08. februar 2009

Umberto Eco: OTOK PREJŠNJEGA DNE

Umberto Eco je napisal še en roman z velikim R. Še vedno se giblje suvereno v srednjem veku, katerega sijajen poznavalec je. Mednarodno je zaslovel z romanom Ime rože, ki ga najbrž vsak bralec, ki da kaj nase, pozna. To pot se je lotil romana o naravi.
Dogajanje je postavljeno v leto 1643, sredi ocena, kjer se znajde brodolomec Roberto de La Grive. Ko njegova ladja Amarilis potone v nevihti, Robert, ki ne zna plavati, preživi tako, da se oklene kosa lesa in se obnemogel splazi na krov druge zapuščene ladje Daphne. Kmalu se izkaže, da na ladji ni sam. Prežanje na skrivnostnega tujca v Robertu zbudi staro obsedenost z mislijo, ki ga obseda že od otroštva: utvaro, da ima zlobnega brata dvojčka, ki mu zagreni življenje, ga blati v očeh drugih in speljuje ljubljeno srčno Damo. V resnici odkrije na ladji jezuita, ki je tudi astronom in učenjak. Je edini preživeli član posadke Daphne, ki se je po sreči v nesreči izognil ljudožerski požrtiji na kopnem. Posadka Daphne je kot konkurenca raziskovalcem z ladje Amarilis, skušala odkriti način, kako meriti zemljepisno dolžino in najti Punto Fijo, točko, skozi katero teče 180. poldnevnik. To je čas velikih pomorskih odkritij in neusmiljena borba za prevlado na morju in novo odkritih deželah. Jezuit, ki je prepričan, da sta ujeta prav na tej točki. Ladja jima namreč predstavlja ječo, čeprav je založena tako s hrano kot pijačo in različnimi živalskimi primerki, kar spominja že skoraj na Noetovo barko. Kopno, ki ga vidita in leži le nekaj sto metrov stran, a na drugi strani 180. poldnevnika, je torej otok prejšnjega dne.


Učenjak je žrtev lastnega izuma, s katerim naj bi po morskem dnu prišel do kopnega. Roberto, ki tako zopet ostane sam, in piše naprej dnevnik o svoji usodi, ki ga je vodila od tridesetletne vojne, pa do lagodnega življenja pariškega salonskega filozofa. V času spletk kardinala Richelieuja, pade v nemilost in prisilijo ga službo kraljevega vohuna, ki ga pošljejo na ekspedicijo v Tihi ocean. V pravi viteški maniri v svojem času brodolomstva neprestano sanjari o svoji ljubljeni Dami. V blodnjah, koga piči strupena riba, pa si predstavlja, da mu jo je ugrabil zlobni brat dvojček, jo odpeljal na odprto morje, preživela brodolom in zdaj umira na drugi strani istega otoka. Ker ne more do nje, Roberto sklene, da bo pustil, da ga tok odnese ob meridianu proti obzorju in ga tako zadrži v brezčasju. Ker bi se čas ustavil zanj, bi se ustavil tudi na Otoku, ljubljena Dama Lilijina pa ne le, da ne bi umrla, ampak bi postala nesmrtna, saj je bila ona Robertova kreacija romanopisca.

Roman, ki enciklopedija duha časa sredine sedemnajstega stoletja, ko sta šli alkimija in znanost roko v roki, ko so rane zdravili s skrivnostnim “prahom privlaka” . Vesolje se ne vrti več okrog Zemlje, ampak Sonca. Prevratni čas spoznanj in postavljanja novih sistemov.

Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Umberto_Eco

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2007; 445 str.

Ni komentarjev: