Jerome je pisatelj, rojen davnega 1859 v Angliji, ki je zaslovel po celem svetu prav z delom Trije možje v čolnu (1889). Njegov poseben način angleškega humorja.
..."Oblekli smo se, in ko je je prišlo še do posebnosti, smo se spomnili, da smo spravili zobne ščetke in krtačo in glavnik ( ta moja zobna ščetka bo še moja smrt, to vem), in morali smo iti in jih izbrskati iz kovčka. Ko smo to opravili, je George hotel imeti brivske potrebščine. Rekla sva mu, da bi to jutro moral ostati neobrit, kajti ne nameravava še enkrat odpreti kovčaka zanj, niti ne za nikogar drugega, njemu podobnega.
Rekel je: "Ne bodita smešna. Kako naj grem takšen v mesto?"
Res smo bili precej neusmeljeni do mesta. toda kaj smo marali mi za človeško trplejnje? Harris je prostaško in nespramno dejla, da se bo moralo mesto pač s tem sprijazniti."... ( str. 39)
... "No žalostno, v njegovem primeru je bilo, da je on, ki ni maral za rezbarjeno hrastovino, moral iemti svoj salon opažen z njo, medtem, ko drugi ljudje, ki jim je od take hrastovine, plačujejo velikanske zneske, da jo dobe. Videti je, da je to pač pravilo na svetu. Vsakdo ima tisto, česar ne potrebuje, medtem ko imajo drugi ljudje, kar potrebuje on.
Poročeni možje imajo žene, in kažejo, ko da jih ne potrebujejo; a mladi samci kriče, sa si jih ne morejo dobiti. Ubogi ljudje , ki vzdržujejo komaj sami sebe, imajo po osem čvrstih otrok. Bogati stari pari, ki nimajo nikogar, da bi mu zapustili svoje premoženje, umrejo brez otrok.
Potem pa vzemimo dekleta s snubci. Dekleta, ki imajo snubce, jih nikoli ne marajo. Pravijo, da bi bile rajši brez njih, da jih jeze in naj sploh gredo in snubijo gospodično Smithovo ali gospodično Brawnovo, ki sta grdi in že priletni in ki nimata nobenih snubcev. One same pa ne potrebujejo snubcev, saj se sploh ne nameravajo poročiti."... (str. 47)
..." Kako dobro se počuti človek, kadar je nadevan- kako zadovoljni smo sami s seboj in s svetom! Ljudje, ki so to poskusili, so mi pravili, da čista vest naredi človeka zelo srečnega in zadovoljnega; toda poln želodec opravi to prav tako dobro in je stvar cenejša ter se laže dobi. Po izdatni in dobro prebavljeni jedi se človek čuti tako sproščenega in velikodušnega- tako plemenitega in dobrosrčnega.
Zelo čudno je to, kako naši prebavni organi vladajo našemu razumu. Ne moremo delati, ne moremo misliti, ako tega noče naš želodec." ( str. 83)
..."Sprva me je to precej prizadelo; zdelo se mi je kot nekakšna žalitev. Le zakaj nimam kolena snažilke? Čemu to krivično zapostavljanje? Čez čas pa so prevladala manj britka čustva. Rekel sem si: saj imam vse druge v farmakologiji znane bolezni in postal manj sebičen; sklenil sem, da se bom prebil tudi brez kolena snažilke. Protin me je očitno napadel v najhujši možni obliki, ne da bi se tega zavedal; žolčni kamni pa so me menda mučili že od mladih nog. Po žolčnih kamnih ni bilo nobene bolezni več, zato sem sklenil, da ni nič drugega narobe z mano."
MK, 1972
Ni komentarjev:
Objavite komentar