01. junij 2008

Rachel Naomi Remen: ZGODBE OB KUHINJSKI MIZI: ZDRAVILNE ZGODBE

Avtorica pravi, da je napisala zgodbe, ki jih je živela, zgodbe drugih, ki jih je poslušala. Zgodbo hčere, vnukinje in prijateljice. Zgodbo bolnice in zgodbo zdravnice. »Morda bi morali spet prisluhniti zgodbam drug drugega«, pravi.


Rachel Naomi Remen je zdravnica, profesorica medicine in terapevtka, poleg tega pa boleha za kronično boleznijo. Njena zbirka resničnih zgodb izvira iz zamisli o »modrosti ob kuhinjski mizi« - izročilu izmenjave izkušenj, ki kažejo življenje v vsej njegovi moči in skrivnosti. Zgodbe ob kuhinjski mizi se dotikajo vseh življenjskih vprašanj – od trpljenja in bolečine do ljubezni, vere, čudežev in smisla.

Zgodbe so polne modrosti. Branje, ki nas bo osebnostno obogatilo.
Eno, 2003; 323 str.

ODLOMKI: ODLOMKI: ..."Celost leži onstran popolnosti. Popolnost je samo zamisel. Za mnoge strokovnjake in marsikoga med nami je postala življenjski cilj. Težnja po popolnosti je dejansko nevarna zdravju. Osebnosti tipa A, ki vidijo popolnost kot življenjski slog, so nagnjene k srčnim obolenjem. Popolnost vam lahko zlomi srce, pa tudi srca okoli vas." ... (str. 45)

..."Nekateri perfekcionisti so imeli perfekcionistične starše, ki so delili pohvale na osnovi izvajanja in dosežkov. Otroci že zgodaj spoznajo, da so ljubljeni zaradi tistega, kar delajo, in ne za to, kar so. Kar naredite, se perfekcionističnemu staršu nikoli ne zdi tako dobro, kot bi lahko bilo, ko bi se še malo potrudili. Življenje takih otrok postane naprezanje za prisluženo ljubezen. Seveda se ljubezni nikoli ne prisluži. Milost je, ko jo dajemo drug drugemu. Kar si moremo prislužiti je samo pohvala.

Redki perfekcionisti prepoznajo razliko med ljubeznijo in pohvalo. Težnja po popolnosti je v naši kulturi tako razširjena, da smo si morali izmisliti novo besedo za ljubezen. "brezpogojno ljubezen., rečemo, čeprav je ljubezen vedno brezpogojna. Vse drugo je le pohvala. "...(str. 46)

.... "Prijazno mi je pojasnil, da je bedak, kdor se ne boji v okoliščinah, kakršne so v vojni, in da medalj ne podeljujejo ljudem zato, ker so bedasti. Da biti pogumen, ne pomeni, da te je strah. Pogosto pomeni, da te je strah, a vseeno deluješ. "(str. 49)

..."Zgodi se, da postanemo talci prepričanj, ki jih imamo o sebi. Z leti sem začela spoštovati moč človeških prepričanj. Najbolj me je presenetilo, da je prepričanje več kot zamisel-kaže, da obrne način, na kateri doživljamo sebe in življenje. Po talmundskem učenju:" Ne vidimo stvari, kakršne so. Vidimo jih take, kakršni smo." Prepričanje je kot par očal. Ko nosimo prepričanje, gledamo življenje skozenj, si težko dopovemo, da tisto, kar vidimo,ni resnično. Z nataknjenimi očali je življenje videti zeleno. Da bi spoznali, da kaj je resnično, se moramo spomniti, da nosimo očala in jih sneti." ... (str. 74-75)

... "Jeza je pogosto znak spopada z življenjem. Ljudi, ki so jezni, dogodki v življenju globoko ganejo in izzovejo močne občutke. Kot čustvo ima jeza svoje omejitve in zagotovo je na slabem glasu, toda moje izkušnje z bolnimi ljudmi kažejo, da je v njej nekaj zdravega. Levyjeva, Temoshakove in Greerove študije o raku nakazujejo, da se mnogi bolniki, ki okrevajo, najprej razjezijo. Jeza je zahteva po spremembi, strastna želja, da bi bile stvari drugačne. Lahko je način za ponovno vzpostavitev pomembnih meja in potrditev osebnostne celosti ob soočenju z boleznijo, ki ogroža telo in življenje. Podobno kot je bilo pri meni, je pogosto prvi izraz volje do življenja. Jeza postane težava šele tedaj, ko jo ljudje prevzamejo kot življenjski slog. " ...(str. 111)

..." Kar počnemo za preživetje, se pogosto razlikuje od tistega, kar potrebujemo za življenje."...(str. 126)

..."Naša prepričanja, še bolj kot izkustva postanejo naša ječa, vendar vseskozi nosimo v sebi zdravljenje, tudi v najtemnejšem od notranjih kotičkov. Tečaj čudežev pravi: "Ko si bom odpustil in se spomnil, kdo sem, bom blagoslovil vsakogar in vse, kar bom zagledal." pot k svobodi pogosto vodi skozi odprto srce."... (str. 130)

..."Številni ljudje, ki pridejo na pogovor o raku, za katerim so zbolelim sklenejo svojo pripoved z besedami, da so se vse življenje počutili nekako sami.
Čutili so, da se ljubljeni in cenjeni zaradi tistega, kar zmorejo, in ne zato, kar so, in enako se ljubili in cenili sami. Imeli so razmerja, družino, sosede in sodelavce, pa vendar so čutili, da nikoli niso zares spoznali ljudi okoli sebe, pa tudi ljudje ne njih. Rak jih je prvič opozoril na to. "...(str. 133)

..."Odpiranje srca nekako presega ljubezen in prehaja v izkušnjo pripadanja, ki celi najgloblje rane. Povezanost, ki jo zaznavamo ob takem gledanju drugih, omogoča laže odpuščanje,sočutje, služenje, ljubezen. Kot mi je zaupala moja pacientka: "Ko sem se zmogla iskreno povezati s seboj, sem odkrila, da sem povezana z vsemi drugimi." ...(str. 134)

..."Menim, da je poslušanje najosnovnejši in najvplivnejši način povezovanja z drugimi. Mogoče je naša pozornost najpomembnejše, kar si dajemo. Zlasti še, če jo dajemo iz srca. Ko ljudje govorijo, ni trebe narediti nič, dovolj je, da jih sprejmemo. Se jim predamo. Prisluhnemo njihovim besedam. Se zmenimo zanje. To, da nam je mar zanje, je celo pomembnejše od tega, da jih razumemo. Večinoma se ne cenimo in ne ljubimo dovolj, da bi to vedeli. Potrebovala sem dolgo časa, da sem začela verjeti v moč preprostih besed.: "Tako žal mi je." In jih misliti resno."... (str. 137)

..."Te preproste stvari se nisem naučila zlahka. Zagotovo je bila v nasprotju z vsem, kar so me učili v otroštvu. Mislila sem, da ljudje poslušajo samo zato, ker so preveč plašni, da bi spregovorili, ali ker ne poznajo odgovora. Pogosto ima ljubeča tišina večjo moč zdravljenja in povezovanja kot večina dobronamernih besed."... (str. 138)

..."Neki pacient mi je nekoč rekel, da se ni hotel meniti za svoje trpljenje in trpljenje drugih, ker je hotel biti srečen. Toda otopelost za trpljenje nas ne bo osrečila. Del v nas, ki občuti trpljenje, je prav isti del, ki občuti tudi radost.".. (str. 141)

..."Naročim jim, naj pred srečanjem poiščejo navaden kamen, dovolj velik, da se prilega njihovi dlani, ga prinesejo s seboj na srečanje. Obred začnemo tako, da se posedemo v krog. Nato drug za drugim pripovedujejo zgodbe iz obdobja, ko so se znašli v stiski. Vrstni red ni pomemben. Govorijo o smrti svojih ljubljenih oseb, izgubi službe in prijateljstva, pa tudi o svoji bolezni. Kdor pripoveduje, drži v roki bolnikov kamen. Ko sklene svojo zgodbo o preživetju, nekaj minut razglablja, kaj mu je pomagalo prebroditi težavno obdobje. Sledijo stavki, kot so: "Preživel sem z odločnostjo, " "Preživel sem z vero," Preživel sem s humorjem." Potem ko imenujejo lastnost, ki jim je pomagala preživeti, nagovorijo bolnika, ki se pripravlja na poseg ali zdravljenje. "V kamen dajem odločnost zate," ali "V kamen dajem vero zate." (str. 145)

..."Veliki italijanski psihiater Roberto Assagioli je napisal priliko o treh kamnosekih, ki so v štirinajstem stoletju gradili katedralo. Vpliv, ki ga ima njihov občutek za smisel na delovno izkušnjo, je enak vplivu, ki ga ima smisel na nas. Ko vpraša prvega kamnoseka, kaj dela, moški zagrenjeno odgovori, da kleše kamne v čevelj dolge, čevelj široke in tri četrtine čevlja visoke klade. Z razočaranim glasom opisuje svoje življenje, v katerem ne počne ničesar drugega in bo sekal kamne do smrti. Tudi drugi kamnosek kleše kamne v klade, čevelj dolge, čevelj široke in tri četrt čevlja visoke, vendar odgovori malce drugače. S toplim glasom pripoveduje izpraševalcu, da služi denar za preživljanje ljubljene družine; zaradi njegovega dela imajo otroci obleke in hrano, da bodo zdravi in močni, z ženo pa imata dom, ki sta ga napolnila z ljubeznijo. Toda šele ob odgovoru tretjega moškega obstanemo. Z radostnim glasom pripoveduje, kakšna čast je zanj, da sodeluje pri gradnji te velike katedrale, tako trdne, da bo kot posvečen svetilnik stala še tisoč let." ...(str. 154)

..."Izvajanje medicine je posebna vrsta ljubezni. Povem jim, da naši predniki lahko postanejo naša moč. In naše zdravljenje." (str. 156)

...""No, saj verjetno vedno počnemo prave stvari iz napačnih razlogov." Posadila sem rožne grem zato, da bi imela vrtnice. Sedaj kaže, da sem posadila rožne grme zato, da bi imela vsako jutro in zvečer pol ure tišine s to čarobno živaljo."... (str. 168)

...."Kakor gojimo življenjsko silo v rastlini, verjetno gojimo tudi svojo. Izjemno dosledni smo. Zdravljenje zahteva nekakšno pripravljenost, da slišimo in se odzovemo na potrebe življenja. Gert ni nikoli prisluhnila svojim potreba, ni znala poslušati. Pelargonija je bila boljši učitelj kot jaz." ...
( str. 205)

..."Strokovno znanje zdravi, a ranjene ljudi najbolje celijo drugi ranjeni ljudje. Le drugi ranjeni ljudje lahko razumejo, kaj je potrebno, kajti trpljenje zdravi s sočutjem, se s strokovnim znanjem." ...(str. 209)

..."Res sem hvaležna, da sem preživela najstniška leta. V nekaterih najhujših trenutkih sem izvlekla škatlico in se zagledala v uhane. Oče je porabil sto dolarjev, ki jih ni imel, ker je verjel v človeka, kakršne bom postala. Bilo je nekaj, česar sem se lahko oprijela.
Za očetovim darilom se je skrivalo nekakšno dvojno videnje, znamenje vsakega zdravilca. Lahko bi mi prigovarjal, naj ne jokam, saj bom zagotovo odrasla v lepo žensko. Toda take besede bi omalovaževale moje trpljenje in razveljavile moje izkustvo, resnico trenutka. Kar je naredil, je bilo veliko vplivneje. Priznal je mojo bolečino in njeno upravičenost, obenem pa podpiral moj razvoj. Njegovo prepričanje, da se bom spremenila, je še kako vplivalo na potek dogodkov. Celost je bila le vprašanje časa."... (str. 214)

..."Bila sem pomočnica direktorja klinike in morala sem se spopasti s težavo. Odločila sem se, da bom preizkusila nekaj zelo preprostega. Oblikovala sem dve debatni skupini, v vsaki so bili trije mladostniki in starši drugih treh. Srečevali sta se enkrat na teden.
Izkazali sta se kot zelo uspešni. Otroci, ki s niso mogli pogovoriti s svojimi starši, so potrebe in pričakovanja jasno izražali staršem drugih otrok. Starši, ki niso mogli poslušati svojih otrok, so viseli na vsaki besedi tujih otrok. IN tuji otroci so jih lahko slišali, kot niso mogli slišati svojih staršev. ljudje, ki so prvič čutili, da jih razumejo, se počutili dovolj varne, da so jokali. Spoznali so, da je drugim mar in jih lahko potolažijo. Ljudje različnih starosti so si pomagali razumeti, dajali so si oporo in začeli spreminjati svoje vedenje. Starši so začeli govoriti z lastnimi otroki in jim drugače prisluhniti. "... (str. 218-219)

..."Podobno kot sem živela, sem tudi izvajala obrede. Samodejno. Življenje zlahka postane navada, nekaj, kar opravimo brez razmisleka. Če ga živimo rutinsko, nas ne prebudi. Pa vendar nas lahko prebudi katera koli od vsakdanjih navad. Celotno življenje lahko postane obred. Ko se to zgodi, ga doživljamo popolnoma drugače, in kar je bilo navadno, postane sveto."... (str. 271)


Ni komentarjev: