"Rodil se je 27. septembra 1904. Najprej je študiral bogoslovje v Mariboru, vendar je diplomiral iz romanistike na ljubljanski univerzi. Nekaj časa je študiral v Berlinu in Franciji ter kot profesor služboval na Hrvaškem in v Ljubljani. Bil je eden od ideoloških vodij katoliške kulturne levice, član OF, po vojni pa tudi minister v tedanji jugoslovanski vladi ter podpredsednik predsedstva slovenske skupščine. Leta 1951 je izšla zbirka štirih novel Strah in pogum, ki je sprožila številne javne razprave ter povečini ostro odklonilna stališča tedanje oblasti, zaradi česar se je bil prisiljen umakniti iz politike in sprejeti upokojitev. Znova je začel objavljati šele po letu 1961, tri leta pozneje pa je za pesniško zbirko Groza prejel Prešernovo nagrado. Leta 1975 je bil ponovno deležen politične obsodbe, saj je v zborniku, ki so ga izdali v počastitev njegove sedemdesetletnice, kritično spregovoril o dotlej popolnoma zamolčani temi: o povojni usodi domobrancev, ki so bili usmrčeni brez sodnih procesov. Njegov bogati opus zajema poezijo, dnevniško-pripovedno prozo, filozofske, teološke in politične študije, razprave, eseje ter članke. Edvard Kocbek je umrl 3. novembra 1981. "Vir: http://www.sanje.si/knj_avtorji.php?avtorId=110
Odlomek: "...Zaključili smo, da vsak oblastnik, potem ko zaključi revolucionarno dobo in se preda utrujanju, postane konservativen. In še to smo rekli, da si naši namenoma podaljšujejo revolucionarno dobo, da bi si dobili pretvezo za ideološko divjanje, ki si z njim pred državljani opravičujejo neuspeh za neuspehom."...
Globus, 1987; 223 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar