Nathacha Appanah: ANNINA POROKA

Zgodba o odnosu med materjo in hčerjo, ki se subtilno izriše v enem samem dnevu, dnevu hčerkine poroke. Tokrat za spremembo je mama tista, ki je malo bolj bohemska, drugačna in hčerka tista, ki se hoče vključiti v (malo)meščansko družbo, se držati vseh prepisanih in nepredpisanih pravil. Mati Sonia je samohranilka, ki je vse svoje življenje posvetila hčerki, ki sedaj odhaja z možem. Za obe je to začetek novega obdobja. Sonia namreč spozna na dan poroke očeta hčerkinega moža, s katerim se zaplete v romanco. Vsaka mama se bo prepoznala v celovitosti čustev materinstva, v strahovih, bojaznih, ljubezni, zamerah.

Odlomki:

..." Sta si blizu?"
" Moja edinka je."

Okrenem se k Romanu , ali so mi ustnice zardele zaradi njegove poljuba , ali se mi oči iskrijo, ali sem videti, kakor da mi je devetnajst let in da sem poljubila fanta na usta, fanta, ki ga komaj poznam, ali moj obraz izdaja to mešanico užitka, zvedavosti, želje in strahu?
"Ampak si nista blizu?"

"Pač, včasih. Zdajle že. Takole sem ji pošiljala poljubčke, ko je bila še majhna; že leta tega ne počnem več. Še zmeraj se spomni. Ampak..."

"Ampak?"

"Nič. Nič. Rada jo imam, ona je vse, kar imam.Včasih ji o tudi zamerim. "

Takoj, ko izrečem ta stavek, se ga pokesam, nevredna mati. Usta si pokrijem z dlanjo, a je že prepozno, slišal je moje besede.

"Saj vas razumem. Tudi Alain je moj edinec. Nam je lahko ljubiti svoje otroke, zanje pa ne vem. Tako zelo nam to zamerijo. Alain mi očita, da sem daleč, vendar nikoli ne tvegam življenja, zmeraj pazim, dvakrat premislim, preden naredim kaj, kar bi bilo lahko nevarno, rad bi šel še dlje, takrat pomislim nanj in si rečem, da sem mu to dolžan."

"Ostati živ?"

"Ja." ( str. 118)

"Zmeraj sem se bala postaviti hčerki po robu, kakor da bi se počutila manjvredno, nesposobno, da bi jo pripravila do tega, da bi popustila. Zmeraj sem si pripravljala tisoč stvari, ki jih bom rekla, tisoč kretenj, ki jih bom naredila, tisoč razlogov, ob katerih bo ostala brez besed, in potem mi v pogovoru nikoli ni uspelo izreči enega samega, tako sta me ohromila ljubezen in strah. " ( str. 128-129)

" No, pa sem jaz, ki sem toliko robantila nad skupnostmi, nad barvo kože, tipi las, sama na preprost in samoumeven način odrinila svojo hčer od sebe. Ker je svetla, ker ima rada številke, ker ima rada red in rokovnike, ker hoče živeti kot gospa, ker ne mara, tako kot jaz, nejasnosti in neizrečenega. Mogoče sem pozabila, da je skrita plat mene same"... (str. 142)

Sanje, 2007; 143 str. ( Zbirka Afrika)