07. julij 2009

Silvin Eiletz: TITOVA SKRIVNOSTNA LETA V MOSKVI 1935-1940

Pri knjigi o pokojnem jugoslovanskem maršalu, ne gre zanemariti dejstva, da jo je izdala Mohorjeva družba iz Celovca in da je avtor bivši domobranec, če je verjeti virom, ki jih navajam spodaj. Silvin Eiletz je slavist, zgodovinar, filozof, psihoanalitik in pedagog. Rodil leta 1928 v Slovenj Gradcu. Študij ruščine in ruske zgodovine na pariškem L'Institut des etudes russes je končal leta 1955, doktorat iz sovjetske filozofije na Freie Universität Berlin in doktorat iz ruske filozofije na dunajski univerzi pa leta 1969. Leta 1976 pa je opravil še študij psihoanalize na Dunaju. Predaval je na več univerzah: Jezuitska univerza v Buenos Airesu (1970–1973; marksistična filozofija), Univerza na Dunaju (1974–1976; sovjetska filozofija in psihoanaliza) in Univerza v Mariboru (2002; zgodovina).

Prek trupel do vodilnega položaja v partiji, bi bil lahko njen podnaslov. Avtor na podlagi dokumentov v Ruskem državnem arhivu za socialno in politično zgodovino (RGASPI) zaključuje, da je Tito med leti 1935 in 1940 bil ovaduh zloglasne sovjetske tajne državne službe NKVD. Zanjo je pisal tudi negativne karakteristike svojih partijskih tovarišev. "Neposredna posledica pisanja karakteristik so bile številne aretacije, obsodbe in likvidacije mnogih visokih funkcionarjev Komunistične partije Jugoslavije v Moskvi v letih 1937–1939," je prepričan Eiletz. Tito naj bi se tako leta 1939 povzpel na mesto generalnega sekretarja Komunistične partije Jugoslavije. Kot edini vidnejši funkcionar je preživel v Stalinovih čistkah. Med žrtvami pa so bili bivši sekretarji KPJ, ustanovitelji KP in kandidati za sekretarje KPJ. Leta, ki jih je Broz preživel v Moskvi, pa naj bi dala odločilen pečat totalitarizma kasnejšemu obdobju njegovega vodenja partizanskega odpora in Jugoslavije. Stalinove čistke (1935-1940) je izkoristil in se znebil svojih tekmecev, v zlogasnih letih informbiroja (1848-1953)pa je opravil še čistko z "notranjimi sovražniki", ki so bili tudi njegovi tekmeci za oblast in ljudsko priljubljenost. Pravzaprav je drugi del knjige v katerem so odlomki žrtev z Golega otoka še bolj grozljiv kot prvi. Vprašanje, ki se poraja pa je ali lahko iz virov (kopije originalov v ruščini so v zadnjem delu knjige), ki jih je Eiletz preučil, sklepamo tako kot je sklepal Eiletz. Koliko so njegovi zaključki oz. sklepanja neobremenjena? Vsekakor moskovski arhivi kličejo še po drugih raziskovalcih in zgodovinarjih.

Mohorjeva, 2008; 282 str.

Ni komentarjev: