Amélie Nothomb, hčerka belgijskega diplomata, je velik del svojega življenja preživela s starši na Daljnem vzhodu. V otroštvu se je borila z anoreksijo, vendar je v sebi našla moč in bolezen premagala. S knjigo S strahospoštovanjem je dosegla svetovno slavo. Prevedena je v 26 jezikov. Zanjo je prejela veliko nagrado Francoske akademije.
Pripovedovalka obožuje Japonsko, želi si tam živeti in se zaposliti v družbi Jumimoto. Doštudirala je tokijski poslovni jezik. Takoj po prihodu naredi slab vtis. Njena nadrejena, gospodična Fubiku Mori, (ki je pri svojih letih še vedno neporočena, kar je za Japonko sramota), ji dodeli delo. Najprej pisanje pisma. Nalogo opravi neuspešno. Sledi “opravilo častitljivega čaja”. Pregreši se, ko med klanjanjem govori v japonskem jeziku. Želi se pritožiti, a tega ne more storiti. V podjetju vlada hierarhija. Ne sme razmišljati s svojo glavo. Navodila so jasna in vse mora narediti tako, kot je ukazano, brez ugovorov. Ko je sama razrešila problem, je bila ošteta zaradi samoiniciativnosti. Fotokopije, ki jih pridno dela, so večkrat vržene v koš. Ko ji dodelijo delo, ki bi ustrezalo njenim inteligentnim sposobnostim, vloži vanj nadčloveške napore; sproži pa grmenje predpostavljenega, da je individualist. Razmišlja, da bi dala odpoved, a jo veže enoletna pogodba. Poleg tega se noče osramotiti. Vztraja in pada vse niže. Končno pristane kot čistilka v stranišču. Najnižje. Da ji čas hitreje mine, veliko razmišlja o Japonski in njeni družbi, o sebi, o čustvih, o pravilih, navadah, običajih; tradiciji. Pridobi si izkušnje, ob katerih postane močnejša in večja. Poskuša razumeti Japonsko, deželo, ki jo ima rada. "
Amelie Nothomb, ena najbolj cenjenih sodobnih pisateljic v francoskem jeziku, v romanu z avtobiografsko tematiko S strahospoštovanjem ("Po starem japonskem cesarskem protokolu je bilo zapovedano, da se na cesarja obrneš ' s strahospoštovanjem," piše v trenutku, ko resnično ne more več zdržati v družbi Jumimoto in se za Japonce nepredstavljivo poniža ter da odpoved) opisuje svet sodobnih Japoncev, ljudi, ki živijo in dihajo za podjetje, oropani grozote in sramote, ki je individualizem.
"Mislim, da bi kdor koli na mojem mestu dal odpoved. Kdor koli, razen Japonca," ugotavlja Amelie, ko dejansko pristane na dnu. Pri čiščenju stranišč. In Amelie ni Japonka, zato tik pred iztekom enoletne pogodbe obupa. A še vedno občuduje prelepi obraz Fubuki Mori in njeno neizprosno držo, hkrati pa se boji korporativne pošasti – iz njenega pogleda veje strahospoštovanje. Potem, ko je Amelie Nothomb 7. januarja 1991 dala odpoved pri japonski družbi, v kateri je delala skoraj eno leto, je leta 1992 izšel njen prvi roman Hygiène de l'assassin. Leta 1993 je prejela pismo iz Tokia z besedilom: "Amelie-san, čestitam. Mori Fubuki." Pri pismu, ki jo je zelo razveselilo, jo je najbolj očaralo to, da je bilo napisano v japonščini.
Več preberi na http://www.rtvslo.si/kultura/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=19&c_id=42467
Vale-Novak, 2001; 57 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar