12. november 2011

Colum McCann: ZOLI


Colum Mccan je rojen v Dublinu leta 1965. Danes živi v New Yorku in velja za enega najbolj nadarjenih piscev svoje generacije na Irskem in v Veliki Britaniji. Njegovo delo Zoli, je posvečeno izmišljeni romski pesnici Zoli, za katero so mu bila zgled poljska romska pesnica Papuszke, ki je živela od leta 1910 do 1987.

Odlomki:
..."Stransky je nekoč napisal, da človeško življenje dobi začetek, sredino in konec. šele, ko umre; do tedaj smo stalno nedokončani, celo sredine ni mogoče določiti. Torej samo poslednja beseda najde srednjo in ta po svoje postane verz-pojasnjuje smrt človeka."... ( str. 85)

..." Osupnila jo je lahkota s katero je prešla iz enega kraja v drugega, pokrajina ji je bila popolnoma tuja, pa vendar skoraj znanka. Druga meja, med Vzhodom in Zahodom, to dobro ve, se bo začela bo roku nekaj dni, in ko hodi, jo presune, da je z mejami tako kot s sovraštvom, pretirane so natančno zato, ker bi sicer prenehale obstajati. ".... ( str. 142)

... "Takšna sem jaz, pomisli; iz sebe sem naredila spektakel in zdaj prejema svoje drobtine. Še vedno se je mogoče obrniti- ničesar ni treba dokazovati. Pa vendar sem prišla tako daleč, prav nič več razloga ni za vrnitev, kot ga je za napredovanje." .... "Opazuje trenutek, ki je pravzaprav lepši od vsega, kar je ustvarila z besedami, da tema pravzaprav obnavlja svetlobo. "...( str. 143)

..." Neka stara romska pesem pravi, da majhen košček srca delimo z ljudmi in dlje gremo, manj ga ostane za nas, dokler ga sploh ni več dovolj, da bi hodili naokoli, in temu se pravi potovanje, imenuje pa se tudi smrt, in ker se zgodi vsem nam, bi težko našli kaj bolj običajnega. " ...( str. 159)

..." Povedala sem ji, da hočem, da me takoj odpustijo, da je taka moja pravica, ona pa je užaljeno odskočila , da se bo kar najbolj potrudila in da mi lahko obljubi vsaj to, da mi bo dovoljeno oditi iz bolnišnice, če ji pomagam s podatki. Bodi hvaležna, je rekla, za to, kar imaš.
Vedno zahtevajo od tebe, da si hvaležen, čhonorroeja, potem ko te zaprejo. Morda zahtevajo od tebe, da tudi, da jih poljubiš, potem ko odvržejo ključ. " ... ( str. 168)

..."Najhujše breme v življenju je tisto, kar drugi vedo o nas. Ampak morebiti obstaja breme, ki je še hujše od tega. Zgodi se, kadar za nas ne vedo, to je tisto, kar si v tišini mislijo o nas, prisilijo nas, da postanemo tisto, kar od nas pričakujejo. Še huje je, ko to postanemo, in jaz, čhonorroeja, sem tako naredila." ...( str. 179)

..."V manjših vaseh so me Avstrijci zasmehovali- Cigo, tatica, Črni faraon,-, čeprav jih je prav toliko dvignilo klobuke v pozdrav ali za mano poslalo otroke s sirom, kruhom, kolačem. Fant me je naložil na skuter in mi obljubil, da me bo peljal mimo železniškega predora , pa me ni, preprosto se je s skuterjem vozil gor in dol pred prijatelji, ki so ga zbadali in se mi posmehovali. Pretvarjala sem se, da sem ga uročil, in ustavil je - včasih so tako prestrašeni zaradi lastnih izmišljenih strahov. "... ( str. 182)

..."Kot nož ostro me je zbodlo pri srcu, a kaj naj bi naredila? Koliko drobnih prevar bom še povzročila? Kdo bo na koncu izrekel zapleteno resnico? Niso ogledala tisto, ki nam krade dušo, temveč pravila. " ... ( str. 185)

..."V tem delu sveta sta dve stvari, je rekel. Bog in denar. Srečo imaš, da si našla prvo. " ( str. 189)

..." Pa se ne bojiš policajev? je vprašal.
V mislih sem počasi sestavljala stavek, da bi mu posredovala poln učinek tistega, kar je Stanislaus davno nazaj rad govoril, in temu čudnemu moškemu, Enricu, sem hotela zapustiti eno dobro stvar, zato sem v nemščini rekla: Z veseljem bi polizala mačjo rit, moj srčni prijatelj, le bi s tem iz ust spravila okus po policajih.
Vzravnal se je in zasmejal. " ... ( str. 190)

...Vse skupaj naj bi ti povedalo, čhonorroeja, da misel, da bi šla dalje, v meni ni več utripala. Star romski pregovor pravi, da reka no tam, kjer se začne ali konča, vendar se je izkazalo, da sem gotovo prišla do nekakšnega vrhunca, zavrgla sem misel na Pariz in podoba moje hoje se je spremenila. " ... ( str. 191)

..."Enrica sem vprašala, zakaj me ni nič spraševal o tem, da se Ciganka, pa me je vprašal, zakaj ga nisem nikoli spraševala o tem, kako to, da on ni Cigan.
Morda je bil to najlepši odgovor, ki sem ga kdaj slišala.
Počasi sva se spoznavala, v strahu in vznemirjenju, razhajala sva se in spet stopala skupaj. Včasih sem v pridušeni svetlobi petrolejke ujela pogled nanj in zdel se mi je bližji senci kot meni. Sprijela sva se v neroden objem in dolgo sedela, ne da bi se premaknila., ampak razdalja se je manjšala, krajšala in poželenje se ni nikoli iztrošilo. zdelo se mi je, da me je svet preizkušal in mi končno pokazal veselje. Dolgo v sebi nisva našla kaj dosti besed in naučila sva se biti skupaj brez govorjenja. Dovolj je bil trenutek, ki sva ga živela. Ponoči je spal pod mojimi budnimi očmi in opazovala sem, kako se mu je prsni koš premikal gor in dol. Prišla so jutra in on je stopil k štedilniku, obudil ga je v življenje. Bilo je sajasto mesto, kjer se je dotaknil mojega lica. Ponoči sem mu povedala o Petru, o svojem času s Swannom, Starnskim, o tem, kar se je zgodilo med nami- preprosto sedel je in poslušal, dokler ni ostra črta svetlobe v oknu odprla jutra." ... ( str. 192)

..." Nekoč sem bila kriva, ker sem mislila, da se lahko dogajajo samo lepe stvari; potem sem bila kriva, ker sem mislila, da nikoli več ne morejo zgoditi. Zdaj čakam in ne razsojam. Sprašuje, kaj je tisto, kar ljubim? Ljubim spomine na Paolija, vsakokrat, ko slišim oglašanje zvonca v trgovini. Ljubim črno kavo, ki jo skuha Polijeva hči Renata., ki z visečimi uhani in lakiranimi nohti sedi za blagajno. Ljubim harmonikarja Franza v kotu kavarne, ki z roko zakriva svoje slabe zobe. ljubim moške, ki se prepirajo o vrednosti tega, do česar jim pravzaprav ni. " ...(str.197)

..."" Saj veš, da sem, ne glede na vse, še vedno umazana."
"Pa saj si sama rekla, mama, tega je konec, vse je končano."
"Tega je konec, ja, teh časov, ampak jaz sem še iz teh časov:"
"Zelo te ima rada, mama, pa si obupna." ...( str. 213)
..."Zoli zapre oči, hvaležna temi. Mimo bežijo vzorci, kristalni vzorci, zdaj sneg, ki počasi pada. Ni bolj polnih dni od tistih, h katerim se vračamo. " ...( str. 230)

Sanje, 2008, 238 str.

Ni komentarjev: