09. december 2011

Lojze Kovačič: PRIŠLEKI


Ko so bili Prišleki ( 2. del) prevedeni v nemščino (2004), so kritiki uvrstili roman med najvidnejša dela sodobne evropske književnosti. Tuji kritiki vidijo v romanu poleg ostalega, predvsem zgodovinska dejstva, kakor jih je doživljal mali človek. Vrednost takega zapisa pa bo v prihodnje samo še naraščala. Tako se Lojze Kovačič poleg Daneta Zajca uvršča med najresnejša kandidata za Nobelovo nagrado. ( dr. Vinko Cuderman, 2009)

Po resnici povedano, slovenske sodobne književnosti z nekaj izjemami, nisem posebej cenila, zato se se tudi branja Prišlekov lotila šele zdaj in bila več kot presenečena. Pravzaprav zgrožena, ker me je knjiga vsrkala vase in sem doživljala vso bedo, strah, obup, tragiko in pričakovanje glavnega junaka te avtobiografske pripovedi. In po drugi strani mi je dala moč, kako hude stvari lahko človek preživi.

Takemu življenju lahko človek reče samo kruta usoda. Temu lahko človek reče svinčeni časi. Čeprav ti časi niso bili za vse enaki. Nekateri so jih doživljali drugače, čeprav se je sreča izkazala za izmuzljivo in opotečo. Ko je zmanjkalo belih in plavih sovražnikov, so jih poiskali v lastnih vrstah. Tudi tisti najbolj visoko v stranki, niso bili varni pred "ljudsko pravico." Kljub vsemu, je eno nasilje režima in drugo nasilje množice, ki je na sestankih izmed sebe javno ožigosala "izdajalce" in z njimi tudi fizično obračunala. Izbrskala iz preteklosti kakšen madež, kot npr. , da je tvoja mama Nemka? Neizmerno sovraštvo, podžgano s političnim hotenjem, da se grobovi in iztaknjene oči ne bi nikdar pozabile, se je vrnilo danes z druge strani, zato je roman Prišleki predvsem klic po človečnosti.

ODLOMKI: " Bil je članek sovjetskega inštruktorja za umetnost... Govoril je potem, da je imeti pesniško umetnost za poseben talent, ki je podeljen samo nekaterim ljudem, drugim pa ne, buržuazna metafizika. Pesniške umetnosti se lahko kot katerekoli veščine vsakdo nauči in jo praktično demonstrira. Da nova družba potrebuje več razredno zavedne proletarske poezije in da je treba doseči višjo poetično proizvodno kvoto na literarni fronti. Začetniki morajo pričeti s 5 do 10 vrsticami na dan, si potem postaviti za cilj dvajset do trideset vrstic in počasi dvigati kvantiteto in kvaliteto svoje produkcije zmeraj više... "...( str. 84)

..."...Samo prve dni po aretaciji pade nate tema in je neznosno in potem prve ure, ko prideš ven, ko te vse oslepi in si nor od možnosti, ki segajo do lune... kasneje se začneš bati...strah nosiš kakor ovratnik svoje srajce...živčen si, ker te lahko vsak hip spet vržejo v luknjo in potem moraš znova od začetka čakati na dan, kdaj te bodo pahnili na svetlo. Živiš na vrvici ... reagiraš kot Pavlov pes... Ne, nisem maral razlagati svojega koncepta, ki je bil preenostaven na prostosti... Vendar je bilo najhuje to, ker ti ni jasno, ali si odsedel svojo kazen ali ne... Vsekakor sem bil zdaj zunaj, a zaznamovan, kajti v zapore dajejo danes samo nasprotnike in sovražnike, to pa je vsak, četudi utrga tulipan v Tivoliju..."... ( str. 127-128)

..."V življenju sta samo dve stvari: da je to, kar misliš, nekaj drugega, kot tisto, kar živiš. To je osnovno dejstvo obstanka, na katero je treba vselej računati. Mogoče, da se oboje kdaj združi in postane eno. Jaz sem si to zmeraj želel. Enkrat! izjema, ki potrjuje pravilo. Mogoče je bila NOB prav to? Potem pa se je začela slepitev... brv čez prepad se je podrla. Saj smo imeli oči in smo videli... A Čirnik je govoril, da je tudi zdaj tako, kakor nekoč. Zanj je bilo ljudstvo na oblasti, veselo, vedro, optimistično, vso rdeče od rož, zastav in zarje, kako mesto Ninive..."... ( str. 174)

..." Nekega večera, ko sva z Gojerjem šla malo okajena iz Uniona, sem ga vprašal za streho nad glavo... če bi lahko prespal pri njem, vsaj na stolu. Potem je naenkrat postal osoren. Ne, ni bilo mogoče, on je stanoval v kopalnici neke meščanske družine na Cigaletovi. Spal je v banji. Tam si je postlal, ko so se domači spravili v posteljo, in iz nje se je moral spraviti prej, preden so vstali gospodarji. Odrezavo je odklenil manjša vrata v železnih vežnih in mi jih zaloputnil tik pred nosom... Ja, spanje je bilo nekaj najbolj zasebnega, intimnega, skrivnostnega... za to nihče, sem razumel, ni trpel sospalca, priče zraven sebe. Spanje je bilo skrivnostnejše od ljubezni... ukrasti nekomu spanec je bilo hujše od ljubezenske izdaje... potemtakem edina, nedotakljiva svoboda... Vsak je imel pravico do njega kot do lastne smrti. Ostal sem tako zunaj... Nikjer ni bilo mogoče dobiti niti centimetra strehe nad glavo. Ljudje so prebivali v natrpanih drvarnicah, prenočevali v stari prepereli lesni tržnici pri šenklavžu... v vežah pred stranišči pod Tromostovjem, odkoder jih je pognala ljudska milica spet ven na cesto... Hišniki so ob devetih zvečer morali brez izjeme zaklepati vhodna vrata, ker se je s kmetov in drugod priteplo v mesto veliko fantov in deklet, tudi starcev... V časopis je pisalo o "trenutni stanovanjski krizi", ki so jo izkoristili nekateri in brezvestni lastniki, da so postavili v svojih hišah vežah pograde in oddajali ležišča na nič za velik denar... Mislil sem na bunkerje v Mestnem logu in zaklonišča na bregu. A tudi ta si bila že zasedena... železna postelja ali otep slame je stal tam, umivalnik in kanta, drugega nič in ploh privezan z žico pred vhodom. .. Ali pa so dolge in okrogle prostore zaklonišč in majhnih bunkerjev spremenili v stranišča... Da bi bilo vsaj poletje in toplo! Če sem podnevi pomislil, kje bom zvečer spal, sta me zajela omotičnost in panika. Nič lažjega ni, kot izgubiti ponos, če nimaš spanca za sabo. Utrujenost je nekakšna normalna meja načelnosti... je klik! je konec tvoje prisotnosti... konec bivanja na tej pisani površini zemlje... Spal sem samo po minutah... to je bila prava igra... Če sem v redakciji zadremal na stolu in sem se malo premaknil... majhen, zlovoljen gib, sem bil izgubljen... Če pa sem vzdržal, ostal negiben, izkoristil polspanec, me je ta osvežil, da sem v spočiti polbudnosti spet lahko začel urejati svojo kramo... Samo majhna misel, občutek o krivdi, in že sem bil spet buden in naježen na vse strani... bal sem se, da me o kdo s pestjo v obraz ali železno krtačo... Torej sem moral , kjerkoli sem bil, oddremati, počakati... Ne zganjam nobene komedije s svojim spanjem. Moral sem se izkopati... jaz in nihče drug... Na eni strani sem imel zmeraj vdrtino, po ušesih ali na tilniku od pritiskanja v zid, v naslon stola ali podboj... za spanje je res potrebna postelja, potem pa še zaupanje... Ko sem nato čez pet minut odprl oči, je bilo veliko bolje... Podnevi sem navkljub dremavosti, ki se je pasla kot vroči zrak po meni, užival, ko se je dan počasi premila naprej... ko je dnevna svetloba, ta trezna luč obračajoče se zemlje, zalivalo steklo verande in mojo mizo... ampak ko so se začele prikazovati pege in vlakenca v zraku in se je pričelo mračiti, sem skoraj ponorel...svet je dobil črno kapo... začelo se je nočno življenje, zagorele so močne bele luči, ljudje si se začeli sumljivo ogledovati drug drugega, edina meja nad glavo so bile rjave žice, ko so se, špasno, spreminjale v z vrbjem prepleten strop... Sanj seveda nisem imel več. Zdaj sem sanjal vse, kar se je podnevi in ponoči odvijalo pred mano. Sebi samemu me je bilo sram povedati, v kaj vse so se spreminjali avtomobili, obljudeni ovinki, ploščadi in ljudje na njih...tudi ne bi mogel povedati, v kaj, ker se je vse brž prelivalo iz posode v posodo, iz ene v drugo prispodobo..."... ( str. 274-276)

"..." Ti ne boš nikoli pisatelj, " je zmajal Zvonko z glavo... Ja, slutil sem, da ima prav in da v resnici najbrž nikoli ne bom to... bilo je preveč težko, spravljati na dan stvari izpod zemlje...poleg tega se v duhu nisem prav uril za poklic... živel sem tjavdan, tjavnoč, da sem postal že prosojen in me je vsak lahko spregledal že oddaleč. A nekako sem vztrajal in pazil, da bi odnesel s seboj čim več podob, tja, kamor sem šel...čeprav bi bil to samo grob... 26. aprila se je proces končal... zvočniki so razglasili 14 ljudi na smrt s streljanjem..." ( str. 342)

Slovenska Matica, 1985, str. 398

Ni komentarjev: