Zbirka izbranih kolumn, ki so izšle od leta leta 2o10 do 2011 za Planet Siol. net.
ODLOMKI:
"Lani jeseni sem se lotil pisanja o slovenski pridnosti. Naj povzamem: stoletja pod tujo oblastjo so nas vzgojila v tem, da najlažje preživimo ne s pridnostjo, saj bi se zgarali, temveč z videzom delavnosti. Neprestano nekaj brkljamo, prelagamo, predvsem pa o delu stalno govorimo in tarnamo. Okupator nas kadarkoli lahko in se zadovoljno nasmehne, češ, ti pa delajo. Torej smo ga lepo nategnili. Ko gre za storilnost, inovativnost, statistike kažejo. da nam ne gre najbolje, saj nismo motivirani, da bi bilo delo opravljeno-okupator nam bo takoj naložil novega, zato je bolje, da sedanje traja v nedogled.
Če ne verjamete, se v teh toplih dneh sprehodite po mestu sredi dopoldneva. Kafiči in letni vrtovi so polni. Prisluhnite in ugotovili boste, da pogovor teče le o garanju v službi. Čudovita je človeška slepota: na soncu, s skodelico v roki, med delovnim časom tarnati o zgaranosti- nikomur se to ni zdelo čudno.
Kar nekaj ljudi se mi je oglasilo in potrdilo, da so drugi okoli njih res taki, oni pa ne-nato so navedli primer garanja: kako so delali v tujini ali pa sezidali hišo, posekali sami ves gozd, izkopali gromozanski jarek za zaščitni zid nad travnikom in tako dalje. Tudi sam se spomnim človeka, ki je življenje dobesedno prelil v ogromno hišo standardnega slovenskega tipa in umrl tisti trenutek, ko je bila končana ( ter zapustil potomce, ki so se zanjo pravdali, dokler ni razpadla). Da ne govorim o ljudeh, ki so pognali svoje podjetje in se spali v njem, kadar je bilo treba." .... "Po drugi strani pa narod, ki je obseden od dela, se tako krčevito upira podaljšanju delovne dobe. Mar ni to paradoksalno? Namesto, da bi se s čelom tolkli po tleh in vzklikali: "Hozana!" ( str. 152- 153)
..." Ustavimo prizor in zadnji delček zavrtimo znova: "končno smo deset dni prosti, da lahko delamo!"
Mar ni to izjemno čuden stavek? Mar bi bil mogoč v Avstriji, recimo, Nemčiji, Skandinaviji? Švici, s katero se tako radi primerjamo?
Po enem tistih naključij sem isti večer bral skandinavski roman in v njem naletel na stavka "Vsi moški v naši soteski so garali" in "Moj oče je bil kot stroj, izključen le ob nedeljah".
Ljudje iz romana so torej med tednom garali v službah, v nedeljo pa počivali, kot veleva Biblija.
Pri nas pa blagoslavljajo konec tedna, da lahko delajo! Sploh pa dolge praznike. da KONČNO lahko delajo!
Sem spet naletel na posebnost slovenstva?" ( str. 153)
..."Ko je prišel čas za mojo montažo, sem se lotil dela, med predahi pa opazil, da so vrtat v sosednjo montažno sobo vedno zaprta. Nenavadno se mi je zdelo. Predstavljajte si vso proizvodnjo neke države, ki mora skozi ozko grlo, zgolj par sob- ena od njih je prazna?!? Plaho sem potrkal na vrata in odprl vrata. Tema. Na mizi pa konici čevljev! Truplo? Preplašeno sem udaril po stikalu in moški, ki je ležal na mizi, je komaj odprl oko. "A?" je zmogel reči. Pojasnil sem mu, kaj sem bil pomislil, in mi je povedal, da dela prizidek in gara do onemoglosti, v službi si je zato rezerviral najbolj miren, zvočno izoliran prostor brez oken, da se lahko naspi. Ugasnil sem luč , se poslovil in zaprl vrata.
Torej: proizvodnja vsega naroda čaka, da se nekdo naspi. Sodelavcem se ni zdelo čudno, šefi niso nič rekli, skratka normalno je, da da se zaposleni naspi v služb in se spočit liti svojega domačega dela.
Ste se smejali ob tej značilni socialistični zgodbi? Naj dodam, da sem tisti film montiral leta 1999. Torej skoraj desetletje po padcu socializma in uvedbi krutega, izkoriščevalskega kapitalizma. "( str. 154)
..." Paradoksalno: upokojiti se hočemo čim prej zato, da bomo lahko končno nemoteno in vse dni delali, ne da bi nas ovirala služba!
Če gremo zdaj lepo po vrsti prek garačev iz uvoda: kdor je šel v tujino, so ga privili in delati je moral v službi. Preostali pa so garali, kadar so delali zase. Tako preprosto je to." ( str. 155)
..."Meja Balkana je torej tam, kjer nepremičnina ni več družbeno priznan ednini smisel življenja, Vedno mi je bilo smešno, ko sem slišal politike govoriti, da smo Slovenci strokovnjaki za Balkan.
Kot bi pijanec govoril, da je strokovnjak za alkoholizem. "( str. 161)
..." Problematična je pozicija pisatelja, ki noče ne v prvo, ne v drugo kategorijo. Svet nenadoma ni več urejen, ker vedno izzove bes. Sploh če pisatelj izjavi, da svoje delo opravlja z velikim užitkom, četudi je čustveno in fizično naporno. Potem sledi seveda nasvet, po katerih številu sem meril uspešnost svake kolumne posebej: "Če ti ni kaj prav, se pa izseli!" ( str. 216)
Goga, 2011; 217 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar