Poezija, ki vas zadene v srce, če ga imate. Kajti dopuščam možnost, da je vaše srce okovano v predsodke. Morda mislite, da je prepostost sveta v črno-beli kombinaciji slikanja ljudi, odnosov. Morda je tako lažje, varneje, manj komplicirano hoditi po svoji poti. Se izogniti iskanjem, "prepovedanim" stezam, življenju. No, Milan ne more izbrati lažje poti. S poezijo se razgali do kosti in kot da reče: "Tukaj me imate, pa me obirajte, požrite do obisti!"V drugi zbirki Kristali soli je poezija bolj izbrušena. Skromna v besedah, skoraj v haiku slogu. V njej ni več boleče potrebe po razgaljenju, samo še bolečina, ki se je spremenila v kristale soli na rani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar