Jorge Amado: GABRIELA KOT NAGELJ IN CIMET

Kronika mesta v provinci opisuje mesto Ilheusu v letu 1925, ki je prelomno leto zanj, saj se leta štejejo na obdobje pred in po kakavu. Kljub temu pa je v centru pozornosti Gabriela. Nepozabno, čutno, polno vonjav cimeta, rož, Gabriele. Gabriela for ever.

V književnosti Latinske Amerike so bile pripovedke iz Andov izjemno priljubljene, medtem ko so tiste, ki so nastale pri džungelskih ljudstvih iz Amazonije, večinoma ostale znane samo antropologom. Moč in okus amazonskega mita je dokazal Maria de Andradea v delu Macunaíma (1928) , Darcyja Ribeira v delu Maíra (1978) in mojstrovina Joãa Ubalda Ribeira Naj živi brazilsko ljudstvo (1984). "Ta raziskuje zapuščino črnskih ljudstev, ki so jih zasužnjevalci pripeljali iz zahodne Afrike, ti pa so s seboj prinesli kulturo, ki je v mnogih krajih, zlasti v Braziliji, ostala nedotaknjena do današnjih dni."..." Ta dela so vplivala na najbolj priljubljenega brazilskega romanopisca Jorgeja Amada (r. 1912). Amado je bil v mladosti komunist, ki se je začel zanimati za neurejeno in težavno življenje revnih ljudi Bahie. Njihova moč, humor in optimizem se zrcalijo v njegovih romanih Gospa Flora in njena moža (1966) in Gabrijela, kot nagelj in cimet (1958), kultnim čtivom mladih Brazilk, med katerimi mnoge povsem resno povedo: »Jaz sem Gabriela.«

Amada so kritizirali, ker je opeval življenje tistih (zvodnikov, tatov, prevarantov, gangsterjev), ki iz življenja običajnih ljudi ustvarjajo pekel, in ker je izgubil prvotno politično ognjevitost. Toda njegova dela, napisana v slogu magičnega realizma, so pol stoletja zaposlovala domišljijo cele države, kar je veličasten dosežek."

Vir: http://www.zrss.si/doc/SLO_SLO_LATINSKOAMERIŠKA%20KNJIŽEVNOST,%20Janko,2.doc

Jorge Amado je torej eden najbolj poznanih in prevajanih brazilskih pisateljev vseh časov. Rodil se je leta 1912 v revnem podeželskem okolju. "Njegova dela so prevedena v kar 49 jezikov širom po svetu, 49 pa je tudi število njegovih del, ki jih je objavil. Po številu prodanih knjig v Braziliji ga presega le Paulo Coelho. Skupaj z Éricom Veríssimom je predstavnik druge generacije modernistov v Braziliji. V svojem žanru, to je pripovedni roman, je Amado zagotovo nepresegljiv. Leta 1994 je to potrdila tudi najprestižnejša nagrada luzitanskega literarnega sveta - Prêmio Camões. Amado je svoj prvi roman Dežela karnevala (O país do carnaval) objavil leta 1931 pri 18-ih letih. Njegov prvenec je bil tako med kritiki kot v širšem krogu bralcev dobro sprejet. Pisatelj je v svojih delih vseskozi ubesedoval realnost brazilskega vsakdana. Opozarjal je na socialne razlike in krivice v družbi ter načenjal politična vprašanja. Pogosti tematiki njegovih del sta tudi tradicija in folklora. Tako nam avtor kar najbolje predstavi Brazilijo in njene ljudi. Kot poklicni pisatelj se je Amado preživljal z avtorskimi pravicami, kar pa mu ni omogočalo lahkega ekonomskega položaja. Poleg pisateljevanja se je ukvarjal tudi z novinarstvom, stalna tema njegovih prispevkov pa so bila politična vprašanja. Amado je bil namreč, kot številni drugi v njegovi generaciji, pripadnik komunizma. Njegova leva prepričanja so mu zelo otežila življenje pod Vargasovim diktatorskim režimom. Leta 1935 je bil prvič aretiran, dve leti kasneje pa so mu tudi s prepovedjo in javnim požigom njegovih del dali vedeti, da v Braziliji ni zaželjen. Amado se je odločil za eksil in med leti 1941 ter 1942 živel v Argentini in Urugvaju. Enako usodo je doživel tudi leta 1948, ko je moral zaradi političnih prepričanj ponovno zapustiti Brazilijo. Dobrih sedem let je živel v izgnanstvu v različnih evropskih državah, leta 1955 pa se je ponovno vrnil v domovino in tu živel do svoje smrti leta 2001. Jorge Amado je bil za svoja dela velikokrat nagrajen (Prêmio Stalin da Paz (1951), Prêmio de Latinidade (1971), Prêmio Jabuti (1959 in 1970) in leta 1961 tudi izvoljen v Brazilsko Akademijo Umetnosti (Academia Brasileira de Letras). Med njegova pomembnejša dela prištevamo romane Dežela karnevala (O país do carnaval, 1931), Mrtvo morje (Mar morto, 1936), Kapitani peska (Capitães da areia, 1937), Dežela na koncu sveta (Terras do Sem-Fim, 1943), Katakombe svobode (Os subterrâneos da liberdade, 1954), Gabriela kot nagelj in cimet (Gabriela, cravo e canela, 1958) in Pastirji noči (Os pastores da noite, 1964). Roman Kapitani peska (Capitães da areia) iz leta 1937, spada v začetno obdobje pisateljevega ustvarjanja, kjer se kaže velika skrb za socialne razmere v Braziliji. " Tina Kuralt Vir: http://www.radiostudent.si/article.php?sid=13498

Obzorja, 1965; 602 str.