Tone Parljič: HVALA VAM, BOGOVI, ZA TE BLODNJE

Spomini Toneta Partljiča so izredno gostobesedni. V knjigi je vsaj v prvih dveh delih naštetih poimensko toliko raznoraznih ljudi od sovaščanov do sošolcev, sodelavcev, da je zadeva za povprečnega bralca skoraj moteča. Verjamem pa, da bodo vsi omenjeni veseli oz. bi bili prizadeti, če bi bili izpuščeni.

Preden preidem k pohvalam, lahko le rečem, da je bil jezikovni pregled površen, saj so v tekstu nedokončani stavki (manjka zadnja beseda), čeprav se da iz povedanega razbrati smisel. Pa take kot npr. na str. 168 je beseda tekst v ednini, morala bi biti v množini, str. 262 leto 200 namesto 2000 itd. Vsekakor je pisal pisatelj v zanosu, ko so misli prehitevale tipkanje. Normalno je, da se za njim opravi jezikovni pregled, ki pa tudi takih cvetk naj ne bi spregledal. Tudi zato, ker gre za pisatelja. A je že tako, da se v takem obsegu dela, to žal še prehitro hitro zgodi. Zmanjkuje nam pač časa. Kljub vsemu je knjiga vredna branja.

Partljičevo delo je izredno odkritosrčno. Pisatelj priznava: " V bistvu pa je bila velika razlika med življenjem in delom v teatru, kakor največkrat pravijo gledališču tisti, ki so zaposleni v njem; razlika je taka, kakor je med tistim, ki gleda na uro in potem ve, koliko kaže, in med Švicarjem, ki ure izdeluje." (str. 195)

Odkrito spregovori o zdravljenju svojega alkoholizma: ..."Ne ,Partljič, vse te lepe stvari, ki so jih povedali o vas, so resnične. Taki ste. A to je velika past. Vi bi vsakemu ustregli, pomagali, nikdar ničesar ne odrekli - samo zato, da bi potem vsaj enkrat slišali te lepe pesmice o dobroti, tovarištvu, vaši plemenitosti. Če ne boste znali nikoli reči ne, če boste hlepeli, da bi vas vsi imeli radi, se vam ne piše dobro. Pravi mož ne more biti tako zelo priljubljen pri vseh. Mož mora znati reči ne, tega ne bom naredil, sam naredi! Mora se navaditi, da ga vsi ljudje ne marajo. Da se komu lahko zameri, če misli, da je potrebno. Včasih je potrebno znati s kakim človekom tudi prekiniti, če je storil kaj, za kar vi mislite, da se ne sme storiti. Tak revež, ki samo čaka na pohvale, bo kmalu imel težave tudi s pitjem!"..." S spoznanjem, da ne bom nikoli več pil alkohola, da ni razloga, da bi bil a priori nesrečen, ampak raje srečen, in da se moram znati tudi zameriti in upreti slavnim ali obskurnim egoističnim tipom, sem januarja 1975 zapustil Pohorski dvor. " ( str. 212)

Partljič skuša biti zapisovalec, pričevalec dogodkov v gledališču. Pri tem razkriva zakulisje, slabe odnose, pohujšljive razvade, klike in klane, hinavščino, oportunizem, obračanje po vetru. " Včasih je bilo slišati precej kričanja iz Kislingerjeve pisarne, Štih pa mi je potožil, da si ni mogel misliti, koliko primitivizma in birokracije in provincializima je v našem gledališču. Predvsem pa je potožil, da Kislinger ni demokratičen, ampak igra le na svojo moč, ki mu jo daje položaj upravnika; tu bi se res lahko nekoliko strinjal z njim. Da ne omenjam, da se je požvižgal na sklepe samoupravnih organov..." ( str. 237)

..."Vsakodnevna pričkanja direktorja s sodelavci in vloga njegovega tolažnika so me izčrpavali. Čakal sem, kdo bo imenovan za novega direktorja, ko je odšel moj osamljeni, zagrenjeni, nesrečni kolega v penzijo. A ko je, kljub mojim drugačnim predlogom, komisija za delovna razmerja, ki ji je predsedovala najagilnejša samoupravljaka Marjana Klajnšek, izbrala inženirja Janeza Pretnarja, ki je pred tem vodil v Afriki dela v zvezi z izsekavanjem lesa za neko našo lesno firmo, sem se odločil reči Andreju Hiengu ja. Argument, ki mi ga je predsednica v imenu komisije sporočila, je bil namreč ta: "Izbrali smo zanalašč in po premisleku človeka, ki ne več nič o gledališču, ker tak človek gotovo ne bo pristranski direktor!" ... ( str. 261, napaka namesto besede več bi najbrž moralo stati ve.)

.."Če sem s kakšnim "nebralcem" dlje časa skupaj, navadno izvem vse o njegovi žlahti in prijateljih in zoprnikih, največ pa o sodelavcih, ki so rekli to in to in to. V desetih dnevih spoznam celo firmo. Če kdaj za koga rečem, da ga ne poznam, se nebralci zmerom čudijo, pa kak, da ga ne poznaš, to je oni, saj sem ti že zadnjič povedal. Seveda se dobro zavedam, da so nekateri nebralci zelo dobri ljudje in tudi zelo inteligentni, ampak kot rečeno, hitro odkrijem, če nekdo ne bere. Še kak župan v Mariboru vedno kriči in govori in kleplje stavke, kakor "jaz sem videl , jaz sem naredil, jaz nisem po kisli župi priplaval", da posumim, da je zelo malo bral že, ko ni bil župan. In potem v kakem intervjuju res pove, da že deset let ni prebral nobene knjige, ker pač nima časa za take stvari, saj je vendar vedno garal za dobrobit drugih! In ga hitro spet izvolijo." ( str. 318)

Maribor, Litera, 2011; 345 str.