Knjiga ni nova, a ko jo bereš, je tako, kot bi bila napisana včeraj. Stvari se v desetletju in nekaj let niso bistveno spremenile. Med najbolj žalostne ugotovitve spada tale, da se ženske, ki dosežejo vodilni položaj začnejo obnašati po sindromu kraljice-matice čebele. Nobeni drugi ne dovolijo več priti niti v bližino vrha. One so pač izjeme v moškem pravilu, za vse ostale velja pa tradicionalno pojmovanje delitve moških in ženskih vlog. Včasih se ženske na vodilnih položajih počutijo "krive" in zato skušajo niti nad povprečne v vseh kategorijah, tudi gospodinjskh, kar vodi k izčrpavanju, izgorevanju. "Ženski stil vodenja", ki je bolj demokratičen, razumevajoč, obrnjen k ljudem, je stil menedžerskega vodenja, ki prihaja. Organizacije ne bodo strukturirane kot hierarhična piramida, ampak bolj kot orkester ali pajčevina. To nam daje upanje, da se bodo ženske pojavljale na vodilnih mestih večkrat. Pa tudi v politiki in še kje drugje, da nas ne bodo ravno sodili po nekaj primerkih v politiki. (Saj pri nekaterih posameznicah zavijam z očmi, ko posiljujejo s svojim mnenjem, ki je bolj papeško od papeža. Mogoče jih prav zato, ker so ženske, še bolj strogo sodim, saj mislim, da bi morale biti pametnejše od svojih moških kolegov. Včasih me izvajanje gospodinjske logike v politiki spravlja ob živce.)Enotnost, 1996; 195 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar