Toliko knjig! je knjiga o knjigah in branju. Danes se vsakih 30 sekund rodi nova knjiga. Zagrizeni bralci so lahko obupani, ker jih ne bodo mogli nikdar prebrati. Branje knjig narašča namreč progresivno, pisanje knjig pa eksponentno. Če svoje strasti po pisanje ne bomo krotili, bo v bližnji prihodnosti več ljudi knjige pisalo kot bralo. Mehiški pesnik in kritik Gabriel Zaid duhovito, izzivalno in izvirno išče odgovore. Knjiga, ki ji pripisujejo, da se bo zanesljivo zapisala med moderne klasike.Nekaj citatov iz knjige:
"Neprebrana knjiga je nedokončan projekt: Če na policah razkazuješ neprebrane knjige, je tako, kot da bi pisal čeke, kadar v banki nimaš kritja: na ta način goljufaš svoje goste. (str. 10)
…"To pojasni iznajdbo knjig, ki niso namenjene branju. Z drugimi besedami, knjig, ki jih lahko razkazujemo na policah brez slabe vesti: to so slovarji, enciklopedije, atlasi, knjige o umetnosti, kuharske knjige, priročniki, bibliografije, antologije, zbrana dela. Knjig, ki jih imajo darovalci najraje, ker so drage, kar je znamenje spoštovanja, in ker prejemnika ne obremenijo z nalogo, da bi moral odgovoriti na vprašanje:« Ste jo že prebrali? Kako vam je bila všeč?« Najbolj nekomercialno geslo na svetu bi pravzaprav lahko bilo: »Podarite knjigo! Z njo podarite obveznost!« (str.11)
"Godin primerja brezplačno distribucijo po svetovnem spletu z brezplačnim predvajanjem glasbe po radiu: »Glasbeni poslovneži so se nekaj časa upirali misli, da bi po radijskih valovih vrteli pesmi za majhno odškodnino ali brezplačno. Potem so v petdesetih letih prejšnjega stoletja spoznali, kako dragoceno je predvajanje po etru-tako dragoceno, da so s kongresno preiskavo ugotovili, da glasbene založbe podkupujejo diskdžokeje, da vrtijo njihove plošče.«Lahko navedemo še en tak primer: javne knjižnice. Knjižnice so v praksi glavna opora knjižnega trga, čeprav bi teoretično lahko pomislili, da ne bo nihče kupil knjige, ki jo lahko prebere zastonj. (str. 107) .
"Pisanje, objava ali distribucija knjige je nekaj takega, kot bi vtaknili sporočilo v steklenico in jo vrgli v morje: ni jasno, kje bo končala. Vendar se vedno znova zgodi čudež:knjiga najde svojega bralca, bralec najde svojo knjigo." (str. 83)
"Borges je leta 1941 popeljal ta sen do skrajnosti: v »Babilonski knjižnici« bi bile celo tiste knjige, ki bi jih bilo treba šele napisati." (str.101)
Skratka prava poslastica za ljubitelje knjig in branja.
KUD Sodobnost International, 2006; 119 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar