José Saramago: ESEJ O SLEPOTI

José Saramago, portugalski pisatelj, Nobelov nagrajenec, je s svojim Esejem o slepoti ustvaril vizijo apokalipse. Esej o slepoti je natančen popis neimenovanega velemesta, v katerem izbruhne skrivnostna epidemija "bele slepote", ki bliskovito okuži vse, ki ji prekrižajo pot. Moža, ki v avtomobilu pred semaforjem čaka zeleno luč, pa nenadoma panično ugotovi, da ne vidi ničesar več. Mimoidoči, ki ga pospremi domov, žena, ki ga naslednji dan s taksijem odpelje k oftalmologu, taksist, zdravnik in pacienti, ki so se takrat znašli v čakalnici. Ker se bolezen bliskovito širi, oblast zgrabi panika in obolele strpajo v opuščeno umobolnico, okrog nje pa postavijo oborožene vojake, ki ustrelijo vsakogar, ki bi se poskušal prebiti na svobodo. V karanteni sta tudi očesni zdravnik in njegova žena, ki ni slepa, a ker hoče ostati z možem. V karanteno prihaja več in več bolnikov. Živijo v tesnih prostorih, pridejo do izraza njihova vzgoja, značaji, moralne kvalitete. Oropani so vsake zasebnosti, spijo po tleh, higiene ni. Ko postanejo lačni, a hrane je premalo, se prelevijo v borbene živali, v razčlovečenje samih sebe. Pride celo do posilstev in ubijanja. Žena zdravnika pravi svojemu možu, slepcu: “Če bi ti videl, kar gledam jaz, bi si želel biti slep.” Kraljestvo slepih ljudi, ki je na tem, da se spremeni v kraljestvo slepih živali – pravi pisatelj. Ne porušijo se samo družbene, ampak tudi moralne norme: v boju za preživetje se peščica nasilnejših slepcev oboroži, preseka dostop bolnikov do zabojev hrane, ki jih pazniki puščajo na dvorišču, ter zanjo zahtevajo denar in dragocenosti ter kasneje tudi spolne usluge žensk.


Roman me je prevzel z izvirnostjo ideje, jezika in sloga. Pretresel s sporočilnostjo. Roman je - kot vsako pravo umetnino - mogoče brati na različnih nivojih, predvsem je simboličen. Slepota kot metafora. Smo slepi ali zaslepljeni?

Odlomek: "Mislim, da nismo oslepeli, mislim, da smo slepi, Slepci, ki vidijo, Slepci, ki kljub temu, da vidijo, ne vidijo. /…/

Na sliki je pisatelj.


Delo, 2004; 286 str.