Margaret Mead spada med klasike antropologije. Njene študije in preučevanja so našla pot v učbenike. Njeno delo kraji in ljudje je študija, ki zajema Eskime ali Inuite, Prerijske Indijance ( Črne noge in Šejeni), Ašante (ljudstvo iz Gane) Balijce in Minojce s Krete.Odlomki: "Eskimi so prepričani, da je vsaka sila lahko dobra ali slaba, odvisno od tega, kako jo izkoristimo. " (str. 55)
Šejeni: "V zvezi s taboriščnim življenjem pa si zapomni tole: do svojih ljudi bodi vselej pošten in resnicoljuben: Nikoli ne laži, niti za šalo ne ali pa zato, da bi se ti ljudje smejali. V družbi starejših samo poslušaj in se ravnaj po nasvetih. Skušaj si zapomniti besede starejših, izkušenih mož. Tako se boš marsičesa naučil. Ne govori veliko- bolje je, če govorijo drugi, ti pa poslušaš. Na prijatelja se tesno naveži. Če je treba, žrtvuj življenje zanj. Vselej najprej pomisli na prijatelja in šele nato nase. " (Iz knjige George Grinnell ( 1920): "Ko so bizoni tekli", citirano po M. Mead, str. 67)
Šejeni: ..." Sicer pa se je fant lahko sam odločil, ali sploh hoče postati bojevnik. Silili niso nikogar,in kdor ni hotel v boj, je enostavno oblekel žensko obleko. Še vedno se je udeleževal bojnih pohodov, vendar ni sodeloval v bitkah. Zato pa je zvečer ob tabornem ognju s pripovedovanjem zgodb kratkočasil druge. Svojo izredno hrabrost pa je fant lahko dokazal tako, da je postal "pasji bojevnik". V vrste pasjih bojevnikov je bilo mogoče stopiti samo po svečani zaobljubi. Mladenič, ki je tako zaobljubo sprejel, je odsihmal nosil s seboj dolg jermen, s katerim se je privezal na prizorišče boja. Tam je ostal, in če se je njegova bojna skupina umaknila, ga je odvezal kateri izmed njegovih tovarišev in ga s kratkim bičem pognal nazaj. Če je bilo komu dovolj takšnega tveganja v boju, je javno izjavil, da želi zapustiti vrste pasjih bojevnikov, svoje pravice, pa je prodal drugemu, ki se je odločil ( običajno zaradi vizije), da hoče postati najhrabrejši med hrabrimi. Tako kot so pri Črnih nogah kupovali vizije, posebne pravice in pooblastila, so Šejeni lahko kupili pravico do posebne hrabrosti." ( str. 69)
Ašanti: "Ašanti so zgradili in utrdili svoje kraljestvo tako, da so ljudi navezali na zemljo.Odnose med vaščani posameznih naselij so uporabili tudi pri organizaciji celotnega naroda. Tako je postala rodovna skupnost temelj ašantskega občestva. Pri tem so določali rodovno skupnost po ženski liniji, njeni člani pa so bili vsi tisti posamezniki , ki so imeli skupnega prednika. Rodovno skupnost so naprimer sestavljali vsi otroci pra-pra-prababice, otroci njenih hčera, in otroci njihovih hčera. "(str.74)..."Poglavarja so izbrali med najstarejšimi, najbolj modrimi in izkušenimi možmi. Pri imenovanju poglavarja je imela odločilno besedo tudi najstarejša ženska rodovne skupnosti, s končnim izborom pa so morali soglašati vsi odrasli možje in žene. Rodovni poglavarji so iz svoje srede izvolili poglavarja vasi, ki je bil vselej član najstarejšega rodu v vasi, eden tistih, za katere so Ašanti govorili, "da so prišli iz zemlje". (str.75) ..."Povedali smo, da so sorodstvene odnose moža določali v ašantskem občestvu po materini liniji. Kljub temi pa je imel tudi oče precejšen pomen in ugled. Po poroki je mož vselej pripeljal ženo k svojemu rodu, tako da je žena odsihmal živela na zemlji moževe rodovne skupnosti. Možje so jedli v koči rodovnega poglavarja, kamor so jim otroci vsak večer prinašali hrano, ki so jo skuhale žene. Povezanost s predniki in zemljo je potekala po materini strani, očetje pa so skrbeli za povezavo z bogovi. Značaj in dušo so otroci podedovali od očeta in drugih moških sorodnikov: Očetova linija je tudi določala, katerih verskih ceremonij se mora jo udeleževati otroci in katere bogove morajo častiti. Vsak dan v tednu je imel svojega boga, prav tako vsaka reka in jezero, Katerega dne v tednu je moral posameznik častiti svojega boga, je bilo odvisno od dneva njegovega rojstva. Tako je imel vsak Ašantijec svoj praznik v tednu, svojo lastno "nedeljo". (str.77)...
..." Kot mnoga afriška ljudstva so Ašanti zelo spoštovali zakon in red, Sodišča so skušala pomiriti sprti stranki, kaznovala pa so kršilce zakonov. Smrtno obsodbo je lahko izrekel samo kralj. Pisanega zakonika niso imeli, saj nikoli niso razvili svoje lastne pisave. Namesti tega so zakone in zakonska določila ohranili v spominu , predvsem v obliki pregovorov. Enako kot so lahko odstavili državnega uradnika, ki ni dobro in pravično opravljal svoje dolžnosti, so lahko izgnali tudi vsakega posameznika, ki je družini ali rodovni skupnosti povzročal težave. Na ta način so po njihovem mišljenju zavarovali druge člane rodu pred kaznijo bodisi na tem bodisi na onem svetu- pred kaznijo sodišč in obsodbo prednikov. Med ašantskimi zakoni je bilo mnogo določil, ki so ščitila človeka pred opravljivostjo in obrekovanjem. "... (str.78)
Tehniška Založba Slovenije, 1971
Ni komentarjev:
Objavite komentar