Carlos Castaneda: UČENJE PRI DON JUANU

Dela Carlosa Castanede so kultno branje, ki ima filozofske prvine. Kakorkoli je za marsikaterega najstnika prvaizkušnja nekonvencionalnega razmišljanja o realnosti in človekovih zmožnosti zaznavanja realnosti. "V najslabšem primeru branje Castanedinih zgodb o mehiškem šamanu iz plemena Jaqui postane obsesija, ki skrene v preizkušanje halucinogenih drog do učenja magičnih kretenj. V brezupnem primeru pa se bralec niti ne zaveda vseh protislovij v Castanedinih »kao-dnevniških« zapiskih, še posebej pa ne najočitnejše kršitve pravila, da ne moreš biti na dveh krajih ob istem času."/.../ " 27. april leta 1998 je Carlos Castaneda podlegel v boju z zadnjim, četrtim sovražnikom spoznanja, smrtjo. Vprašanje ni, kdo je bil Carlos Castaneda. Vprašanje je, ali lahko Carlosa Castanedo razumemo kot filozofa, ali pa je zgolj popularizator neke vrste novodobnega neošamanizma."/.../ "Po Castanedi, ali bolje – njegovemu mentorskem šamanu Don Juanu – za res pravega čarovnika svet vsakdanjega izkustva ni stvaren svet, niti ni tam zunaj, kot to verjamemo. Za čarovnika je stvarnost oziroma svet, ki ga razumemo, samo opis, navada, ki se pridobi s pasivnim učenjem od rojstva. Pravi čarovnik mora iz svojega »tonala« izbrisati dogmatsko gotovost vsakdanjih priučenih zaznav in spoznanj o svetu in se radikalno izpostaviti »nagualu«, tistemu neznanemu, a še vedno spoznavno dostopnemu, ki pa je vsakdanjim nivojem spoznanja odmaknjeno. Bližnjica v radikalni ukinitvi vsakdanjega rutiniziranega zaznavanja stvarnosti pa je uporaba halucinogenih drog. Zato lahko vsemu navkljub smatramo Castanedo v izjemnih primerih kot vstopno točko v resno ukvarjanje s filozofijo, ki ga je potrebno hitro preseči, vseeno pa imeti stalno pri sebi, da se vsaj približno zavedamo meje med filozofijo in new age eklekticizmom."
Vir: http://www.zofijini.net/oddaje_7_5_2008.html

Uvod v svoje slavno delo Castaneda, kako je srečal svojega učitelja, šamana don Juana, začne tako: "Poleti, 1960, ko sem študiral antropologijo na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu, sem večkrat potoval na jugovzhod, da bi zbral čim več podatkov o zdravilnih zeliščih, ki jih uporabljajo tamkajšnji Indijanci. To, kar bom tule opisal, se je zgodilo prav na enem izmed teh potovanj. Čakal sem v nekem obmejnem mestu na Greyhoundov avtobus in klepetal s prijateljem, ki mi je pomagal in me vodil pri raziskavi. Mahoma se je nagnil k meni in mi pošepnil, da belolasi stari Indijanec, ki je sedel pred oknom, veliko ve o zeliščih, pe posebej o pejotlu. Prosil sem ga torej, naj me seznani z njim "...

Gnostica, 2001; 211 str.