Hanif Kureishi je dramatik (Meja), scenarist (Moja lepa pralnica) in romanopisec. Med najbolj znanimi romani je prav Buda iz predmestja, kjer opiše netolerantnost Angležev do vseh sort Ne- Angležev, med njimi so na udaru tudi azijske skupnosti, tudi indijska, v katero spada tudi glavni junak.
ODLOMKI:
..." To sem izrekel enako nedolžno kakor vikar, saj nisem želel, da bi tako lepa priložnost splavala po vodi samo zato, ker bi bil videti preveč vnet. V življenju sem namreč že odkril, da tvoja lastna zagretost kaj rada zmanjša vnemo drugih. In če si manj prizadevaš, postanejo drugi bolj goreči. Čimbolj sem si torej nekaj želel, manj se to hotel tudi pokazati."... ( str. 10)
..." Oče je živel v Britaniji že od leta 1950 - več kot dvajset let- in od tega petnajst let v južnih londonskih predmestjih. Kljub temu je še vedno blodil naokrog kakor kakšen Indijec, ki se ravnokar izkrcal iz barke, in spraševal traparije kakor: "Ali je Dover v Kentu?" Pričakoval bi, da kot uslužbenec britanske vlade, kot uradnik državne uprave, pa čeprav še tako slabo plačan in nepomemben kot on, preprosto mora vedeti te reči. Od sramu me je oblival pot, ko je na cesti ustavljal neznance in jih spraševal za pot do krajev, ki so bili komaj sto metrov proč in to v območju, kjer je živel že skoraj dve desetletji. " ...( str. 12)
..."Nekaj časa sva sedela in izmenjala le nekaj besed, dokler nisem začel opisovati Changezovih štosov, njegove zložljive postelje in grotesknih prizorov moškega, se je zaljubil v lastno ženo. Ampak mamo je zadeva kmalu nehala zanimati. Če je niti tuja nesreča ni mogla razvedriti, potem ni stvari, ki bi jo spravila v dobro voljo. Njen razum se je spremenil v steklo in vse življenje ji je spolzelo preko njegove gladke površine. Zaprosil sem jo, naj me nariše." ...( str. 132)
..."Ko sem vse to opazoval, sem sam pri sebi razvijal jezljive teorije ljubezni. Ljubezen vendar mora biti nekaj veliko bolj plemenitega kakor ta razgibani egoizem v dvoje? V njunih rokah se je zdela ljubezen kot ozkoviden, domišljav, sebičen podlež, ki uživa na račun ženske, ki zdaj leži v postelji tete Jean, in se pri tem sploh ne zmeni za njeno življenje. Cena, ki si jo je oče izbral za plačilo svoje sreče, je bila mamina beda. Kako je mogel storiti kaj takega?" ...( str. 145- 146)
..." Podobno kakor André Gide, ki je že v mladosti pričakoval, da ga ljudje spoštujejo zaradi knjig, ki naj bi jih šele napisal, je tudi Charlie začel uživati v tem, da ga na nekaj glavnih ulicah cenijo samo zaradi tega, kar obeta. Ampak to občudovanje si je pridobil z očarljivostjo, ki se jo pogosto zamenjuje z nadarjenostjo. Zdi se mi, da je očaral celo sam sebe."... (str. 149)
...Eleonorina druščina s svojo kombinacijo družbenega položaja, kulture in denarja, pa s hkratnim preziranjem vsega trojega, je bila natančna tista mešanica, ki je zastrupila Evino dušo, se ji pa nikoli ne mogla vsaj približati. To je bila neprisiljena boemščina; to je bilo tisto, kar je ves čas iskala; to je bil vrhunec. "... ( str. 215).. Ostali so se vrnili v London, jaz pa sem raztrgal letalsko karto in ostal v New Yorku. V Londonu nisem imel česa početi in očetu ta moja brezciljnost gotovo ne bi ušla in bi jo nemudoma izrabil za dokaz, da bi moral postati zdravnik ali pa zdravnika vsaj obiskati. V New Yorku pa sem lahko brezskrbno živel tudi kot brezdelnost na dveh nogah in to brez vsakih omejitev."... ( str. 305)
Cankarjeva založba, 1999; str. 366
Ni komentarjev:
Objavite komentar