Mario Vargas Llosa je perujski književnik, rojen 1936.Llosa je osnovno šolo obiskoval v Boliviji, srednjo šolo v Peruju. V Limi se je vpisal na vojaško gimnazijo, nadaljeval je na Univerzi San Marcos, kjer je diplomiral iz književnosti. Odpotoval je v Evropo, doktoriral v Madridu, nekaj let živel v Parizu, pozneje pa v Londonu in Barceloni. Postal je eden najpomembnejših južnoameriških romanopiscev in esejistov. Leta 2010 je prejel Nobelovo nagrado za književnost. ( Vir: Wikipedija)
Njegov način pisanja je pričakovan in ga zlahka uvrstimo v magični realizem. Delo Pripovedovalec je večplastno, poetično in hkrati nas privlači in odbija. Za Evropejce je branje tega dela naporno zaradi tujosti sveta, okoli katerega se vrti pripoved. Tuje so rastline, živali, bolezni. Njihova poimenovanja so zapletena. Zapletena je kozmogonija, panteon bogov prepleten z animizmom. Pravzaprav gre za antropološko študijo o amazonskem plemenu Mačigengi, ki je napisana v magično-poetičnem jeziku. Glavni junak Maškara, prijatelj pisatelja iz študentskih let, ki se spreobrne v Mačigenga in postane "pripovedovalec" zgodb iz njihove zgodovine, mitologije in življenjskih modrosti " , je samo povezovalec, rdeča nit zgodbe. Enako velja za pisatelja.
ODLOMEK: "Pogled na trdno, stanovitno vero, ki vodi človeka k temu, da ji posveti lastno življenje in sprejme zanjo kakršno koli žrtev, me je vedno vznemiril in prestrašil, zakaj iz takšnega ravnanja vznikneta tako junaštvo kakor fanatičnost, nesebična ali pa zločinska dejanja." ( str. 94)
....
"Tega sem se naučil od vas. Preden sem se rodil, sem razmišljal: Ljudstvo se mora spreminjati. Si prilastiti običaje, pripovedi, magijo, uroke mogočnih ljudstev, Polastiti se bogov in bogcev, zlodejev in vražičev modrih ljudstev. Tako bodo vsi čistejši, sem razmišljal. Srečnejši tudi. To ni res. Zdaj vem, da ne. Tega sem se naučil od vas, pač. Kdo je čistejši in srečnejši, če se odpove svoji dolžnosti, potemtakem? Nihče. Rajši ostanimo, kar smo. Kdor neha opravljati svojo dolžnost, da bi izpolnjeval dolžnost drugega, bo izgubil svojo dušo. In svojo zunanjost tudi, nemara, kakor Tasurinči-žužek, ki se je spremenil v škržata-mačakuja med tistim neprijetnim omamljenjem. Kadar kdo izgubi svojo dušo, si najbrž najbolj odvratni stvori, najbolj pogubne zverine napravijo zavetje v izpraznjenem telesu. Muho pogoltne sršen, sršena ptiček, ptička kača. Bi radi, da nas požrejo? Ne. Bi radi izginili, ne da bi pustili sled za sabo? Tudi ne. Če izginemo, bo izginil tudi svet. Boljše je še naprej hoditi, se zdi. Zadržati sonce na nebu, reko v svoji strugi, drevo na koreninah in gozd na zemlji, potemtakem.
To je tisto, kar sem bil izvedel. ( str. 234)
Ni komentarjev:
Objavite komentar