Zahir je najbolj avtobiografski roman brazilskega pisatelja Paula Coelha.Po Jorgu Luisu Borgesu Zahir v arabskem jeziku pomeni nekaj, kar je vidno, prisotno in tako očitno, da ne more biti neopaženo . Nekaj ali nekdo, ki nam po prvem srečanju vse bolj leze pod kožo, v misli, dokler ne moremo misliti na nič drugega. Začne se s pogledom, z bežno mislijo ... konča z obsedenostjo.
Glavna oseba romana je uspešen pisatelj, ki skuša priti na sled skrivnostnemu izginotju svoje žene, vojne poročevalke, ki ga je preprosto zapustila. Coelho z obnovo starega motiva iz muslimanske tradicije, ustvarja svojega Zahirja: obsedenost z ljubeznijo, ki nam je včasih sveta in drugič spet nora. Kot prvo pa ne pozabimo, da svoje žene ne bi nikdar spremenil v Zahirja, če ga ne bi "zapustila". Varal jo je sproti in še v času svoje največje obsedenosti z njo (ženo Ester), je živel z igralko Marie, ki je bila zaljubljena vanj in trpela njegovo oboževanje druge ženske.
Mene roman ni prepričal, saj zame ljubezen vključuje ne le svobodo, ampak tudi zvestobo. Morda muslimanska tradicija velikodušno odobrava mnogoženstvo in verjame, da se ljubezen lahko deli med toliko žensk, kot jih lahko finančno vzdržuješ. Menim, da pa ženske nad takim razmišljanjem ne bodo posebej navdušene. Niti velikodušno dopuščanje ženi, ki je noseča z drugim in pripravljenost na to, da bodo z otrokom družina, ni pokazatelj ljubezni. Gre za egoistično doseganje cilja, ki si ga je zastavil, da jo bo našel in prepričal v svojo ljubezen, saj če kdo lahko koga zapusti, je to lahko samo on. Zgodba gre v stare tire. Tudi zgodbica o tem, da so tiri med seboj oddaljeni natanko tako razdaljo kot je medosna razdalja kočij, ker so bili izdelovalci isti tudi za vagone, lokomotive. Namesto, da bi se tiri prilagodili novim vozilom, se je nadaljevala tradicija.
Všeč mi je bila zgodbica o dveh gasilcih, ki sta šla po požaru k potoku. Eden je imel sajast obraz, drug čistega. Kdo si bo prvi umil obraz? Tisti, ki ima čistega, saj bo sklepal, da je sajast, ker je videl kolegov obraz. Tako so se ženske, ki jih je imel pisatelj, počutile ničvredne, grde, ker so se opazovale v njem oz. njegovem obrazu. Na vprašanje, "kaj imajo skupnega njegove ženske?", pa je pisatelj suvereno izjavil. "Mene."
Zaprepastile so me zapovedi iz mesteca Jante, ki bi lahko veljale za politične klike: " Ti si nihče, in ne drzni si niti pomisliti, da znaš več kot mi. Ti si nepomembnež, ničesar ne narediš prav, tvoje delo je brez vrednosti, če nam ne boš nasprotoval, boš srečen. Vedno nas jemlji resno in nikoli ne zasmehuj našega mnenja." (Zahir, str. 239)
V. B. Z., 2005; 288 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar