Roman je sodeloval v finalu za slovenski roman leta 1993.
Boris Pahor je slovenski pisatelj, rojen leta 1913 v Trstu. Je eden najpomembnejših živečih pisateljev v slovenskem jeziku in je tudi najbolj prevajani slovenski avtor: Med prevodi je na prvem mestu prav Nekropola, roman o pisateljevem življenju v taborišču Narzweiler-Struthof. Večkrat so ga omenjali kot kandidata za Nobelovo nagrado za književnost.
Pahor je antifašist, pričevalec o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji ter trpljenju v nemških koncentracijskih taboriščih med drugi svetovno vojno. Zanj je nacionalnost primarna socialna identiteta.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Pahor
ODLOMKI:
..."In mu nič ne zamerim, ker tudi zase vem, da ne bi nikakor mogel govoriti skupini obiskovalcev, ko bi me poslušal kdo, ki je bil z mano v krematorijskem svetu. Sleherno besedo bi mi nadzoroval strah, da ne bi zdrknil v plehkost. Pa tudi o smrti kakor o ljubezni se človek lahko pogovarja samo sam s sabo ali pa še z ljubljenim bitjem, s katerim se je zlil v eno. Niti smrt niti ljubezen ne preneseta prič. " ...( str.12)
..."V meni s eje spet zbudil glas vesti, ker sem bil tam zaradi formalnega pregleda, medtem ko je Mladenu nesmiselno potekel rok, Spet mi je bilo prizaneseno, brez vzroka prizaneseno, njemu pa prav tako brez razloga storjena krivica v brezobzirni ekonomiji bivanja. Pri tem me je še posebej pekla misel, da sem mu, ko je ležal, ponujal lonček pijače, pa me je vznejevoljen odpodil in mi rekel, naj ga ne mučim. Bledlo se mu je takrat, seveda, in kdove koga je odganjal, a meni se je zdelo, da me je v snu razbral in videl, kako se z lončkom tekočine skušam dobrikati usodi. Ni bilo res. Nikakor ni bilo res. A nihče ne more tajiti, da je na dnu svojega bitja podzavestno potolažen, ko preti nevarnost drugemu in ne njemu. V tovariškem gibu, ko ponujaš obsojenemu pijačo, je kljub vsej dobroti tudi drobec hvaležnosti zaporedju, ki je določilo, da strežeš ti njemu, ne on tebi." ... ( str. 137)
..." Vrnil sem se na stopnišče in se počasi povzpel na gornji pašten. Ozke terase so podobne terasam , ki se strmo vzdigujejo po tržaškem bregu od morja do roba kraške planote. A tam se upogibajo z bregom, skrite so med akacijami in gosto robido, z njih stopi noga zdaj v vinograd na levo, zdaj v vinograd na desno, kjer stare trte kljubujejo soncu in počasi prisilijo , da v črnih grozdih požlahtni sok bakrene zemlje.A takrat se mi tukaj no ti enkrat niso prikazale ne tiste čudovite stopničke, ki povezujejo modro morje s sinjim nebom, ne brajde na dolgih in temnih paštanih. Tukaj je uprizorila smrt svojo trgatev, ki je trajala vse štiri letne čase, ker prav nič ni bilo od le-teh odvisno , da so se življenjski sokovi v nas sušili ali se cedili od nas. Vendar, ko se moj pogled ustavi na imenih, ki so vklesana v nizke , poševno prisekane stebriče, si pravi, da je bila drugod poguba dosti bolj pretresljiva. Buchenwald. Oswiecim. Mauthausen. Pričevanja iz teh krajev si tudi za taboriščnega človeka nesorazmerna razodetja. Na primer podoba stopnišča v mauthausenskem kamnolomu. Sto šestinosemdeset stopnic. Devet nadstropij. Zebrasta telesa se morajo vzpeti na vrh stopnišča šestkrat na dan. S težkim kamnom na ramenih. Mora biti težak, zakaj zgoraj teče ozka steza po robu prepada in tam je kapo, ki sune tistega z majhnim kamnom na rami v kamniti prepad. Previs imenujejo Steno padalcev. A telo lahko pade že po stopnišču, saj je telo suho in kamen težak, stopnice pa so sestavljene iz neenakih, tudi počez postavljenih kamnov. Ko se stražnikom zahoče, na vrhu stopnišča tiste, ki pravkar s težavo prisopihajo gor, odsunejo, da se zgrnejo na prihajajoče in se potem valijo navzdol beli kamni in črtasta gmota. Seveda se tako pokončevanje v bistvu ni razlikovalo od končevanja v tukajšnjem kamnolomu, a pošastnost tistega stopnišča je tako mogočno strahotna, da je človek s precejšnjimi lagerskimi skušnjami pred njo nebogljeno pritlikav. Že dolgo pa se zavedam, da so pravzaprav moja doživetja , če jih primerjam s tistimi, ki so jih drugi opisovali v svojih spominih zelo skromna. Blaha, Levi, Rousset, Bruck, Ragot, Pappalettera. Pa tudi premalo razgledan sem bil. Bil sem ujet v svoj temni svet. Ta je bil izvotljen in se je sproti naseljeval s sencami nesrečnikov, ki so jih spremljale moje oči. Oči? Da, zakaj v resnici podobam nisem mogel pustiti, da bi mi prišle do srca. Pri tem si nisem pomagal z voljo, ampak se mi je verjetno že ob prvem, dotiku s taboriščno resnico ves duševni ustroj nekako pogreznil v nepremično meglo, ki je spoti filtrirala dogajanje in odvzemala učinkovitost njegovi izrazni moči. Strah mi je omrtvičil ves sprejemni živčni pletež, vso mrežo najtanjših končičev, a strah me je tudi ščitil pred najhujšim zlom, ki bi takrat bilo popolno vživetje v dano stvarnost. Zato je razumljivo, kako nisem nisem bil nič radoveden, in mi niti od daleč ni prišlo na misel, da bi se zanimal za imena predstojnikov ali za strankarsko pripadnost vplivnih mož ali za notranjo lagersko politiko. To sem pravzaprav odkril šele, ko sem bral pričevanja drugih. Tudi kot tolmač in kasneje bolničar sem ostal eden iz množice, prestrašena celica množičnega strahu. Ta se je brez razločne napovedi vsesal vame že prvo jutro, ko smo iz kravjih voz stopili v dachausko prostorno kopalnico. Pa to ni bil odmev pomehkuženosti, kar po štirih letih vojske in vojaškega življenja se človek otrese navad omikanega Zemljana, ne morejo ga presenetiti ne krdela nagih teles ne striženje čas ne klovnovska oblačila v preširokih ali prekratkih oblačilih. Ob korporalih je človek zadosti spoznal, kako abstraktna je vrednost kulture in ljubeznivosti. A če sta korporalsko hudobijo rodila omejenost in manjvrednostni kompleks, so kriki v kopalnici izvirali iz uničevalske strasti, ki je takrat razumsko nisem dojel, ki pa jo je moj organizem vpil vase enkrat za zmeraj. Zato bi bilo neumno poudarjati, kako klavrno je bilo striženje dlak po pazduho in v koraku, pa kako živo je žgala tekočina, s katero so me potem pod pazduho in v koraku razkužili. Pogin je bil v ozračju. Dihal sem ga. Ker ni se bilo še v redu zdanilo, ko so naša obrita namazana in umita telesa že naga stala v nemškem februarskem snegu. Saj, zdaj se mi zdi skoraj otročji takratni preplah, takratna celična zavest, da ti strežejo po življenju. Če se skozi mesece prizor ponavlja, se podobi vdaš. Če ne podležeš, seveda. Ne vdaš se misli, da boš podlegel, ampak zavesti, da je vse urejeno tako, da boš skorja zagotovo podlegel. A moč takšnega razodetja je pri zdravem in še omikanem telesu dosti bolj porazna kakor potem, ko je organizem asteničen in so tkiva že precej atrofizirana. Gotovo, človek, ki se je že srečal z nacisti, ve, da ne more pričakovati nič dobrega v njihovem taborišču; vendar je pretres po vstopu v območje krematorijskega sveta odločilen. In tudi ekonomija uničevanja zahteva, da bodi odločilen. Tako hoja in tek nagih teles po snegu, čakanje v baraki na prepihu, spet tek po snegu, potem ko si ob volneno perilo, ob zimsko obleko in sukno. Zdaj si ne morem misliti, če je bil moj pogled zbegan ali zazrt. Tudi ne vem, kako mi je bilo, ko sem v zelenih vojaških hlačah, ki so segale malo pod koleno, v kratkih nogavicah in lesenih coklah odšel pred barako, kjer smo potem stali na snegu celo večnost. Gotovo me je zeblo, ker nisem imel puloverja, ko pa smo tukaj na terasah dan za dnem stali na snegu neskončne ure in se tiščali v velike butare, da bi se preostale kalorije ne razpršile. Tukaj je drugače zeblo."... ( str. 141-143)
..."Čut za pravičnost in solidarnost sta bila takrat pri Andreju silnejša kot potreba po prekletstvu in izobčenju. Pa je spet res, da je bilo izjemno, če je nemški človek pokazal nekaj tega, kar smo se navadili imenovati kulturo srca. Meni se je v štirinajstih mesecih primerilo samo enkrat. " ( str. 192)
Izredno pretresljiva izpoved o izkušnji v nacističnem taborišču.
Mladinska knjiga Založba, 2009; 197 str.
Na temo Tita je bilo napisanih nemalo knjig, boljših in slabših. Pero Simić je marsikatero trditev dokumentiral z arhivskim gradivom, kar je nedvomno lastnost, ki govori knjigi v prid. Avtor je vešče pisanja, ki nas ne pusti ravnodušne. Nekatera dejstva so prav šokantna.
