Veličkovića sem odkrila z njegovim delom Sahib- impresije iz depresije. Ker je delo seglo globoko vame, sem se odločila, da pobrskam še za njegovimi drugimi deli. Ni me razočaral. Gostači je delo, katerega glavna junakinja Maja ima literarne ambicije in dela nekakšne skice, utrinke iz vojnega obdobja v Sarajevu. Delo, ki pozna obilo humorja v vseh odtenkih, z nepozabnimi liki kot je tatek, oče, ki je je direktor muzeja, ki ga zasedejo gostači, mama, ki je privrženka Sai Babe, babica, ki slabo sliši in vidi, pa odlično voha, Davor, brat z ženo Sanjo, bivša partizana Julio in Brkić, soseda Kremenčkova, njen mož Junuz. Odličen prevod Zoje Skušek, ki je skušal ohraniti barvitost jezika vseh vpletenih. Nedvomno bom prebrala še kakšno njegovo del. Avtor pravi, da v kolikor je mogoče status izbrati, se ima za jugoslovanskega pisatelja, ker v Srbiji zanj ne vedo. Morda bo kdo rekel, da ni primerno vleči vzporednic z drugimi avtorji, a zbirka cf. je skrajšava za "confer, primerjaj", kar sama napeljuje k temu. Če bi mu rekla balkanski Paasilinna, upam, da bi vzel to za kompliment.ODLOMKI: "Sanja pretaka solze kot jeseni pada dež: bolj se ti mudi od hiše, bolj dežuje. Moja svakinja joka, kot mama dela vaje iz joge ali kot jaz pišem ali kot babica gleda televizor. Jokam, torej sem. ( Lat. Ploro, ergo sum.) Včeraj je jokala, ker je odkrila, da nima zadosti plodne vode. ( Verjetno jo je izjokala.) Predvčerajšnjim je jokala, ker se je zredila za dva kilograma več, kot predvidevajo razpredelnice. Predpredvčerajšnjim je jokala, ker je pospravila polno škatlo piškotov in celo tablico čokolade. ( Pa bi morala jokati jaz, ker nisem dobila nič!) Nekoč bom napisala esej o joku. Naslov bo Veliki jok. Kolikor se mi je posrečilo zvedeti, danes joka, ker je čas, da bi šla na ultrazvočni pregled, pa ne more iz hiše. Davorjevega juga so dobri lopovi oskubili, da ga ne bi preluknjale granate, tatkovega hrošča pa je oskubil sam tatek, da ga ne bi oskubili lopovi."( str. 28)
...
" Spominov človek ne zgublja. Spomini so ves čas tukaj. Kot stara pisma po predalih. Toda predale zaklepamo in potem zgubimo ključe. Stari ljudje, ki redko odhajajo iz hiše in ki se po majhnem prostoru gibljejo le med znanimi stvarmi, težko oživijo kakšen spomin, ki čaka, da ga bo kdo vnovič izbrskal iz spominskega predala. (Ko bom pisala esej o spominjanju in spominih, ne smem pozabiti uporabiti zgornjega stavka.)
Njej, moji babici, pa zadostuje, da kakšno reč zmečka med prsti, da z nohtom popraska po kakšnem madežu ali da se z obrazom potopi v kakšno blago, in pred njo se kot duh iz Aladinove svetilke prikažejo podobe iz pozabljenega albuma njenega nekdanjega življenja. In tudi tukaj v muzeju sem jo večkrat zalotila, kako je na hitro in s sunkovitimi gibi, da ne bi izteklo preveč tekočine, praznila različne stekleničke na majhne čipkaste robčke. In prišlo mi je na misel, da ima zavojčke- in da jih skriva pred nami- , v katerih niso parfumi in ekstrakti, temveč praški in ostržki, ki lahko, če jih premeša z vodo ali čim drugim- ali sem dobro razumela?- , oživijo vonjave kleti, v katero je hodila kot otrok, iz očetove skrinje ali družinskega podstrešja, hišnega zidu ali kosa gnile ograje, ki se je podrla v koprive. Če to drži, se babice še ni pripravljena odreči svojim pravicam do spominov. Še več, ko je nobeden ne vidi in ko pozabimo nanjo, mogoče praska naokoli in si dela nove zaloge čarobnih praškov za svoja potovanja v preteklost. " ( str. 33)
...
" Davor je na koncu ugotovil, da bolnišnica dela in da opravljajo preglede z ultrazvokom. Potem se je odprlo vprašanje prevoza. Kdor ima avto, nima bencina, kdor ima bencin, nima avta. ( Ukraden, razbit, zažgan.) " ( str.34)
....
"Tatek je zdaj uvidel, da mora spremeniti taktiko: Žal mu je, toda boji se, da je prišlo do nesporazuma, on namreč nima ne pravice ne pooblastila, da bi lahko odtujil muzejsko lastnino.
Nič ne odtujuje, ampak podarja porodnišnici.
Prav, tudi če je tako, še nima pravice, da podarja nekaj, kar ni njegovo.
Čigavo pa?
Mestno.
Tudi porodnišnica je mestna.
Tatek je zamrmral cantare surdo, kar po latinsko pomeni peti gluhim, potem pa je spet poskusil: Ali so čisto pri zdravi? Ali so normalni? Kdo je še videl, da bi izvezene srajce predelali v plenice.
Kdo pa je videl, da padajo granate na porodnišnico? Pa padajo. Še zraven ne moreš, Ni plenic, ni zdravil, ni steklenic s kisikom..." ( str. 36-37)
" Vprašala sem ga tudi po njuni skupni ljubezni. Po tistem dekletu, ki je bila podnajemnica v isti hiši kot onadva.
Odkod to vem?
Povedal mi je Julio.
Kaj mi je povedal?
Da so jo obdolžili kolaboracije. Da ste ji pomagala in da so potem njega zaprli, Julia pa premestili.
Ali vem, zakaj so ga zaprli? ( Jasno, da nisem vedela.) Ker ga je Julio prijavil. Prijavil, da se je potegnil zanjo.
Zakaj? Zakaj je Julio to naredil?
Da bi ostal sam z dekletom. Toda življenje je en velik hec. Ker je prijavil tovariša, so ga za nagrado povišali in moral je iz Beograda." ( str. 40)
....
" Mama si je oddahnila, njen sin se je vrnil zdrav in cel. Tatek se je zahvalil fortuni , sreči, ki je favet, naklonjena, fatuis, bedakom. Tatek navadno reče sreča vsaki milosti, ki nam jo izkaže Sai Baba." ( str. 43)
....
"Aziči in Stup, če sem dobro razumela in obdelala podatke, ki so mi bili dostopni, imata vlogo okenca v zaporniški celici. Skoznje ljudje odhajajo, blago prihaja, vse ima svojo ceno, svobodo in cigarete plačaš z istim denarjem." ( str. 61)
...
" Opis gospe Kremenčkove
Zmerom v plišasti domači halji z vzorcem, posnetim po tigrovem ali leopardovem krznu. Izpod halje ali, kakor se to po naše pravi, šlafroka, gleda trenirka adidas s štirimi belimi črtami (linijami). Pod trenirko najlonke. Na najlonke pridejo volnene nogavičke, t.i. gležnarice, vse skupaj pa gre v krznene copate, ki jih ga. Kremenčkova med intersosedskimi leti vtakne v stare moške čevlje." ( str. 66)
....
" Popoldne se je oglasila ga. Kremenčkova in vprašala, če hočemo menjati. V paketih je dobila jedi s svinino, toda njen Junuz ti tega ne je. Nismo ji mogli pomagati, tudi na naših rjavih zavojih je pisalo pork in ham . Načeli smo pogovor o tem, kako predrzen je zahodni svet. Oni in njihova pomoč. Ne pošiljajo tistega, kar potrebujemo mi, ampak tisto, česar ne potrebujejo oni.
Julio se ni strinjal. On potrebuje vse, kar je v paketu. Celo kondome. Iz tega je razvidno, da mislijo Američani iz Bosne narediti kondominium.
Ga. Kremenčkova tega ni dobila v paketu.
Da ji niso dali otroške pakete? " ( str. 71)
....
....
"Plavca sta svoj spominek odpeljala z belim blindiranim landroverjem, katerega stekla, majhna in debela, spominjajo na oči beloglavega jastreba. Tatek in Davor se strinjata samo v eni stvari: oba sta besna na plavce. Tatek jih primerja z duhovnikom, ki pri usmrtitvi nedolžnega stoji zraven rablja, Davor pa v njih vidi zdravnika, ki so ga poklicali, da potrdi smrt, ne pa da predpiše zdravila. "( str. 73)
....
....
" Pojasnil bo. Brez elektrike ni televizije. Ni novic s kraja dogodkov. Vse so samo govorice. Komu to ustreza? Tistemu, ki izgublja vojno, da lahko javka in se opravičuje. Brez elektrike ni zmrzovalnih skrinj. Komu to ustreza? Tistemu, ki preprodaja zaloge mesa in zelenjave, tistemu, ki si je vzel pravico, da deli hrano, ki prihaja v mesto. Brez elektrike ni gretja. Komu to ustreza? Tistemu, ki bo jeseni prodajal premog in drva... Brkić lepo pravi. Sicilijanci imajo pregovor: Poglejmo, kdo ima korist od škode!" ( str. 75)
...
"Julio pripoveduje. Davor ga gleda. Vsi vemo, da je to samo še en napad njegove domišljije, še ena zgodba, s katero zabava nas in sebe. Toda okoli srca se širi nekakšne led. Ne bi bilo prvič, da bi tuja neumnost čez noč postala naša resničnost. " ( str. 85)
....
"Ne, ne čaja. Še danes bo poskusila.
Kaj je jedla?
Ni problem v hrani. ( Nekaterim ljudem je težko pomagati, ker zanje problem ni nikoli tam, kjer bi ga bilo mogoče rešiti.)" ( str. 92)
....
" Babica je umrla. Pokopali so jo na pokopališču Lev, na starem pokopališču, ki so ga v vojni spet oživili. Življenje se vrača na stara pokopališča.
Niso mi dovolili, da grem za pogrebom. Pokopališče je na puškosegu srbostrelcev. Pred nekaj dnevi so streljali na pogreb. Bilo je nekaj ranjenih. Davor, ki ve, kako pišem in o čem, mi je odstopil detajl: rojstne letnice, letnice smrti in črke v imenih pokojnikov na lesenih nagrobnih znamenjih so vlite iz plastike; zabijejo jih v les. Mrtvih je toliko, da je zmanjkala številka 9 in namesto nje zdaj zabijajo obrnjeno črko P." ( str. 94)
...
"Njen Junuz se d prvega dneva bori na okupiranih linijah okoli mesta. ( Ali bo postala obča praksa, da bodo ljudje govorili v frazah, ki jih desetkrat na dan slišijo iz tranzistorjev? Brkić: Oblast smrdi pri jeziku.) " (str. 101)
....
"Julio nikoli ne laže, zato si je pogosto primoran izmišljati resnico." ( str.102)
....
..." Bosna je za Mirza domovina! Stara dežela je imela je kralje z zlatimi kronami, krone z lilijami, viteze s sabljami, trdnjave z velikimi vrati in stolpi. Bosna je majhna dežela, lahko jo spraviš v žep. V njej živijo ljudje odprtih rok. Bosna je dežela, od koder razen med zvezde ne moreš več nikamor zbežati. " ( str. 103)
...
... "Brkić pravi, daje jezik ljudem to, kar je možu žena. Rad skače čez plot, na svoj vrt pa ne spusti nikogar. " ( str.133)
Ni komentarjev:
Objavite komentar