Knjiga je prejela nagrado špansko nagrado Planeta leta 2009. Knjiga ženske za ženske. Proti vetru pomeni boriti se proti temi, kar ti je namenila usoda.ODLOMKI:
..."Kaj bi bilo z mojo materjo, če bi ostal v vasi? Mogoče bi končala na isti točki, v istem mračnem kotičku svoje žalosti. Moja babica je dejala, da je moji mami zavrelo mleko. To je prineslo bridkost, nemoč spopasti se z življenjem, ki se nekaterim ženskam naseli v dušo, potem ko rodijo. Preprosto vprašanje hormonov. Poporodna depresija, ki se je začela po rojstvu mojega starejšega brata. Nekaj čemur bi se z današnjimi zdravili dalo zlahka odpomoči. Toda tedaj jih še ni bilo. Govorilo se ni o teh stvareh. Ljudje so se omejili na to, da so sprejeli svoje temine. Ali pa so se nekega dne vrgli skozi okno. Ko so pri nekom videli prazen pogled, tresoče se roke, globoko malodušje, ki zagrne depresivne, so začeli potihoma šepetati, da je bolan na živcih. Z usmiljenjem ali prezirom, toda v vsakem primeru vedoč, da ga nihče ne more odrešiti te bolezni. Samo usoda ali molitve." ...(str. 19)
..." Jovita, ki je od svoje matere podedovala obveznost, da je zatiskala oči vsem. ki so v vasi umrli, in jih urejala, je veliko vedela o onstranem in onkraj; prepričana je bila, da ljudje umrejo, kadar hočejo. Celo otroci. Nihče seveda ni na glas rekel, da hoče umreti. Večina ljudi se tega ni niti zavedala. Toda duhovi, ki jih imajo vsi v glavi in ki so se včasih spridili in so zavidali živim njihovo srečo, so jim spet in spet šepetali na uho, dokler jih niso prepričali: Daj no, pridi že, saj so dovolj živel. Zakaj bi še ostajal tukaj, če te čakajo same nesreče? In če ljudje niso bili dovolj pozorni na nenehne navale glasov ali dovolj močni, da bi se jim uprli, so se pustili prepričati, ne da bi se sploh zavedli. In potem so umrli. " ... ( str. 33)
..." Po sili se je naučila, da je preživetje vsakodnevno bitka, mukotrpno in nadzorovano delovanje zavesti, v kateri so se morali preplesti sebičnost in velikodušnost, pretkanost in zaupljivost: od očeta odločno zahtevati, da ji je dal denar za hrano, in poskrbeti tudi, da je kaj pojedel, ko se je domov vrnil preveč opit. Ne dovoliti, da bi ji bratje in sestre izmaknili njeno prgišče živeža, toda z veseljem ga prepustiti, ko je bil kateri bolan. Pomagati vaškim ženskam, ko so jo potrebovale, vendar ne pustiti, da bi mislile, da jim je vedno na voljo. Moškim postaviti svoje meje in biti ob enem zmožna zaupati jim, ko so prišli na pijačo, pa še niso dobili plače. Da, Benvinda je od malih nog vedela, da je treba dajati in jemati, božati in tepsti, smehljati se in kričati, vse to v težko dosegljivem ravnotežju, ki pa ga je sama prav zlahka vzdrževala. Bilo je, kot bi se s to veščino že rodila."... (str. 99 -100)
..." Te ženske, ki so kot polži vse svoje življenje nosile na plečih, so ji bile všeč. " ...( str. 130)
Ni komentarjev:
Objavite komentar