Jerome je najbolj znan po delu Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo. Pričujoče delo (Talijin hram) je nastalo skoraj sočasno, a je veliko manj prepričljivo in smešno, vsaj za moj okus. So pa nekatere krajše zgodbe prav posrečene:
ODLOMEK: Več ljudi manj ve
..." Drugič nama je pokazal, kako je treba pripravljati kavo-po arabski metodi. Arabija mora biti grozno umazana dežela, le tam kaj pogosto pripravljajo kavo, Popacial je dve kozici, tri vrček, en namizni prt, en strgalnik, muškatnih oreškov, eno preprodgo pred kaminom, tri skodelice in sebe. Iz tega je dobil kavo za dva- kaj bi bilo potrebno, če bi šlo za družabno prireditev, si ne drznem pomisliti.
To, da nama tako pripravljena kava ni dišala, je MacShaughnassy pripisal najinemu sprijenemu okusu- nasledku dolgotrajnega vdajanja manjvredni robi. Sam je izpil obe skodelici in se potem odpeljal domov z izvoščkom.
To, da nama tako pripravljena kava ni dišala, je MacShaughnassy pripisal najinemu sprijenemu okusu- nasledku dolgotrajnega vdajanja manjvredni robi. Sam je izpil obe skodelici in se potem odpeljal domov z izvoščkom.
Spominjam se, da je imel tiste čase teto, skrivnostno staro gospo, ki je živela v nekem odročnem zatočišču, od koder je MacShaughnassjeve prijatelj obsipaval z neprecenljivo nesrečo. Česar ni vedel on- tiste reči ali dveh, glede katerih ni bil avtoriteta- to je vedela teta. "Ne," je govoril z mikavno odkritosrčnostjo, "ne to je reč, glede katere ti sam ne morem svetovati. Ampak, " je dodal, "lahko ti pa povem, kaj bom storil. Pisal bom svoji teti in pobaral njo. "In dan ali dva zatem se je spet oglasil in prinesel s sabo tetin nasvet.; in če si bil mlad in neizkušen ali pa od rojstva bebec, se je utegnilo zgoditi, si se ga držal.
Ob neki priložnosti nam je po MacShaughnassyju poslala recept za iztrebljanje ščurkov. Stanovala sva v zelo slikoviti stari hiši, ampak tako kot je z večino slikovitih starih hiš, so bile njene prednosti predvsem zunanje. V njenem škripavem ogrodju pa je bilo mnogo lukenj in razpok in špranj. Žabe, ki so zašle in zavile na napačnem odcepu, so se nenadejano znašle sredi naše jedilnice, in to jih je po vsem videzu presenetilo in besnilo nič manj kot nas. V hiši si je za svojo osebno rabo uredila telovadnico mnogoštevilčna druščina podgan in miši, osupljivo zagretih za telesno vzgojo; po desti uri zvečer pa se je naša kuhinja prelevila v žoharski dom oddiha. Izplezali so skozi podnice in iz zidov in potem na svoj lahkosrčni, brezskrbni način skakljali tam do svita.
Proti podganam in mišim ni imela Amenda nič. Prav rada jih je gledala. Proti žoharjem pa je imela nekakšne predsodke. Zatorej se je, ko jo je moja žena obvestila, da nam je MacShaughnassyjeva teta dala zanesljiv recept za njihovo uničenje, radovala.
Nakupili smo sestavine, namešali mešanico in jo razpostavili. Hrošči so prišli in jo pojedli. Zdelo se je, da jim je všeč. Vso so pospravili in bili opazno slabe volje, ker jo je zmanjkalo. Niso poginili.
Povedala sva vse to MacShaughnassyju. Nasmehnil se je, bil je zelo mračen nasmeh, in rekel z globokim, pomenljivim glasom: "Kar naj jejo!"
Očitno je šlo za enega tistih počasnih, zavratnih strupov. Hrošča ni umoril pri priči, temveč mu je spodkopaval zdravje. Čakalo ga je, da bo iz dneva v dan hiral in venel, ne da prav vedel, kaj je narobe z njim- dokler ga ne bi nekega jutra ob vhodu v kuhinjo odkrili, kako leži tam, ves mrzel in zelo nebogljen.
Zatorej smo namešali še več zmesi in jo nastavljali zvečer za večerom, žoharji iz cele fare pa so se zgrinjali okrog nje. Vsako noč so prišli v večjem številu. pripeljali so še vse prijatelje in sorodnike. Očitno so za zmes zvedeli tudi tuji hrošči- hrošči iz drugih rodbin, ki sicer pri nas niso imeli nobenih pravic- in prijahali v hordah in skušali prikrajšati za zmes naše žoharje. Še pred koncem tedna smo bili privabili v našo kuhinjo vsakega hrošča kilometre naokrog, če le ni bil kruljav.
MacShaughnassy je rekel, da je to dobro. Tako da bomo v enem zamahu očistili vse predmestje. Hrošči so zdaj že deset dni zdržema jedli strup, tako da konec, kot je rekel, ni mogel biti več daleč. To me je veselilo slišati, kajti neomejeno gostoljubje me je začelo udarjati po žepu. Strup, s katerim smo jih krmili, je bil drag, oni pa so bili imenitni jedci.
Stopili smo v pritličje, da vidimo, kako jim gre. MacShaughnassyju se je zdelo, da so čudni na pogled, in je menil, da že propadajo. Kar se mene tiče, lahko rečem samo, da si ne želim, da bi še kdaj videl množice hroščev, ki bi bili bolj zdravega videza.
Res je, da je eden od njih tisti večer storil konec. Zalotili so ga namreč, da jo skuša pocediti z nepravično velikim deležem strupa, pa so se ga trije ali štirje drugi besno lotili in ga pokončali.
A ta je bil tudi edini, kolikor sem lahko kdaj odkril, za katerega se je MacShaughnassyjev recept izkazal kot poguben. Kar se drugih tiče, so se ob njem zredili in so kar sijali od zdravja. Pravzaprav so nekateri med njimi začeli dobivati pas. Nazadnje smo njihove vrste razredčili z neko preprosto rečjo iz drogerije. Vendar pa so se jih v hiši nastanile takšne neznanske množice, ki jih je privabil MacShaughnassyjev strup. da se popolnega iztrebljenja nismo mogli več nadejati.
V zadnjem času nič več ne slišim o MacShaughnassyevi teti. Mogoče je kateri MacShaughnassyjevih dobrih prijateljev izsledil njen naslov in šel tja in jo umoril. Če je tako, potem bi se mu rad zahvalil. " (Str. 82-85)
...""Kaj je humor?" Po tistem, kar vidim, bi ga opisal kot težave drugih ljudi." ( str. 211)
Ni komentarjev:
Objavite komentar