Knjiga je pravzaprav družinsko branje. Govori o tabu temi, umiranju dečka, ki ima mišično distrofijo, prijateljstvu in žalovanju. Simon svoje stanje sprejema z oblico humorja, ker ne želi, da se otrokom ali odraslim smili. Želi živeti običajno življenje v največji možni meri, ki mu jo dovoljuje njegovo zdravstveno stanje. S svojim neverjetnim pogumom spravlja v zadrego tudi marsikaterega učitelja.Knjiga je napisana mojstrsko in zato ni nobeno presenečenje, da je prejela leta 1994 prestižno nagrado, ki jo v Veliki Britaniji podeljujejo najkakovostnejšim delom za otroke in učitelje. Prevedena je v veliko jezikov, 2002 je prejela v Novi Zelandiji nagrado, ki jo prejmejo samot site knjige, ki so več kot pet let med najbolj priljubljenimi, v Nemčiji pa Zlato pero. Vsekakor seznam verjetno še ni zaključen.
Če knjiga ne more priti na šolski spisek obveznega branja, pa naj se uvrsti vsaj na sezname za bralno značko, v kolikor to še ni.
Založba Miš, 2003, 180 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar