Oriana Fallaci je ena največjih novinark vseh časov, zato je njena knjiga Bes in ponos, ki je nastala kot spontan odziv na 11.september 2001, zame kulturni šok. Svet, za katerega se trudimo, naj bi bil poln tolerance, sprejemanja, združevanja, ne pa razdvajanja, odločnega nasprotovanja. Na podlagi svojih izkušenj, ki jih ima pisateljica z muslimanskim svetom, z gotovostjo trdi, da gre za sveto vojno džihad, na katero nismo niti malo pripravljeni, saj smo vzgojeni v oblikah in izrodkih različnih demokracij in toleriramo netoleranco. Fallacijeva citira eminentnega islamskega učenjaka: "S pomočjo demokracije bomo vdrli k vam, s pomočjo naše vere bomo zavladali nad vami." Knjiga govori o upravičenem besu, bolj besu novinarke kot islamskih teroristov, da v imenu vere zganjajo nasilje nad ženskami, drugimi kulturami, vsemi, ki niso muslimani. Evropejec, ki potuje po Bližnjem Vzhodu, se bo nedvomno skušal prilagoditi kulturnim in verskim normam, da ne bo namerno žalil domačinov, pa ne le zato, ker ga to lahko stane glave, medtem ko muslimanski priseljenci prakticirajo v svojih novih domovinah vse svoje prakse: od zakrivanja žensk do obrezovanja in dogovorjenih porok, pa če je to stokrat v neskladju z veljavno zakonodajo države, v kateri se to dogaja. Ta kazniva dejanja se skrivajo za kulturnimi posebnostmi, pred katerimi mižijo oblasti ( spomnimo se neraziskanih umorov islamskih mladenk, ki so se uprle tradiciji in končale pod strli bratov ali noži očetov na zakotjih parkirišč). Dejstvo je, da se nihče ne bi rad nikomur zameril. Predvsem pa ne kakšnim muslimanskim skrajnežem, sosedom, prodajalcem zelenjave, burekov ali kar zeleni mafiji. Evropa je tolerirala, porušenje "malih" Bud, stoletja starih spomenikov Bude, ki ju je na uničenje obsodilo talibansko sodišče, ne glede na to, da so taki kulturni spomeniki last civilizacije in ne oblasti. Združeni narodi so le naslavljali prošenje Talibanom. Ali torej toleriramo netoleranco islama? Ali se strinjamo z barbarskimi kaznimi v 21. stoletju, kjer ti lahko po islamski praksi odsekajo nalakirane prste, kjer te imajo pravico ustreliti, če obiščeš frizerja, kjer se je ženskam prepovedano smejati , hoditi brez burke ali čadorja, (ki je po pisateljičinem mnenju prva kopalna obleka, če jo primerjamo z burko), kjer ženska sama ne more najeti sobe v hotelu, kjer ne more biti sama z moškim za zaprtimi vrati, ne da bi tvegala, da jo zaloti komisija za moralo, ki ji lahko naloži smrtno kazen ali poroko s sokrivcem. Izbira, ki ni izbira. Ali umreš takoj ali pa počasi hiraš v haremu, pa čeprav si turistka in ne domačinka. Njeno pisateljsko pero je ost, ki jo je zapičila v marsikatero neprijetno vprašanje sodobnega časa. Rasistka, s katero so jo ozmerjali, je neprimeren izraz, saj se nanaša na lastnosti posamezne rase, ki se jo diskriminira (barva kože npr.) in kot taka ni primerna za versko nestrpnost. Njen esej je ostra kritika Italije, hinavščine, politike, totalitarnih sistemov, Evrope. In ne nazadnje je delo slavospev njeni Italiji, taki kot bi lahko bila, taki, v katero je pisateljica verjela z vsem svojim srcem, ko je še verjela idealom rosne mladosti. Svoj esej konča z besedami: " To, kar sem nameravala povedati, sem. Bes in ponos sta mi to narekovala, čista vest in moja leta pa so mi dovolila izpolniti svojo dolžnost." Popolnoma jo razumem in ji verjamem. Priporočam za branje, da si ustvarite lastno mnenje.Učila International, 2003;193 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar