17. december 2010

Goran Tribuson: KLUB OBOŽEVALCEV: PERIFERIJSKI KVARTET

Klub oboževalcev je peto polavtobiografsko delo Gorana Tribusona ( 1984), ki pa vsebuje toliko duhovitih "zgod in nezgod" štirih prijateljev (Bremze, Evigerja, Mišela in pisatelja ter bolj ali manj prislinjenca Besnečega Orlanda in Ribe), da jih je dovolj za pet življenj skupaj. Tako neverjetnih in hkrati možnih, da nobenega bralca ne pustijo ravnodušnega in mu izvabijo, če ne krohot pa vsaj smeh. Ne manjka niti prvih in zadnjih ljubezni prijateljev. Maša, ki med vojno uspela zapustiti domovino in je s svojo družino obogatela v Kaliforniji s prodajo ponarejenih "kakcev". Maja Majer, zvezda naselja Plinarna, je nesojena ljubezen pisatelja in ljubica Besnečega Orlanda, Višnja je Bremzova bivša žena, Emina, sirota, ki si jo podajajo iz postelje v posteljo... Cela zbirkaTribusonovih gostilniških frikov, faliranih študentov, nesrečnih žensk.

Nepozaben je opis, ko mrtvemu prijatelju na kasetarju vrtijo vse njegove najljubše hite, za katere je imel navado reči, da naj mu jih zavrtijo na pogrebu, pa niti slutil ni, da ima tumor v glavi, ki ga bo pospravil prvega med njimi.

ODLOMEK: " Čez pol ure smo se usedli na topli okvir Bremozve grobnice in pod milijoni nizkih poletnih zvezd poskušali ugotoviti, kaj je v Mišelovi vrečki. Groteskno velik kasetofon je postavil zraven spomenika, ga napolnil z okroglimi baterijami in nam ves vesel pojasnil, da je na kasetah prinesel vse tiste komade, za katere je naš pokojni prijatelj znal reči, da mu jih bodo igrali na pogrebu. Ker je Bremza to frazo uporabljal, odkar smo ga poznali, je bila Mišelova vrečka čisto polna. Pod baterijskim snopom sem prebiral naslove pesmi in se spominjal, kdaj in kje je Bremza za posamezno pesem rekel, da mu bodo igrali ravno to. Če bi kakšna dobra vila z zamahom čarobne palice lahko uresničila vse njegove pogrebne želje, bi bil Bremzov pogreb neki nov, precej dolgotrajnejši in precej bolj pisan Woodstock, v glavnem najgrandioznejša stvar, ki se je kdaj zgodila na pokopališču. " ( str. 82)

.....

" Torej, omenjeni prijatelj Eviger, ki je bil od nas vedno generacijsko starejši dve, mentalno pa vsaj pet let, pripoveduje, da patolog Lekić trdi, da ima Bremzova metastaza na možganih obliko, ki neustavljivo spominja na tisti trikotni košček, ki se vstavi v sredino malih gramofonskih plošč, da bi se jih dalo vrteti na gramofonu. Niti Eviger ni vedel, kaj naj rečemo na to ali obstaja kakršnakoli logika v tem, da nekdo, ki si je celotno življenje spremenil v diskofilski eskapistični trip, odide s tega sveta ravno ob pomoči tako oblikovanega karcinoma. Je to ironija usode ali notranja nuja? Obstaja tudi drugje to ravnovesje? Ubija urarje karcinom v obliki kolesc in številčnic, umirajo svetovni popotniki od raka, podobnega kompasu, rastejo v glavah ključavničarjev neoplazme, podobne ključem in ključavnicam?

Ampak zakaj sploh verjeti v takšne zgodbe? Je ta Lekić verodostojna oseba? Eviger tako ali tako kar naprej spreminja njegovo specializacijo. Ko govori o nekogaršnjem raku na pljučih, gre za čudežnega pulmologa Lekića, ko gre za tetino angino pektoris, je to usodno diagnozo postavil kardiolog Lekić, če imaš težave z ledvicami, te Eviger napoti na nefrologa Lekića, če potrebuješ nova očala, bo najbolje, da stopiš k oftalmologu s tem priimkom." ( str. 61)

....

"Maša in njen mož Irfan sta v Kaliforniji od vsega začetka negovala svoj siromašni ponos in močno verjela, da sta narejena iz boljšega materiala kot domicilni požiralci hamburgerjev in da se bo to sčasoma že pokazalo. V Ameriki sta se počutila resnično slabo, predvsem zato, ker sta bila obsojena na to, da za njiju skrbijo drugi, in zato, ker jima je bila njuna okolica vedno pripravljena pokazati, da ve, da živita od socialne pomoči, zato se morata vedno in povsod, vesti tako, kot se za takšne ljudi tudi spodobi- krotko in hvaležno. " ( str. 160)

....

"Potem se je zaposlila tudi Maša, in sicer v nekem majhnem združenju, kakršnih je na milijon, ki je za naziv imelo akronim, sestavljen iz nekaj velikih začetnic in ravno toliko pik. Angleško je govorila bolj slabo, imela je pa talent za risanje in za likovnost nasploh, zato je aranžirala prostore, grafično oblikovala poslovne standarde, skrbela za prezentacije in delala vse po vrsti, dokler ni spoznala, da se njeno združenje ukvarja z zaščito tjulnjev kot vrste. To je zadostovalo, da je odšla, ne da bi dvignila zadnjo plačo. Trdila je, da bi bilo preveč ironično, če bi ona, ki je prišla z območja, kjer je umrlo več ljudi, kot sploh obstaja tjulnjev, delala v takšnem podjetju." ( str. 161)

Mladinska knjiga, 2007; 187 str.

Ni komentarjev: