Matjaž Kmecl: SLOVENSKA POSTNA PREMIŠLJEVANJA

Dr. Matjaž Kmecl je slovenist, literarni zgodovinar, teoretik, pisatelj in politik. Rodil se je 23 februarja, leta 1934 v Dobovcu pod Kumom v učiteljski družini. Leta 1953 je končal gimnazijo v Celju , leta 1959 pa diplomiral na slavistiki ljubljanske univerze. Leta 1970 je doktoriral in leta 1977 postal izredni profesor, 1982 pa redni profesor. Med leti 1977 in 1979 je bil dekan Filozofske fakultete v Ljubljani. V tujini se je večkrat študijsko izpopolnjeval (Dunaj, Moskva) ali predaval (univerze v Celovcu, Regensburgu, na Dunaju), pa še v Benetkah, Tübingenu, Sidneyu, Melbournu, Trstu, Gorici). Nato se je kot redni profesor upokojil. Bil je tudi zelo politično aktiven.

Leta 1980–82 je bil predsednik sekcije za slovenščino v javnosti pri RK SZDL Slovenije in predsednik (prvi vodja) Jezikovnega razsodišča. V leposlovju se je uveljavil predvsem kot dramatik, najprej z radijskimi igrami: Pišem radijsko igro (1966); Intervju, (1968). V gledaliških igrah je obdeloval predvsem slovenske mite (Lepa Vida ali problem svetega Ožbalta; Friderik z Veroniko ali grof celjski danes in nikoli več, (1979); Marjetica ali smrt dolgo po umiranju, (1980); Levstikova smrt, (1981); Mutasti bratje, (1982)), enako v televizijski drami Bohinjska miniatura.
V esejistiki se posveča problemom in simbolom slovenstva: goram in planinstvu (S prijatelji pod macesni), razmerju med kulturo in politiko (Slovenska postna premišljevanja). Napisal je tudi esejistični prikaz Slovenije v knjigi Zakladi Slovenije. Nekaj znanstvenih besedil je posvetil tudi literarnim temam, predvsem v peterici fiktivnih monologov Trubarja, Andreja Smoleta, Franceta Prešerna, Lovra Tomana in Frana Levstika, ki so izšli pod skupnim naslovom Bridkost po slovensko.

Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, zlasti za dramatiko. Leta 1979 je dobil Župančičevo nagrado za knjigo Zakladi Slovenije in leta 1982 nagrado Kidričevega sklada za knjigo Rojstvo slovenskega romana. Leta 1997 je bil izvoljen za izrednega člana SAZU, po smrti akademika Jožeta Pogačnika začel opravljati delo tajnika razreda za filološke in literarne vede, leta 2003 je postal redni član.

Slovenska postna premišljevanja vsebujejo eseje : O slovenski liričnosti ; O slovenskem humorju in osvobojenih ozemljih ; O kulturnikih, politikih in bastardih ; O slovenski vojaški polpismenosti ; O jugoslovanskem"vprašanju", čeprav je že Cankar vse povedal ; O slovenskem "egoizmu" in"darežljivosti" ; O Tschuschendrecku, o zelenem domu srečnih ljudi in majhnosti ; O izkušnji s Slovenskim biografskim leksikonom ali kakšna surova reč je tudi narod ; O samoti in oddaljenosti ; O utrujenosti in minljivosti ; O velikem času slovenskih pogrebov ; O slovenskem samoubijanju ; O smrti ; Staromodno posvetilo.

Priporočam zaradi izborne rabe slovenskega jezika.

Vir: Wikipedija

Cankarjeva založba, 1987; 167 str.