01. december 2011

Isabel Fonesca: POKOPLJI ME POKONČNO: ROMI IN NJIHOVO POTOVANJE

Izredna knjiga, ki nam nastavi ogledalo. Ni znanstveno delo in to tudi ne želi biti. Je podroben opis življenja med Romi, študija in raziskovanja o njih. Med drugim spomni na to, da so bili med 2. svetovno vojno med prvimi žrtvami koncentracijskih taborišč in zdravstvenih poskusov na ljudeh dr. Mengelea in njegovih sodelavcev. Tudi o številu žrtev med njimi v 2. svetovni vojni, si viri niso enotni. Da so bili žrtve načrtnega genocida, ki so ga izvajali nacisti, predvsem nad Židi in Romi, pa ponavadi Rome v navajanju dejstev izpustijo.

Tina Volarič je v spremni besedi zapisala, da je Isabel razmišljanje "pripeljalo do razmejitvenega vzorca 'Nas proti Drugim', v tem primeru Romom in njihovem okolju, ki mu 'Mi' skupnost Neromov torej, med katerimi živijo, pripisujemo negativne lastnosti. Izmuzljiv pojem 'Drugih' je vedno sad poenostavljenega mišljenja, ki stvari selekcionirano postavlja na levo in na desno stran, svet odslikava črnobelo in ga enostavno konstruira, Še več, posplošena naprtitev negativnih lastnosti 'Drugim' je simbolna inverzija pozitivnih lastnosti, s katerimi definiramo sebe. Pojavi se občutek bati se biti podoben tistemu, ki je nasprotje vsemu, kar smo si ustvarili kot lastno identiteto. Stigmatizacija 'Druge' vedno označi za umazane ali za odvratne ali za sumljive, ali pa za vse troje skupaj. S skupinami ljudi, ki jih imamo za nevarne, je pogosto povezana nečistost (tako telesna kot moralna). Odnos, ki ga gojimo do 'Drugih', je poniževalen ali zaščitniški, zasmehljiv ali spoštljiv, oziroma kot je napisala Fonescova, " ne glede na to, ali so nanje gledali sovražno ali humano, Romi so bili predvsem 'Drugi'." ( str. 360)

ODLOMKI: ..."Nekega poznega poletnega popoldneva sem v knjižnici Inštituta Nicolae Jorga prebirala razpravo o romskih sužnjih Mihaila Kogalniceanuja iz leta 1837. Temačen prostor z vonjem po starem senu in molčečimi knjižničarji, ki nikomur ne nudijo nikakršne pomoči, ni videti primeren kraj za razodetja kakršne koli vrste. Toda nenadoma sem nekaj ugotovila, morda nekaj povsem očitnega. Trgovina z Romi je morala nedvomno predstavljati preobrat; v trenutku, ko so jih uvozili en masse, so jih ožigosali s predsodki. Izraz "Cigan" (in njegove lokalne variacije) ni nič več pomenil številčne etnične skupine ali rase, niti določenega poklica, na primer godca ali kovinarja, kot nekoč. Prvič se je v celoti nanašal na družbeni razred: kasto sužnjev. " ...( str. 194)

..."Med vojno je z Yoorsom prišlo v stik britansko odporniško gibanje, Romi so s svojim izvrstnim poznavanjem gozdov in stranpoti, psihologije oblasti in preživetja, postali pomembni pripadniki ilegale. Poleg spretnosti, ki so jo razvili kot ilegalni narod, so bili Romi za odporniško gibanje tako zelo dragoceni, prav zaradi svojega nagona po dovzetnem življenju v sedanjosti, ki pojasnjuje tudi njihovo "nenavadno" pomanjkanje zanimanja za preteklost. Yoors se v drugi knjigi p časi med vojno, s poslanstvom vrne k Puliki in njeni družini. "Težava je še vedno v interpretaciji in smoter človekovega življenja je v odgovoru nanjo." Oziroma , kakor pravi reklo waleških Romov: "Zima bo vprašala, kaj smo počeli poleti. " ..( str. 300)

..."Številna romska naselja na Slovaškem so dom največjim revežem. Neko naselje, v Rudnanyju, se je raztezalo prek opuščenega rudnika arzena in videti je bilo romske otroke, kako so se igrali med razkrajajočimi zabojniki in majhnimi kupčki belega prahu, ki se je usipal na njih. Živeli so v že davno zapuščenih, podirajočih se rudniških pisarnah, ki so bile pogosto brez strehe , obkrožene s težkimi kovinami: arzenom, antimonom, bismutom, živim srebrom in železom. To je bilo nekaj veliko hujšega od "srednjeveške" nesnage: bila je postindustrijska nesnaga. Za te nevarnosti se je vedelo, storilo pa nič. Namesto tega si je na Slovaškem priljubljeni premier Vladimir Mečiar leto kasneje drznil v svojem govoru trditi, da je bilo" nujno potrebno zmanjšati preveliko reprodukcijo družbeno neprilagodljivih in umsko zaostalih prebivalcev (Romov)." IN Dodal." Če zdaj ne opravimo z njimi mi, bodo kasneje ono opravili z nami." V Pragi mu je Vaclav Havel vrnil z izpodbijajočo resnico, da so Romi 'lakmusov papir civilne družbe', toda svojega mnenja ni delil z nikomer. Nesnaga, v kateri so živeli Romi, se je še razširila in smrtni davek je še narasel. Po žametni revoluciji so na Čehoslovaškem ubili osemindvajset Romov, O razširjenosti sovraštva vse naokrog ni bilo mogoče pretiravati." ... ( str. 317)

..." ko je leta 1988 v revijo Roma (izhaja v Indiji in je ena stalnih romskih publikacij), pisal krogu številnih romskih bralcev, je opozoril na nek drug vzrok:

Že večkrat je bilo rečeno, kako je naša največja težava ta, da med nami ni dovolj izobraženih ljudi,ki bi se ukvarjali z organizacijo. To ni res; med nami je gotovo dovolj izobraženih in zavzetih Romov, ki bi opravljali to delo. Težava je v resnici že stara: naša narodna bolezen, hamishagos (oviranje in vznemirjanje). Kdo ve, zakaj, ampak ta nas priravi do tega, da oviramo tiste med nami, ki napredujejo, namesto, da bi jim pomagali. Sar laci and'ekh vadra ( 'kot raki v vedru'), ko želi kakšen splezati ven, se ostali obesijo nanj in ga potegnejo nazaj.
Govoril je o primeru prvega predsedniškega imenovanja( zgodilo se je, da je bil to predsednik Ronald Reagan) nekega Roma na federalni položaj - neposreden rezultat Hancockovega dolgoletnega truda in nadlegovanj. Ko je bil Bill Duna, Rom, madžarskih korenin iz Minneapolisa, kot edini Rom imenovan za člana Spominskega sveta holokavsta Zdrueženih držav , " so takoj naslednjega dne", kot je bralcem revije Roma povedal Hancock, "ostali Romi poskušali vse skupaj pokvariti. Na Svet so z vseh koncev sveta poslali brzojavke, v katerih so trdili, da so bolj kvalificirani od njega. Spominski svet holokavsta se je v odgovor norčeval iz situacije. Posamezniki, ki niso sposobni brati in pisati in nimajo pojma o zgodovini holokavsta..."... ( str. 320-321)

..." Manush Romanov pa je imel vedno povedati kaj nepozabnega in lepega, še posebej ob slovesu. ( Prihajanja in odhajanja so imela za posledico njegovo udvorljivo poljubljanje ženskih rok). Nekoč je ob koncu obiska v Sofiji, na katerem je bil zaradi svojih Romov domala ves v solzah, za mano dramatično zaklical: "Prohasar man opre pirende, sa muro dijiben semas opre chegende." - "Pokoplji me pokončno, vse življenje sem preživel na kolenih." ( str. 329)

Sanje, 2007; 366 str.

Ni komentarjev: