10. januar 2014

Lawrence Durrell: ALEKSANDRIJSKI KVARTET

Roman, ki ima inovativno zgradbo, saj isto zgodbo pripovedujejo različne osebe, vsaka s svojega zornega kota. Drugače pa spada roman med romane, ki so posvečeni mestom. Ta je posvečen Aleksandriji, ki je bila tisti čas prestolnica, kjer so se mešale različne narodnosti od arabskih, pa tudi veliko Evropejcev, Francozov in Angležev.

ODLOMKI 1 DEL:
...""Revščina izključuje, " je nekoč dejala Justine "in bogastvo osamlja."" ( str. 160)

..." Daljni dogodki, ki jih je preoblikoval spomin, si pridobe poseben sijaj, ker jih vidimo osamljene, ločene od vlaken in ovojev časa. Tudi igralci se preoblikujejo; počasi se pogreznejo globlje in globlje v ocean spomina kot obtežena telesa, na vsakih teh stopenj pa  dobijo v človeškem srcu novo veljavo in novo ceno."... (str. 225)

..."- Zaljubljenci niso nikdar drug drugemu kos- kajne da ne? Eden zmeraj prerašča drugega in ovira ljubčka ali ljubico v rasti, tako da mora tistega, ki se v tem razmerju duši, zmeraj mučiti želja po begu, po svobodni rasti. Mar ni prav v tem tragično bistvo ljubezni?"... (str. 232)

Cankarjeva založba, 2003, (Zbirka dediščina); 474 str.

2 DEL:
ODLOMKI: (po pisateljih in pisateljevanju)
..."Rekel je: 'Lahko vam povem samo to, kar vem, in to ni veliko. Najprej morate vedeti in razumsko doumeti, kaj hočete - in potem morate nekaj časa hoditi za tistim. kakor bi vas nosila luna.Resnična ovira smo mi sami. Mislim, da je duša umetnika sestavljena iz nečimrnosti, malomarnosti in zaverovanosti vase. Delo pa vam, zastane, če se vaš jaz na enem ali na vseh teh področjih le preveč napihne. To se zgodi, ker vas malo prestraši umišljena pomembnost tistega, kar počenjate. Čaščenje samega sebe v ogledalu. Jaz bi predlagal mrzel obkladek na vnete dele - povejte svojemu jazu, naj se pobere k hudiču in naj ne dela tragedije iz tistega, kar bi moralo biti v bistvu zabava in veselje. '"... (2. del, str. 404-405)

..."Mi smo navsezadnje samo ubogi sodelavci pri oblikovanju naše narodne duševnosti, menda ne moremo pričakovati drugega, kot da nas bo čisto naravno in avtomatično zavrnilo občinstvo, ki ne trpi
vmešavanja v svoje notranje zadeve? In čisto po pravici. Ne godi se nam čisto nobena krivica, zakaj tudi jaz ne trpim vmešavanja, kakor tudi ti, brat Osel, ne. Ne, saj ne gre za to, da krivično ravnajo z nami, le smolo imamo. Izmed deset tisoč razlogov za nepriljubljenost mojih knjig ti navedem samo prvega, ki obsega vse druge.Puritanska kultura pojmuje umetnost kot nekaj, kar povečuje njeno moralo in se dobrika njenemu rodoljubju. Nič drugega. Vidim te, kako bočiš obrvi. Celo tebi, brat Osel, je jasno, kako neživljenjsko je to načelo. Ne glede na to pa pojasnjuje vse. Puritanska kultura ergo ne ve, kaj je umetnost - kako bi torej mogli pričakovati od nje, da bi se zanimala zanjo? (Vero prepuščam škofom -tem lahko najbolj škoduje.) (2.del, str. 424)      

..."Da, toda mrtvi so vsepovsod. Ne moreš jim tako preprosto ubežati. Čutiš jih, kako pritiskajo svoje žalostne slepe prste, oropane življenja, na premične stene naših skrivnih življenj, terjajoč nas, naj se jih spominjamo in znova zaigramo njihove vloge v čutnem življenju - in tako se nam vtihotapljajo v srčne utripe in vdirajo v naše objeme. V sebi nosimo biološke trofeje, ki so nam jih zapustili, ker se jim ni posrečilo, da bi bili izživeli svoja hotenja - podedovali smo risbo očesa, ustrezno krivuljo nosu, ali pa se nam dajejo v manj določljivi obliki, na primer s smehom že mrtvega človeka ali z jamico, ki razvname že zdavnaj pokopan smehljaj. Najpreprostejši izmed poljubov, ki sva si jih dajala, so  imeli za seboj cel rodovnik smrti. V njih sva znova spočenjala pozabljene ljubezni, ki so si na vse pretege prizadevale, da bi se znova rodile. Korenine vsakega vzdiha so zakopane globoko v zemlji. ( 2. del, str. 521-522)

Cankarjeva založba, 2003, (Zbirka dediščina); 580 str.

Ni komentarjev: