Knjiga Šabono je napisala Florinds Donner. Ta je ena mnogih Castanedovih slednikov oziroma naslednic. Šabono je naziv za indijanska naselja v pragozdovih južne Venezuele in severne Brazilije. Florinda Donner, antropologinja, se odloči za nekaj mesečno življenje med ljudmi, ki živijo daleč od civilizacije. Ti ljudje živijo ne le čez mejo civilizacije, ampak tudi čez mejo nam poznanega duhovnega obzorja, živijo v legendah, mitih, družijo se z duhovi, pogovarjajo z živalmi. Sporazumevajo se s pogledi in z dotiki. Živijo v magičnem času, ki obsega vse poznane čase naenkrat preteklost, sedanjost in prihodnost. Zgodba nas spomni na delo Morganove Imenovali so dvoje srce. Antropologinja, ki želi najprej le raziskovati življenje nekih Itikoteov, začne postajati del njih. Spoznavati njihovo kulturo in se vračati k svojim pozabljenim koreninam. Tako opiše svoj prihod: "Ko sem prišla v njihovo naselje globoko v pragozdu med Venezuelo in Brazilijo, nisem znala besede njihovega jezika. Za osemdeset prebivalcev šabona to ni pomenilo nikakršne ovire, da me ne bi sprejeli. Indijanci menijo, da je nerazumevanje njihovega jezika dokaz, da si "aka boreki". Neumen. Kot tako so me hranili, ljubili in razvajali; moje napake so prezrli ali spregledali, kot bi jih otroku. Spodrsljaje so sprejeli z glasnimi izbruhi smeha, ki so jim stresali telo, dokler se niso s solzami v očeh zavalili na tla."Šabono Florinde Donner je zgodba o drugačnem. V primerjavi z izvirnimi zapiski je knjižna pripoved delno spremenjena. Avtorica pravi, da je bilo nemogoče dobesedno prevajati jezik Itikoterov. Zdi se ji, da bi s tem delala veliko krivico njegovi prepletenosti, prilagodljivosti, pesniškemu izrazju in metaforičnosti. Šabono je knjiga, ki govori o avtoričini osebni izkušnji in je pripoved, sestavljena iz ogromno podatkov, ki jih je avtorica zbrala med terensko antropološko raziskavo, ko je v Venezueli preučevala zdravilne tehnike.
Eno, 1997 ; 348 str
Ni komentarjev:
Objavite komentar