Camera obscura je daleč manj razvpita knjiga kot Lolita istega avtorja Vladimirja Nabokova. Pretresljiva pripoved, brez vsakršnih moralnih sodb o tem, kako iz nedolžnega lepega dekleta nastane pokvarjena ženska v smislu "cilj posvečuje sredstva", v odnosu do ljubimca, ne preveč privlačnega ostarelega bogatega likovnega kritika, ki je zaradi nje zapustil ženo in otroka. Slabo se slej, ko prej vrne, poplača s slabim. Pravzaprav se ne ve, kdo je najbolj preračunljiv, kdo vodi igro, kdo manipulira do skrajne meje možnega? Naslov Camera obscura ali slovensko "temna soba" je predhodnica sodobnega fotoaparata. V osnovi je to škatla, ki je v notranjosti počrnjena. Skozi majhno odprtinico vanjo vdirajo svetlobni žarki. Na zadnji steni nastane obrnjena slika predmeta pred kamero. Tam je bila nameščena fotografska plošča. Roamn torej simbolno prikazuje obrnjene slike, popačena razmerja.Navidez preprost roman, ostarele forme in jezika, a vendar brezčasen. Je povod za razmišljanje o tem, da se ljubezni ne da kupiti.
Vladimir Vladimirovič Nabokov se je rodil 22. aprila 1899 v St. Petersburgu, v aristokratski družini kot sin pomembnega poslanca dume in strahotno bogate dedinje sibirskih rudnikov zlata. Deležen je bil najboljše vzgoje. Družina je emigrirala zaradi revolucije na zahod v Berlin, kjer je bil leta 1923 oče na nekem političnem shodu ubit, medtem ko je skušal zaščititi govornika pred streli ruskih monarhistov. Družina Nabokov je bila visoko kulturo izobražena, saj so med seboj so govorili v treh jezikih, ruščini, angleščini in francoščini. Vladimir pa je že kot otrok bral Wellsa, Poa, Flauberta, Verlaina, Tolstoja in Čehova. Ko se je družina preselila v Berlin, je študiral slovanske in romanske jezike na Trinity College v Cambridgu, kjer je leta 1922 tudi diplomiral. Naslednjih petnajst let je preživel v Berlinu. Denar si je služil kot prevajalec, učitelj angleščine in teniški trener. Rusko emigrantsko skupnost je navdušil s svojimi zgodbami, s poglobljenimi refleksijami o smrti in izgubah. Objavljal jih je pod psevdonimom Vladimir Sirin. Leta 1937 se je preselil v Pariz, kjer je spoznal pisatelja Jamesa Joyca in skladatelja Sergeja Rahmaninova. Tri leta kasneje je z ženo in s sinom odplul v Ameriko, leta 1945 je postal ameriški državljan. Lolito je napisal šele pri 56-tih. Roman je najprej izšel v Parizu zaradi svoje sporne vsebine. Kmalu potem je izšel še v ZDA, Nabokov je obogatel in se posvetil izključno pisanju. Leta 1972 ga sam Solženicin predlaga za Nobelovo nagrado.
Na univerzi v Harvardu je predaval književnost, uveljavil pa se je tudi v biologiji, in sicer kot strokovnjak za metulje. Leta 1959 se je preselil v Švico. Preminil je leta 1977 v Montreuxu. Pomembnejša dela: Mašenka (1926), Lužinova obramba (1930), Darilo (1937), Vabilo na obglavljanje (1938), Resnično življenje Sebastiana Knighta (1941), Lolita (1955), Pnin (1957), Bledi ogenj (1962).
Mladinska knjiga, 1997; 205 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar