14. december 2010

Matjaž Brulc: KAKOR DA SE NE BI ZGODILO NIČ

Avtor nadaljuje svoje kratke zgodbe v maniri svojega prejšnjega dela. Iz obrobnih likov, banalnih vsakdanjih podrobnosti tke literaturo in mu ne uspeva slabo. Včasih odpre tudi kakšno tabu temo, tako sproti, ker so tudi te del vsakdana, del soseske.

"Naposled je tu snov, ki jo je Brulc v zgodbe kvasil že v prvencu in s katero se poigrava tudi tokrat. Protagonisti njegovih pripovedi so, spet nadvse sistematično, tisti/tiste/tisto, kar utegne politično korekten diskurz označiti za družbeno obrobje, dejansko pa gre bržkone za nemo, tudi utišano večino: to so drobni kriminalci, bivši džankiji, nezaposlene zgube, falirani študentje, priseljenci z juga, svetobolni potepuhi, anonimni sosedje, deklasirani fizikalci, snažilke, strojevodje, tovornjakarji, utrujeni malomeščani in kar je še podobnega, včasih po lastni izbiri, najpogosteje pa kar tako. Tisti, skratka, ki sami ne pišejo svojih zgodb, temveč jih živijo po nareku drugih; tako kot svojih zgodb tudi ne zapisujejo in ne objavljajo, temveč to namesto njih počno drugi, praviloma takšni z diplomo in bolj ali manj pristno fascinacijo nad drugačnim." (spremna beseda Jurij Meden str. 141-142)



Zakaj brati Matjaža Brulca, nam J. Meden dobro odgovori: "Drugič zato, ker je Matjaž Brulc s svojo prvo, še bolj pa z drugo zbirko kratkih zgodb preprosto del zeitgeista. V konkreten tukaj in zdaj je zasajen tako čvrsto in tako suvereno, da njegove zgodbe in njihov nezamenljiv okus po senčnih predelih začetka nekega stoletja pridobivajo že skoraj antropološko vrednost. Če iz tega zamrznjenega zeitgeista nato štrlijo stereotipi, je to lahko zgolj stvar nuje, ki se ne umakne pred dejstvi in jih zatipa pri koreninah. " ( str. 144)


In to, kar je njegova odlika, je krati slabost. Sodobna slovenska literatura je polna takih kratkih zgodb v maniri časa.

ODLOMKI:
 ..." Mož, ki se premika, je ljubezen sama.
     Vendar se v sodbah vedno motimo, bolj ali manj pri vseh naših sodbah- ravno tu se skriva ključ do naše in njegove človečnosti. "... ( str. 121)

....Nož, ki se premika, je znova na potovanju na konec noči. Kmalu bo nov dan. Vsakič pride nov dan in v tem je edina gotovost. "( str. 126)

..."Razumsko se zavedam, vsega tega, zdi se mi, da razumem kompleksnost odnosov in razmerij, ki obvladujejo vse tisto, kar smo ustvarili. A po drugi strani nekaj manjka,podzavestno čutim, kako krhko in nesmiselno je pravzaprav to ravnovesje. Ne verjamem, da obstaja resničnost. Vse je ena velika gromozanska utvara. Prevara, ki jo živimo.
     Laž. Smrad. Gniloba. Razkrajanje. " ...str. 129)

Goga, 2009; 145 str.

Ni komentarjev: