Roman je izšel leta 1956 v obliki belo-črnih zvezkov pri Večeru. Obstajajo trije romani, med seboj povezani, a vsak s svojo zgodbo: Papežinja Favsta, V krempljih inkvizicije in Pardaillanov sin. Na voljo je samo nekaj izvodov po knjižnicah v Sloveniji, kolikor sem ugotovila, pa nobena knjižnica nima vseh treh.Roman V krempljih inkvizicije, se dogaja v času kraljev in vitezev, v času strašne inkvizicije. Prične se z usmrtitvijo Favste, prelepe pustolovke, ki svoje številne čare uporablja za obvladovanje moških, ki jo seveda tudi rešijo. Ženska, ki je hotela biti prva papežinja, svojih upov še ni pokopala, četudi se je skoraj znašla na grmadi. Zaljubljen moški ji priskrbi listino, katera bi Filipu, španskemu kralju prinesla Francosko krono.
Vitez Pardaillan dobi nalogo, prošnjo Navarskega kralja Henrika, ki se v Franciji šele bori za svoj prestol, naj jo ustavi.
V času, ko je za čast in ljubezen bilo vredno umreti, ko je bil pogum čaščen nad vse, vitez Pardaillan pooseblja vse najboljše, princesa Favsta pa vse najslabše lastnosti človeka: spletkarjenje, laži, izkoriščanje, pretvarjanje... Ljubita se, in vendar hočeta drug drugega spraviti s sveta. Vselej prisotna pa je tudi strašna inkvizicija in grožnja mučenja, grmade, norosti.
V romanu nastopa tudi Cervantes, ki ravnokar oblikuje svoj lik, katerega misli ovekovečiti v svoji novi knjigi. In vzor za njegovega Don Kihota, viteza iz Manče, najde v vitezu Pardaillanu.
V krempljih inkvizicije je zgodovinski roman, v katerem najdemo pustolovščine, ljubezenske zgodbe, akcijo, komedijo, tragedijo, dramo in še kaj. Nekaj truda bo vas stalo, če si boste jih hoteli sposoditi, a obljubljam, ne bo vam žal!
In še odlomek:
"Da, Pardaillan, umreti moraš zato, ker te ljubim," je v muki spregovorila Favsta.
"No, prav," je porogljivo rekel Pardaillan. "S svojo čudno ljubeznijo boste dosegli samo to, da bo račun, ki ga boste poravnali nekega dne, še večji in težji, gospa. Vedite, poravnali ga boste, ali pa naj ne bom več Pardaillan!"
Spričo neke gotovosti, ki je bila v vitezovem govoru, se je Favsta vprašala, ali res ni zanemarila ničesar in je ukrenila vse, da jetnik ne bo mogel uiti. S spremenjenim glasom je vprašala:
"Potemtakem si prepričan, da boš tudi tokrat ušel?"
"Bogme, da je tako," je odgovoril Pardaillan.
"Zakaj si prepričan?"
"Rekel sem že, da sem prepričan zato, ker najin račun še ni poravnan. Odkar sem spoznal, da niste človeško bitje, temveč pošast, kateri prizanašati bi bilo greh, sem se odločil, da vas bom pohodil v prah. Varujte se, gospa! Tistega dne, ko bo moja desnica segla po Favsti, bo njenih zločinov za vedno konec."
Favsta je vztrepetala od nenadnega strahu.
"Da, da," si je ponavljala v zbeganosti. "Ne more biti drugače, nikakor ne more biti drugače. Favsta ne more doseči Pardaillana, kajti njemu je usojeno, da bo ubil Favsto."
Favstina vznemirjenost je trajala le trenutek. Že je bila brezčutna in hladnokrvna kakor vedno.
"Ne bojte se, vitez," je odgovorila z mirnim glasom. "Poskrbela sem, da me ne bo vaša roka nikdar več dosegla."
"Če bi bilo res tako, bi bilo za vas najbolj prav, " je zagodrnjal Pardaillan. "Toda oprostite, gospa, ker govorim tako naravnost. Postajam nekam zaspan, komaj se še držim na nogah. Morda je to od vašega strupa, morda od česa drugega. Zato dovolite, da prekinem ta zanimivi pogovor in ležem na trda tla, ki ste mi jih namenili za posteljo. Lahko noč!"
Pardaillana so zaradi vdihavanja zastrupljenega zraka pričele zapuščati moči. V glavi je čutil omotico. Zavil se je v plašč in legel na kamniti tlak.
"Zbogom, Pardaillan," je rekla Favsta.
"Nič zbogom, tristo hudičev," je porogljivo zamrmral Pardaillan, "temveč na svidenje! Saj veste, da najini računi še niso v redu."
Beseda mu je zamrla na ustnicah. Obležal je mirno in tiho.
Ali je spal? Ali je bil mrtev?
Večer, 1957; 657 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar