Pred približno dvemi leti (september 2006) je preminula Oriana Fallaci, ki se je rodila leta 1929 v Firencah. Izhajala je iz stare in dobro stoječe meščanske družine. Oče je bil pripadnik stare pred-fašistične Republikanske stranke, stric Bruno Fallaci pa je bil znan novinar in dolgoletni urednik Il Corriere della sera. Glede svoje družine je Oriana kasneje zapisala: skozi raziskave o svoji družini odkrila prekrasno stvar: tako po materini kot po očetovi strani nihče ni bil vpisan v Nacionalno fašistično stranko. "Pri štirinajstih letih se je pridružila partizanom. Takoj po vojni se podala v novinarske vode. Sodelovala je kot dopisnica in posebna poročevalka za tednik L'Europeo, kjer dela skupaj z največjimi imeni italijanskega novinarstva in kulture kot so: Giorgio Bocca, Enzo Biagi, Indro Montanelli, Alberto Moravia, Ennio Flaiano, Carlo Bo, Achille Campanile. Leta 1956 je izdala svojo prvo knjigo: kritični potopis po ZDA. V šestdesetih letih je začela kariero vojne dopisnice: poročala je iz Vietnama, indijsko-pakistanske vojne, šestdnevne vojne itd. Leta 1968 so jo hudo ranili, ko je poročala o spopadih med policijo in demonstranti v Ciudad de Mexico. Celo prebudila se je v mrtvašnici, kamor so jo pripeljali s kupom trupel. Leta 1969 izdala svojo prvo uspešnico Nič in tako bodi, v kateri je govorila o svojih izkušnjah iz vietnamske vojne. Zaslovela je po svojih intervjujih z znanimi osebnostmi, v katerih ni hotela prevzeti samo vloge pasivnega posrednika njihovih mnenj. Leta 1972 je tako pripravila Henrrya Kissingerja do priznanja, da je vojna v Vietnamu »nekoristna«. Kasneje je komentiral, da je bil intervju s Fallacijevo najbolj katastrofalen pogovor, ki ga kdaj imel s katerimkoli novinarjem. Jordanskemu kralju Huseinu je povedala, da ga kot republikanka ne more naslavljati »vaše visočanstvo«; Homeiniju v obraz zabrusila, da je tiran in si v njegovi navzočnosti snela obvezno ruto, s katero je bila pokrita. Sama izzivalna, odkrita in pogumna dejanja. Ženska, ki je bila vedno na pravi strani kot je rekla svojemu otroku: "Kajti, če se boš rodil kot moški, upam, da boš moški, o kakršnem sem vedno sanjala. Dobrotljiv s slabotnimi, krut z nasilneži, plemenit do tistih, ki te bodo imeli radi, neusmiljen do tistih, ki ti bodo ukazovali. In končno, da boš zaničeval vsakogar, ki bi ti pripovedoval, da so Jezusovi sinovi Boga očeta in svetega Duha, ne pa sinovi žene, ki jih je rodila."...
Leta 1975 je izdala knjigo Pismo nikoli rojenemu otroku, ki je postala njena največja uspešnica in po oceni kritikov njeno najboljše esejistično delo. V njej je razkrila intimna razmišljanja matere o otroku, ki raste v njej, o življenju, splavu, odgovornosti, morali, licemerstvu, pravilih, ki so jih postavili moški. Kljub vsemu pa osebno pretresljivo izpoved matere, ki izgubi otroka.
V osemdesetih letih je napisala poročilo o vojni v Libanonu, s katero si je nakopala sovraštvo vseh vpletenih strani. Preselila se je v New York. Zavila se je v molk do leta 2001, ko se zopet oglasila z dolgim pismom bralcev v nek nemški časnik; prispevek kasneje razširila v knjigo Bes in ponos, prvo izmed treh, s katerimi je nastopila proti islamskemu nasilju.
Umrla je v rodnih Firencah za rakom.
Vir: http://dextersweblog.blogspot.com/2006/09/zbogom-oriana.html
Odlomek iz knjige Pismo nikoli rojenemu otroku:
"Vedno sem ljubila življenje. Kdor ljubi življenje, se nikoli ne zna prilagajati, podrejati, potrpeti.
Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani. Ko se boš enkrat rodil, ne boš nikoli smel izgubiti poguma; niti, da trpiš, niti da umreš. Če nekdo umre, pomeni, da se je tudi rodil, da je izšel iz niča, in nič ni hujše od niča: najhuje je, če bi moral reči, da nikoli nisi obstajal."
Mladinska knjiga, 1976; 96 str. ;
Ni komentarjev:
Objavite komentar