Avtorica Siba Shakib je odraščala v Iranu, v Teheranu, kjer je obiskovala nemško šolo. Posnela je številne dokumentarne filme o Afganistanu, še posebej ljube so ji zgodbe o položaju Afgank. Državo in njene ljudi je spoznala na številnih obiskih, med drugim tudi ozemelj pod talibansko oblastjo. Na enem izmed popotovanj je v begunskem taborišču spoznala Širin-Gol, ki ji je zaupala svojo zgodbo. Širin-Gol je bila drugačna od vseh drugih žensk, ki jih je avtorica spoznala v Afganistanu. Z vso iskrenostjo je natančno in podrobno opisovala svoje življenje, ki je podobno življenju, ki ga živi na tisoče moških in žensk v Afganistanu. Ljudje, ne poznajo drugega kot nenehen beg, izgubili so dom, svoje bližnje in dostojanstvo. Želijo si le, da bi lahko nekje v miru zaživeli, delali in se veselili v krogu najbližjih. Ženske hrepenijo tudi po tem, da bi se lahko izobraževale, se sprehajale po ulicah.Vojni vrtinec je posrkal vase vse, otroke, ženske, moške. Ubijanje je vsakdanjost. Kaj vse so ženske počele za čast, domovino, preroka, koran, islam? Kaj vse so v imenu tega pretrpele? Ženske že v miru niso kaj dosti vredne. Že od rojstva dalje so cenena delovna sila, s katero je malo izdatkov v primerjavi z dečki, ki jih je treba izobraziti, jih obrezati itd... Deklic se razveselijo matere, če že imajo vsaj enega dečka, saj bodo z deklico dobile pomoč. To so sistemi dogovorjenih mladoletnih porok, prezgodnjega rojevanja otrok, pa nadaljevanje skozi vso rodno dobo. Ženskam ni lahko niti v miru. V vonji pa nosijo še hujša bremena, o katerih pa ne smejo govoriti, kajti če bi jih dobili, da se prodajajo, da bi zaslužile za hrano za otroke in moža, so jih talibani kamenjali do smrti na stadionu med polčasom nogometne tekme.
..." Tudi tale je navsezadnje samo človek in ima mater, ki na tej prekleti zemlji čaka, da se bo vrnil, reče sestra, ko si briše solze iz črno obrobljenih afganskih oči. Skloni se k umirajočemu, izvleče nož iz trebuha in dokonča njegove muke. S sunkovitim gibom mu prereže vrat." (st. 18)
Tragedijo Afganistana najbolj opiše legenda, ko se je trideset ptičev odpravilo iskat najlepšega priča. Odletijo daleč proč in iščejo, iščejo. Minevajo leta, ko se vrnejo po neuspelem iskanju in se ustavijo na jezeru, kjer zagledajo svoj odsev. Najlepši ptič Simurg so bili namreč oni. Si- murg, trideset ptičev. Njihovo iskanje je bilo brez pomena, izguba časa.
Ali pa ta, ki jo pove deček brez roke in noge, ki ga je poškodovala mina: "Kakor mrtveci smo, ki jim je tat, Kefin-keš, ukradel še mrtvaški prt. Poznaš to zgodbo? Ponoči se je kefin-keš plazil v njihove grobove, odkopaval mrtve, ukradel mrtvaški prt, v katerega so bili oviti, in ga preprodal na bazarju.
Nekega dne si se mrtvi naveličali tega, da jih ovijejo in pokopljejo, potem pa izkopljejo in spet odvijejo. In ko si mrzli in mrtvi ležali v svojih grobovih, so se na lepem odločili, da se bodo obrnili na Boga in ga prosili, naj jih reši nesramnega kefin-keša. Bog pravičnik jim je prisluhnil, spoznal je, da imajo prav, in ubil zaničevanja vrednega tatu.
Mrtveci so bili srečni in oddahnili so si, a njihov mir je bil kratkotrajen, kajti kefin-kešev pomočnik je postal novi kefin-keš. Le da se on ni zadovoljil s tistim, kar je počel njegov učitelj in nekateri pred njim, ni se omejil na krajo prta, ampak je prevzel še slabšo navado. Potem, ko je trupla odvil, jih je še posilil in zadovoljil svojo sramotno slo med njihovimi golimi nogami." (str. 242)
Eno, 2006; 283 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar