Najnovejši roman Nejca Gazvode je napisan v enaki maniri kot prejšnja dela. Skratka, tistim, ki so jim bila všeč njegova prejšnja dela, ne bodo razočarani.Odlomki: ..."Naj povem, da Anton ni bil tak kot jaz. Bil je samo neverjetno občutljiv. Govoril sem mu, da je to v bistvu trik. Da vidiš samo tisto, kar ostali spregledajo. Najlažje je na sočloveka gledati kot na ogledalo. To delajo ostali. Nikoli ne morejo izven sebe in vsi drug so le tisto, kar so oni nekoč bili, kar so sedaj , kar bi radi bili. In potem čvekajo in čvekajo med sabo, in si zatrjujejo, da razumejo drug drugega in si delijo izkušnje. A v resnici govorijo sami s sabo. To pa zato, ker samo spijo. Ker ne prebedijo noči in se sprašujejo o samem sebi in o svojih dejanjih, ampak jih raje pripišejo drugim. Zanimivo, v vsakega se naselijo kot virusi in ga spremenijo v svojo podobo, a najbolj se bojijo sami sebe."... (str.73)
..."Samo enkrat sem se pogovarjal s svojim tastarim. Tako zares pogovarjal. Sedela sva za mizo, drug proti drugemu, oba sva bila čisto na miru, samo ustnice sva premikala. Spraševal me je, zakaj sem tak. Zakaj sem taka spaka, zakaj ne morem biti normalen. Rekel je, da ga vedno znova razočaram. Da naj neham že enkrat živeti v tistem sanjskem svetu. In takrat sem mu hotel razložiti. Povedal sem mu, da vsako noč sanjam. Da ne spim. Da ne vem več dobro, kaj je prav in kaj narobe. In potem sem ga vprašal: "A ti sploh kdaj sanjaš, stari?" Z gnusom me je pogledal in rekel: "Jaz delam, posrane. Trdo delam, In ko se zvalim v posteljo zaspim. Sanjajo tisti, ki preveč spijo. Taki, kot si ti. ""... (str. 168)
Ljubljana : Študentska založba, 2007; 239 str.; Knjižna zbirka Beletrina
Ni komentarjev:
Objavite komentar