Najbolj šovinistična izjava v knjigi pa je ta, da glavni junak Stijn ves čas ponavalja: "Skrbel bom za tvojo hčerko, Carmen." Hudiča, kot da to ni tudi njegova hčer oziroma njuna hčer. V moški glavi pa zadeva kaže tako: "Ne, ne. To je bila hčer Carmen, za katero moram revež poskrbeti." Jasno, da takoj potrebuje drugo mamo za hčer. Predvidljivo. Ki jo bo on tako zelo ljubil, da jo bo spet varal. Carmen je morala umreti, da je pogrunatal, da jo je ljubil.
ODLOMKI: ..."Namesto, da bi jo varal manj ali sploh ne več, sem samega sebe prepričal, da me muči monofobija: strah pred monogamnim življenjem, katerega posledica je nujna potreba po prešuštvu.
Zdaj, deset let kasneje, začenjam dojemati, česa sem se zares bal.
Na smrt me je bilo strah ljubezni.
Prvič v življenju me je imela ženska popolnoma v šahu. Tako sem se bal, da bi izgubil Carmen, da sem pač sam prevzel iniciativo in to ljubezen korak za korakom uničeval z največjim možnim številom afer z drugimi ženskami. In potem sem moral samo še počakati na milostni udarec.
Kjer se je tisti Novozelandec ustavil in dal sebi in ženi priložnost, da se skupaj predati ljubezni, bi bil sam še naprej bežal, dokler ne bi popolnoma uničil ljubezni. Začenjam se zavedati, da bi, če bi Carmen ostala zdrava, sam nekega dne pobegnil na svobodo. Med enim od skokov čez plot bi se neizogibno zaljubil in potem bi zbežal k drugi ženski, ker zveza s Carmen "itak nič več ne pomeni". Hopla, naslednjemu koncu nasproti.
Naj zveni še tako čudno: Pravzaprav moram biti raku hvaležen.
Rak je rešil najino ljubezen.".... str. 296-297
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2009; 325 str. ; Zbirka Oddih
Ni komentarjev:
Objavite komentar