Danilo Kiš je srbski pisatelj, prozni pesnik, ploden prevajalec in karizmatična osebnost (1935-1989). Vplival je na celo vrsto ustvarjalcev v jugoslovanskem in širšem prostoru. Med Slovenci ima občudovalce tako med smetano intelektualcev, med katero se prištevata Andrej Blatnik in dr. Aleš Debeljak kot med navadnimi smrtniki, kamor prištevam sebe. Njegova ustvarjalnost je črpala tako iz židovske, srbske in madžarske tradicije, saj je ustvarjal na križišču avstro- ogrske in balkanske dediščine. Sprejel je etiketo poslednji jugoslovanski pisatelj, ki je izražala njegov nepopustljivi upor proti nacionalistični izključnosti. Kiš je zadnje desetletje svojega življenja preživel v prostovoljnem pariškem izgnanstvu. Pogosto se je srečeval z večvrednostnim kompleksom francoske intelektualne elite.V delih Danila Kiša, še zlasti v polnokrvnem prikazovanju posameznikovih političnih zmot v zgodbah Grobnice za Borisa Davidoviča (1976)
Dr. Aleš Debeljak je zapisal: "Kiš nam svetuje, da prisluhnemo kronikam lokalnih dogodkov in življenjepisom ljudi, ki so ali še vedno živijo v določeni pokrajini. Lokalna zgodovina je namreč vedno že del svetovne zgodovine. Smiselno je slaviti razlike med nami, vendar ne kot nekaj naključnega ali nepomembnega, temveč kot različne načine gledanja na svet. To bi nam nemara dalo priložnost za razmislek o absolutnih vrednotah, s tem pa spoznanje, kaj sploh je to, kar si delimo z drugimi."
Danilo Kiš pa: "Toda moramo se zavedati, da literaturo, da poezijo beremo zoper barbarstvo, in četudi poezija morda ne 'plemeniti čustev', še vedno nečemu služi: daje nekakšen smisel skrivnosti eksistence. In vsaj na osnovi tega antropološkega dejstva smo del iste družine evropskih narodov; po naši tradiciji, ki je hkrati judovsko-krščanska, bizantinska in otomanska, pa imamo vsaj tolikšno, če ne še večjo pravico kot ostali, da pripadamo isti kulturni skupnosti!".
dr. Aleš Debeljak nadaljuje :" Nacionalizem in kozmopolitizem imata veliko oblik. Medtem ko je ena od bistvenih značilnosti kozmopolitanstva vera v univerzalne pravice in svobode, pa je druga, ki ni nič manj pomembna, povezana z množenjem relativnih odnosov in zavestjo o njihovi vedno le začasni naravi. V širšem smislu potemtakem ne bi bilo napačno reči, da kozmopolitizem črpa svojo moralno energijo iz usmerjenosti naprej, na primer iz predstav o univerzalnem človeštvu, medtem ko nacionalizem vedno gleda nazaj in se krepi s spomini na pretekle zmage ali poraze. Moč nacionalizma namreč leži v preprostosti njegovega pristopa in sporočila, ki je v bistvu čustveno. Ker nacionalizem ni intelektualno zahtevna doktrina, ga je mogoče preprosto propagirati: v tem tudi leži skrivnost njegovega uspeha. Vsak človek čuti spontano predanost pokrajinam in ljudem, s katerimi s(m)o povezani od otroštva. Če bi odprli ljudi, bi v njih našli pokrajine, je natančno rekla madžarska filmska režiserka Agnes Varda. Da pa bi to lokalno predanost razširili tudi na druge pokrajine in druge ljudi zgolj zato, ker govorijo isti jezik ali živijo znotraj istih poljubno določenih meja: to resnično zahteva uporabo domišljije. Točno to pa je uspešno dosegla ideologija nacionalizma. Kozmopolitizmu, kot ga vidim sam, morda res primanjkuje čustvene privlačnosti, kakršno vsebuje nacionalizem, toda s prisvojitvijo določene moralne drže vseeno pridobi na teži. Kozmpolitizem je v veliki meri namreč stvar individualne etične odločitve. Morda prav v tem tiči eden od glavnih razlogov, zakaj kozmopolitizem ne privlači množic. Toda prepričan sem, da ga je potrebno krepiti, če želimo v naših skupnostih smiselno in varno živeti onkraj golega fizičnega preživetja. Prav dajem Albertu Melucciju, ki opozarja: "Naše upanje v znosno prihodnost sloni na kombinaciji moralnega impulza v smeri skupnega obstoja in zmožnosti takojšnega in osebnega doživetja naše specifične in omejene lokacije, t.j. naše prisotnosti v svetu. To pa od nas zahteva, da sprejmemo, da nismo samozadostni, ampak smo neločljivo povezani z usodo vseh prebivalcev tega planeta in samo skupaj z njimi lahko ustvarimo svet dostojanstva in človečnosti. To pa bomo lahko storili šele takrat, ko bomo resnično mi sami. Kozmopolitski globalizem in patriotski lokalizem sta potemtakem dve neločljivi plati trenutne situacije v svetu. Napetosti med njima ni mogoče razrešiti." Kozmopolitizem mora biti torej opremljen z medkulturno kompetenco. To pomeni, da se moj način izražanja krepi v medsebojnem oplojevanju z drugimi jeziki in kulturnimi tradicijami. Medkulturna kompetenca temelji na spoznavni radovednosti in hkrati sposobnosti so-čutenja in v-živetja. Nekoga res pristno razumeti namreč pomeni, da ga "zastopimo", se pravi, da stopimo v njegove čevlje. Kozmopolitizem kot duhovna perspektiva sicer izhaja iz medkulturne kompetence in se najlažje izraža v umetniških prispodobah, za katere je vživetje v "Drugega" pač nujni pogoj, vendar pa za učinkovito delovanje potrebuje tudi pravni okvir. Tega lahko najdemo v pojmu državljanske identitete, ki jo je možno v celoti izoblikovati zgolj v demokratičnem političnem redu. Zavestna odločitev, da posameznik sprejeme neko državljansko identiteto, se namreč razlikuje od ugodja v "naravni" etnični identiteti. Namesto da bi temeljila zgolj na liberalni strpnosti do različnih narodnih tradicij, državljanska identiteta izhaja iz spoštovanja in aktivne javne predstavitve teh tradicij. Liberalna s-trpnost zakriva svojo pasivno naravo; preprosto namreč dovoljuje drugim, drugačnim in raznolikim tradicijam, da v medsebojni ravnodušnosti pač obstajajo druga ob drugi. Kot take je ni mogoče povsem ločiti od pokroviteljske drže, ki se ponosno trka po prsih lastne večvrednosti. Kozmopolitizem, na drugi strani, pa dejavno povezuje, ne da bi poskušal poenotiti. Poganja namreč iz odprtega zanimanja za druge tradicije. Domnevam, da je resnično kozmopolitska osebnost tista, ki brez težav sprejema drugačnost, pri tem pa se noče odpovedati eksistencialni refleksiji narodnih korenin. "
Vir: http://www.prihodnost-slovenije.si/up-rs/ps.nsf/krf/32761CE488BAA508C1256E940046C557?OpenDocument
Mladinska knjiga, 1978; 52 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar