04. avgust 2010

Suzana Tratnik: IME MI JE DAMJAN


Roman, ki je kratek po obsegu in velik po dometu.

Odlomki: "Skoz sem se moral opravičevati in nikogar nisem smel motiti. Še moje molčanje je vse motilo. In po svoje sem se vedno izogibal bližine, ne vem, zakaj, bal, sem se, da me bo kaj zarolalo in odneslo v neznane vode. Tudi zato sem pil, da sem lahko prenesel bližino. Težko je imeti rad, če ga toliko piješ. Nenadoma se mi je zazdelo, da že vse življenje strašansko trpim samo zato, ker me nihče ni imel zares rad. Na kar koli sem pomislil, vsakič sem ugotavljal, da me kdo ni imel dovolj rad in da nisem znal imeti zares rad. Če zdaj s trezno glavo razmišljam o tem, vem, da sem malo pretiraval; v resnici ne more biti vse odvisno od ljubezni. To pa bi bilo že preveč poenostavljeno. "... ( str. 126)


..." Kako naj se človek odloči za svoj šport, če pa mora upoštevati, kateri šport je primeren za žensko in kateri te ne bi preveč motil pri učenju in kateri bi bil všeč staršem? Mogoče sem tudi zato konec šole čisto zanemaril vse aktivnosti, še obvezne ure telovadbe sem vse pogosteje šprical- zakaj bi kaj počel, saj se potem vsi še bolj vtikajo vame in me svarijo, kakor da bi že nevemkaj ušpičil. Meni se kar upre vsaka stvar, pri kateri ti preveč serjejo po glavi in ti govorijo, kaj ti je storiti, in ti ne pustijo, da bi naredil po svoje. Kakšen smisel ima, če ti nekdo ponuja sendvič in te hkrati opozarja, da je salama morda pokvarjena? Nihče ne bi hotel jesti pokvarjene hrane, a sendvič brez salame pač ni več isti sendvič. Tako se je zaključila moja kariera; nisem postal športnik, pa tudi ženska ne, saje ne enega ne drugega ne moreš združiti z življenjem. "...( str. 127)


..." Nisem tako butast, da ne bi vedel, kako sem butast. Ne potrebujem tastarih, da bi mi to povedali. Oni potrebujejo mene, da mi lahko to skoz govorijo. Zato so bili vedno besni name in so me dajali v nič in jaz sem jim nalašč verjel. Še dokazal sem jim to. Dokazal sem jim, da se lahko potrudim in dosežem vse, kar mi očitajo. In potem mi ni nihče več mogel zamajati tal pod nogami, ne doma, ne drugje; če mi je kdo kaj očital ali me zmerjal, sem se rade volje strinjal, še sam sem kaj dodal. Če pa mi je foter govoril, kako sem bil priden, ko sem bil majhne, ko sem bil " naša mala Vesna", sem se mi samo režal. Ko sem bil majhen in priden, me je nenehno pestoval in me vlačil povsod s sabo in me razkazoval sorodnikom in sosedom, češ kakšno ljubko hčerko ima. Samo mene, za brata in sestro ni imel toliko časa, onadva nista bila tako ljubka, pa še zadnji sedež v avtu sta mu vedno poscala. Brat in sestra sta morala takoj po risanki v posteljo, sicer ju je nalomil, no, ne čisto zares, ampak tako po riti, da sta blje razumela. Jaz sem smel biti pokonci, smel sem glasno govoriti; jaz sem zdražal in nisem kar tako in povsod scal. Tudi po večerji sem še sedel s s tastarimi v kuhinji. Še zdaj se spomnim, kako je mati vsa nejevoljna pomivala posodo in bentila, da bi že moral v posteljo, saj sem še otrok in me ni teeba tako razvajati. "Pazi, razvadila se bo in hotela bo, da bo vse po njenem!" je govorila fotru." "... ( str. 127-128)

..." Moja kariera pridnega otroka se je hitro končala, čim se me foter ni smel več dotikati, nisem bil več priden. Dokler sme bil majhen, me je lahko vlačil povsod s sabo, me razkazoval in hvalil, kakšno luštno hčer ima in da bo še kaj iz mene, ko pa sva se peljala domov, me je v avtu stiskal k sebi in mi zagotavljal, da se ne bova nikoli ločila, ker on tega ne bo dopustil. Zraven je sam sebi govorl, tako skoz zobe: "Tako bo in nič drugače!" Še zdaj včasih pomislim, da bi mu vrgel v obraz in mu dokazal, da imam vsaj toliko dober spomin kot on, a me hitro mine. Foter se gotovo ne bi hotel ničesar spomniti, mati bi se postavila na njegovo stran, saj ne bi prenesla še enega škandala v hiši, sestra bi jokaje ušla iz hiše, brata že dolgo ni več... Ker še predobro vem, da se nobeden ne bi postavil zame in bi spet izvisel in ostal sam z golo ritjo, te umazane preteklosti raje en načenjam. In tisti psiholog, ki sem mi vse to povedal, (preden nisem z nikomer govoril o tem, kaj mi govoril foter kot otroku, da me je bilo neznansko sram in zdelo se mi je celo, naj morava biti oba s fotrom pritegnjena), je tudi rekel, naj tega raje ne govorim naokoli, ker je to pač preteklost, in zdaj je treba misliti na prihodnost in začeti urejati odnose na točki, na kateri so v zdajšnjem trenutku.".... ( str. 129-130)
Roman je izšel leta 2005 v češčini, nemščini in srbščini.
Strinjam se z Varjo Velikonja, ki je zapisala, da knjiga morala biti del obveznega branja v osnovni šoli v težavnem obdobju šestega, sedmega ali osmega razreda. Mogoče bi imel potem za malenkost bolj tolerantno družbo. Dodajam pa , da v danem trenutku, pred sprejememom družinskega zakonika, pa bi morala biti obvezno čtivo za poslanke in poslance SDS.

Ni komentarjev: