Moram reči, da nisem fen Mance Košir, kar tako vse povprek in sem se je malce preobjedla, ko je bila skoraj vsak dan v kakšni televizijski kontaktni oddaji. Ponovno pa me je navdušila s pismom, s katerim se je proglasila za ambasadorko radostnega staranja in opozorila na to, da te starost porine v marginalni položaj, če si pa ženska, pa kar na rep družbene lestvice, če se pustiš. Zavzela se je za bolj prijazen odnos do starosti in do tega, da naj jo ženske uživamo, ne pa travmatiziramo. Našega samospoštovanja, odnosa do samih sebe, našega uživanja v življenju, nam ne more nihče vzeti. Njena Ženska pisma so zasluženo velika uspešnica.
Če se vrnem k Ženskim pismom... Preberite jih, ker so pozitivna, ker vam bodo vlila optimizem, moč in vero vase. Če vas bodo navdušila, pa vam ostanejo še Moški: ženska: pisma in Moška pisma, ki jih ponuja svet knjige.
Založništvo slovenske knjige,1991; 159 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar