Camera obscura je prvi roman Nejca Gazvode in lahko rečem, da z vsakim novim delom preseneča, a hkrati ostaja zvest sam sebi. Da je boljši, a še vedno on. Camera obscura obrne sliko preden jo projicira, a hkrati je to tudi izraz za temnico. Simbolni naslov, ki obrača ustaljena razmerja, jih osvetljuje z drugih plati, jih razvija v temnici kot film, plast za plastjo se pod emulzijo razkrivajo podobe, ki so bile najprej nevidne očem. Naslov je inspiriran tudi z avtorjevim študijem filmske režije. Gre za roman generacije mladih, ki ni nujno generacija Y, prav lahko je roman vsake generacije, ki se išče, se je prisiljena najti in odrasti. Kljub temu, da vsaka generacija zase meni, da je popolnoma drugačna, da z nobeno drugo generacijo nima nobenih stičnih točk, da so njeni problemi samo njeni, ki so se pojavili z njo in bodo izginili z njo oziroma jih bodo ali se bodo rešili. In vendar se te zgodbe nerazumljenih generacij ponavljajo najbrž že od klasične grške kulture dalje. Nejc Gavoda je sicer lahko pripadnik generacije Y, a presega to pripadnost z univerzalnimi težavami vsake generacije. Razen, če so veleumni kritiki na mladost svoje generacije že pozabili.Novo mesto : Goga, 2006; 217 str. (Literarna zbirka Goga)
Ni komentarjev:
Objavite komentar