Milekova je dosti boljša v kolumnah kot pisanju leposlovja. Izbor njenih kolumn iz Delove priloge Polet.
...»Tujec ni sam kriv, če ljudje obsesivno pijejo njegovo bližino in s tem srkajo njegovo življenjsko silo; ni kriv, če mu ljudje, moški in ženske, ki ob pogledu nanj dobijo želatinasta kolena, pripisujejo vse mogoče božanske lastnosti in pričakujejo popolnost na vseh področjih, in ni niti kriv, če jih s svojim značajem potem kdaj kruti razočara. Lepota je pač čudna stvar, zaradi katere lepim ljudem pripisujemo tudi lastnosti, ki jih nimajo. Vsaka sprevržena značajska lastnost bi se pri njem zdela podobno nemogoča in nespodobna kot debel rožnat črv v gladkem jabolku ali kot nepričakovano razkritje falusa pod ženskim krilom v Igri solz, ki junaku obrne želodec.Lepota vzbuja pričakovanja, ki jih je nemogoče izpolniti. Zato boli. « …( str. 12- 13)
....»Zadnje čase opažam, da so želje, pričakovanja in stremljenja mladih ljudi usmerjena samo v to, da bi postali slavni, ne da bi se upali pogledati v ogledalo in si priznati, da morda nimajo talenta,» je na zadnjem Liffu omenil belgijski režiser Dominique Deruddere, ki je potrebo »wannabe« razgalil v svoji absurdni komediji Everybody Famous: »In še huje: če navsezadnje le spoznajo, da so brez talenta, se ji zazdi, da njihovo življenje potem nima smisla, da niso nič vredni.« …( str. 13)
...»Cigareta je popoln primer užitka, vedno te pušča nepotešenega,« je rekel Wilde. Opravljivec s stilom, ki so ga zlobni jeziki brez stila spravili v ječo. Nekonvencionalne osebnosti so sploh pri roki, saj si skozi jih lažje operemo lastne umazane misli in ostajamo čisti, spodobni – in nepotešeni. Motor opravljanja je potreba, da bi drugim pripisali vse tisto, kar bi najbrž počeli sami, če bi imeli možnost. Najtežje si je priznati nemoč.« … ( str. 28)
....»Modne revije že zdavnaj ne ponujajo več uporabnih nasvetov, modne revije prodajajo sanje in fantazme. Tako kot telenovele, filmi in gledališče. Brez teksta, brez besed. In sanje rabimo. Sploh ker v tem kaosu stilov, barv in oblik lahko še vedno rečemo: Ne hvala. To se pravzaprav od nas tudi pričakuje.«… ( str. 46-47)
...»Prava tesnoba družbe je menda prav v tem, da nas je strah, da ni nobenega pogleda, ki bi si vsaj želel opazovati, da smo vaj objekt poželenja po opazovanju. Obstajam le, kadar me gledajo. Obstajam le, če sem v Lady. Obstajam le, kadar je komu mar. Toliko o naravnosti. Za koga potem igramo sami sebe?«… ( str. 52)
..."Knjiga je nekaj, kar lahko stisneš k sebi, prenašaš s sabo kot kengurujka mladiča, nekaj, kar je zaveznik v tujem mestu in tvoj zaupnik v obdobjih, ko ne drviš po avtocesti. Zato imam nekaj avtorjev, ki mi vedno pridejo pod roko, kadar rabim "tisto" misel. In imam nekaj avtorjev, s katerimi se redno pogovarjam. Imam tudi tiste, s katerimi jočem, ker so njihove misli misli, ki bi jih zapisala sama, če bi znala, so tisti avtorji, ki so obiskovalci z drugega planeta in mi govorijo stvari, ki jih nikoli ne bom mogla doumeti, in so tisti, s katerimi delimo isto zgodovino in ista hrepenenja. So knjige, ki jih ljubim, ker so lepe in nežne na otip, in so knjige, razcefrane, razjedene od oboževanja prstov, ki so se jih dotikali desetletja. In kar je pri vsem najbolj vznemirljivo, v trenutku, ko jih avtor izpusti iz rok, mu zbežijo izpod prstov in krenejo čisto svojo, nedoumljivo pot, ki njenega avtorja navdaja z grozo, s čudenjem in strahospoštovanjem."... (str.90-91)
...""Kaj bi dala, da bi se lahko vrnila v čas Kovačičevih Otroških stvari, ko je bil vstop v svetove tako lahak in nedolžen, ko med dušo in telesom in mislimi še ni bilo pregrad. Kaj bi dala za izkušnjo, da bi knjige, ki so mi odprle nove svetove, spet lahko brala s tisto otroško prostodušnostjo in strastjo. Branje je nastajanje in soustvarjanje novega sveta. Je potovanje v neznano in je hkrati vračanje domov."... ( str. 92)
Ni komentarjev:
Objavite komentar