.

ODLOMEK:
..." V pekli so se kameradi Pertti Lahtela, Jari Fagerstrom in Kauko Nyyssonen spet srečali. Njihova situacija v novih okoliščinah je bila hudo nadležna. Zlikovcem je bilo dodeljeno težko in naporno delo, v glavnem enolično, večkrat čezmerno in nepotrebno, zaradi česar si se seveda vsi trije pritoževali.
      Zagrenjeni in željni maščevanja so se združili v peklensko druščino in komaj čakali na smrt polkovnikove vdove Linee Ravaska. Srčno si upali, da se jim Linnea ne bo izmuznila v nebesa. Molitev treh barabinov je bila uslišana. Polkovnikova vdova Linnea Ravaska je bila res napotena v pekel, tako kot se že vekov veke dogaja vsem pripadnikom finskega in njemu sorodnih narodov.
    Maščevanja lumpi kljub temu niso mogli uresničiti, saj so Linneo v peklu varovali zdravnik Jaakko Kivisto, polkovnik Rainer Ravaska in najboljši prijatelj slednjega - sam Lucifer.
   Vsi trije kavalirji. Dama je pač tudi v peklu dama. "... ( str. 208)

Mladinska knjiga, 2012; 208 str.  

Jon Gabriel: GABRIELOVA METODA HUJŠANJA

Knjiga prinaša nov revolucionaren pogled na diete in hujšanje. Avtor je zaradi svojih lastnih težav s težo preštudiral ogromno knjig na temo diet in hujšanja. S svojimi spoznanji je uspel trajno shujšati za 100 kilogramov. Svojo novo težo ohranja že leta. V knjigi nam opiše, kaj se dogaja s telesom, če ga podvržemo dieti. Po koncu diete je telo prepričano, da živimo v pomanjkanju in začne kopičiti maščobe za hude dni. Debelost je v bistvo "bolezen". Debeli ljudje niso sami krivi zanjo. Njihovo telo se upira shujšati zaradi napačnega pristopa. Jesti je treba večkrat po malo, v prehrano pa uvesti bio zelenjavo in sadje, piti od 1,5 do 2 litra vode na dan, se gibati. Debelost je dostikrat posledica stresa, strahov pred izgubo varnosti. Pozitivne afirmacije in vizualizacija, ki je opisana v knjigi in priloženi zgoščenki, da jo lahko poslušamo pred spanjem, nam lahko v nekaj mesecih spremenijo življenje.

Arista- B, 2012; 248 str.    

Amos Oz: ZGODBA O LJUBEZNI IN TEMINI

Amos Oz odpre najbolj skrite kotičke človeškega srca.

ODLOMKI:
..." Ampak kaj sem se pravzaprav naučil od njega?
      Mogoče tole: metati več kot le eno senco. Ne pobirati rozin iz kolača. Bolečino držati na vajetih in jo obrusiti. In še nekaj, kar je moja stara mati izrazila ostreje, kot sem kdaj prebral pri Agnonu: "Ko nimaš več solz, da bi jokal, ne jokaj. Smej se."..."( str. 136)

..."Ljubezen je čisto nekaj drugega. V ničemer ni podobna velikodušnosti in tudi ne sočutju. Nasprotno. Ljubezen je svojevrstna mešanica dveh nasprotij, naj bolj egoističnega egoizma in popolne predanosti. Paradoks! Poleg tega, ljubezen, ves svet nenehno govori o ljubezni, ljubezen, ljubezen, ampak ljubezni si vendar ne izbereš, temveč se z njo okužiš, znajdeš v njenih krempljih, napade te kot bolezen, doleti te kot nesreča. O čem torej se mora človek odločiti? Med čim in čim morajo ljudje izbirati skoraj vsako minuto? Ali velikodušnost - ali zlo. To ve že vsak otrok, pa zlu kljub temu ni konca. Kako to razložiti? Vse to imamo očitno od jabolka, ki smo ga pojedli tam: pojedli smo zastrupljeno jabolko.""... ( str. 249)

..."Nismo hotele biti take kot mama; jidiš je bil v naših očeh povezan z grajanjem, zmerjanjem in ukazovanjem. Vse, kar je oče v potu svojega obraza zaslužil s svojim mlinom, je iztisnila iz njega in zapravila za drage šivilje, ki so ji šivale luksuzne obleke. Ampak tistih elegantnih oblek ni skoraj nikoli oblekla, od same skoposti je svojo gala garderobo hranila v globinah omar, po hiši pa je ves dan letala v stari mišje sivi jutranji halji. Samo nekajkrat na leto se je mama nališpala ko carska kočija in šla taka v sinagogo ali na dobrodelni ples: da jo bo vse mesto videlo in pokalo od zavisti. Nas pa je nadirala, da bomo ruinirale papana. "... ( str. 283)

..." Mogoče je vse to samo komedija, svet hodi po utečenih poteh - mačka doji mladičke, obuti maček liže samega sebe, stres z brki in se prepušča zabavi na dvorišču?
     Se še spomniš, kaj piše v Salomonovih pregovorih? Piše: Sin moder razveseljuje ičeta, sin bedak pa je žalost materi svoji! Če se je sin dobro posrečil, če je pameten, potem se oče veseli, postavlja se s sinom in tudi požanje vse plus točke. Če pa se sin bognedaj no dobro posrečil in je zabit ali problematičen ali prizadet in zabrede v kriminal - no potem je to gotovo materini krivda in vsa skrb in vse trpljenje gresta v celoti na njen konto."... ( str. 295)

...Čez nekaj tednov je jeza splahnela. In skupaj z jezo sem izgubil ščit, svinčeno ogrinjalo, ki me je prve dni varovalo pred šokom in bolečino. Odtlej sem bil brez zaščite in izpostavljen vsemu.
   Manj ko sem sovražil mater, bolj sem zaničeval samega sebe.
   Še vedno pa ni bilo v mojem srcu prostora za materino trpljenje, za njeno osamljenost, za njeno čedalje bolj zadušljivo tesnobo, za strašen obup zadnjih noči njenega življenja. Še zmeraj sem preživljal edinole svojo nesrečo, ne njene. A zdaj nisem bil več hud nanjo, obratno, obdolževal sem samega sebe: če bi bil boljši, bolj vdan sin, če ne bi imel svojih stvari razmetanih po tleh, če ji ne bi nagajal, če bi pravočasno delal domače naloge in vsak večer rade volje odnesel smeti, ne da bi me bilo treba prej ozmerjati, če ji ne bi oteževal življenja, če ne bi rogovilil, če ne bi pozabil ugasniti luči, če ne bi prišel domov z raztrgano srajco, če ne bi z blatnimi čevlji tacal po kuhinji. Če bi bil vsaj malo bolj obziren do njene migrene. Ali se vsaj trudil delati to, kar je želela, da bi bil končno malo manj šibek in bled, se vsaj trudil pojesti vse, kar je skuhala in postavila na mizo, in ji pri tem ne delati tolkerih težav. Ko bi vsaj bil malo bolj družaben otrok, njej na ljubo, ne tak samotar, malo manj mršav in klavrn , zato pa temno zagorel in atletski, kakršnega si me je želela!
    Ali pa mogoče ravno obratno? Če bi bil še veliko bolj šibek, bolehen, hrom v invalidskem vozičku, jetičen ali celo od rojstva slep? Njena dobrotljivost in velikodušni značaj ji vendar ne bi nikoli dovolil, da bi pustila na cedilu otroka, ki ga tepe usoda, ga prepustila njegovi nesreči in kar odšla? Ko bi vsaj bil invaliden otrok brez nog, ko bi vsaj pravočasno stekel pod kolesa mimovozečega avta, da bi me povozil in bi mi amputirali obe nogi, mogoče bi bila mati potem bolj sočutna? Me ne bi zapustila? Bi ostala, da bi še naprej skrbela zame?
  Če me je mati zapustila tako, ne da bi se ozrla, potem je bil to nedvoumno znamenje dejstva, da me nikoli ni ljubila. Če ljubiš, tako sem si vbijal v glavo, če ljubiš, odpustiš vse, razen izdajstva. Odpustiš tudi sitnarjenje in izgubljeno kapo in bučke, ki so ostale na krožniku.
   Zapustiti pomeni, izdati. In ona- ona naju je oba izdala, očeta in mene. Nikoli v življenju je ne bi tako pustil na cedilu, kljub njeni migreni, čeprav sem zdaj že vedel, da naju nikoli ni ljubila, nikoli v življenju je ne bi zapustil, kljub njenim pogostim, dolgim molčanjem in zapiranjem v zatemnjeno sobo in kljub vsem njenim muham. Včasih bi se mogoče razjezil, mogoče bi kdaj kakšen dan ali dva ne govoril z njo, ampak je ne bi preprosto pustil na cedilu. Nikoli.
   Vse matere ljubijo svoje otroke: to je naravni zakon. Celo mačka ali koza. Celo matere zločincev ali morilcev. Celo matere nacistov. Celo matere umsko prizadetih, ki se slinijo. Celo matere pošasti. Da samo mene ni mogoče ljubiti, da je moja mati zbežala od mene, je samo dokaz dejstva, da v meni ni ničesar, kar je mogoče ljubiti. Z mano je nekaj narobe, nekaj zelo hudega, odbijajočega in strah vzbujajočega, nekaj res grozovitega, še bolj gnusnega od pohabljenosti ali bebavosti ali norosti. Nekaj v meni je brezupno odvratno, tako grozovito, da me celo moja mati, občutljiva ženska, ženska, ki je celo ptiča, berača, zablodelega mladička obsipala z ljubeznijo, ni mogla več prenašati, tako da je naposled morala pobegniti pred mano, kot je le mogla daleč. Arabci imajo pregovor, kul kird bi ain imo gazal, v očeh svoje matere je vsaka opica gazela. Razen mene.
    Ko bi bil vsaj malo ljubek, čisto malo, tako kot so v očeh svojih mater ljubki vsi otroci tega sveta, celo najgrši in najzlobnejši otroci, celo tisti moteni, nasilniški otroci., ki so za zmeraj leteli iz šole, celo Bjanka Šor, ki je s kuhinjskim nožem zabodla deda, celo Jani, ki ima elefantiazo in sredi ceste odpne zadrgo in ga potegne ven in ga kaže dekletom. Ko bi bil vsaj dober, ko bi se vsaj obnašal tako, kakor me je tisočkrat prosila, tepec pa je sploh nisem poslušal - ko ji takrat pri sederju, vsaj ne bi razbil tiste modre sklede, ki jo je podedovala od matere svoje stare matere - ko bi si bedak vsaj vsako jutro temeljito umil zobe, zgoraj in spodaj in okrog po kotičkih, brez goljufije - ko bi takrat vsaj ne ukradel pol funta iz njene denarnice in  se potem vsaj ne bi tako nesramno lagal in tajil krajo- ko vsaj nehal misliti grde misli in svoji roki nikoli ne bi dovolil, da seže v hlače pižame - ko bi bil vsaj jaz, kot drugi, vreden, da bi imel mater-  "....( str. 344-346)

..." Čez nekaj let, v Karem Avrahamu, na Amosovi ulici, v tesnem in trohnečem pritličnem stanovanju, pod Rozendofovimi in zraven Lembergovih, med plčevinastimi kadmi in vloženimi kumarami in pelargonijo, ki je hirala v zarjavelem kanistru za olive, ves dan ovita v vonj po zelju, perilu in kuhani ribi in v smrad po zasušenem urinu, je moja mati začela ugašati. Nemara bi lahko stisnila zobe in prenesla nesrečo in izgubo. Revščino. Razočaranja zakonskega življenja. To, česar ni mogla prenesti, je bilo, tako se mi zdi. življenje, ki se je izgubljalo v ničvrednosti. " ...(str. 350)

..." Tista leta sem, kakor rečeno, upal, da bom, ko bom velik, postal knjiga.
     Ne pisatelj, temveč knjiga, In sicer- iz samega strahu.
     Kajti počasi je vsem postajalo jasno, vsem, katerih sorodniki niso prišli v Deželo, da si jih Nemci pobili. V Jeruzalemu je vladal strah, ki so ga ljudje na vse kriplje poskušali zakopati čim globlje vase. Rommlovi tanki so vendar prišli skoraj do meje Dežele Izraela. Italijanski bombniki so med vojno bombardirali Tel Aviv in Hajfo. In kdove kaj nam bodo še naredili Britanci, preden odidejo. In po njihovem odhodu se bodo dvignile horde krvoločnih Arabcev, milijoni razvnetih muslimanov in nas v najkrajšem lasu vse poklali. Niti enega otroka ne bodo pustili pri življenju.
    Seveda so se odrasli zelo trudili, da v navzočnosti otrok ne bi govorili o vseh teh grozotah. Vsaj ne v hebrejščini, Ampak včasih jim je ušla kakšna beseda. Ali je kdo zakričal v spanju, Stanovanj si bila vsa majhna in tesna ko kletke. Zvečer, potem ko smo ugasnili luč, sem jih slišal, kako šepetajo nad kozarcem čaja in piškoti znamke Frumin in slišal: Chelmno, nacisti, Vilna, partizani, akcije, taborišča smrti, vlaki smrti, stric David in teta Mlaka in tudi mali Daniel, moj bratranec, moj vrstnik.
   Strah je nekako proniknil vame. Otroci tvojih let ne odrastejo zmeraj. pogosto pridejo in jih pobijejo že v zibki. Ali v vrtcu. Na Nehemijevi ulici je neki knjigovez doživel živčni zlom, pritekel je na balkon in kričal: Judje, na pomoč, pohitite, kmalu nas bodo vse skurili. Zrak je bil s strahom. In jaz sem morda že doumel, kako lahko je ubiti človeka.
   Sicer se da zlahka sežgati tudi knjige, ampak če bom knjiga, ko bom velik, se bo gotovo pokazala možnost, da kljub vsemu preživi vsaj en izvod, če ne tukaj, pa v kakšni drugi deželi, v kakšnem drugem mestu, v kakšni odročni knjižnici, v kakšnem od boga zapuščenem kotu knjižne police: saj sem na lastne noči videl, kako se knjige lahko skrijejo, kako enostavno poniknejo v temo prahu med natlačenimi knjigami, smuknejo po kupe zvezkov in časopisov, najdejo temno skrivališče za drugimi knjigami - "...
(str. 477)

..."Ta skromna knjiga je delovala name kot obrnjen kopernikanski obrat: Kopernik je odkril, da napa Zemlja ni središče univerzuma, temveč samo planet v enem od mnogih sončnih sistemov. Sherwood Anderson  pa je meni odprl oči za tisto okrog mene, kar je vredno opisovanja. Po njegovi zaslugi sem naenkrat dojel, da opisani svet ni odvisen od Milana in Londona, temveč zmeraj kroži okrog piščeve roke v kraju pisanja: tukaj si - tukaj je središče univerzuma.
    In tako sem si izbral mizo v kotu zapuščene študijske sobe za časopisno čitalnico v pritličju kulturnega doma na koncu kibuca. Tam sem vsak večer odprl rjav šolski zvezek z napisom: "Navadni zevzek" in "40 listov". Zraven zvezka sem položil kuli znamke Globus in svinčnik z radirko na koncu z napisom: "Osrednje oskrbovalno podjetje, d. o. o." in plastično skodelico bež barve z vodo iz pipe.
    Tukaj je središče univerzuma. " ...( str. 747-768)

Mladinska knjiga (zbirka Roman), 2012; 884 str.