24. junij 2012

Branko Ćopić: ČLOVEK, NE JEZI SE

Kdo bi si mislil, da je lahko njegov humor še danes tako aktualen? Vredno branja in smeha ob njem.

ODLOMKI:
    ..."Lazo je dolgo gledal skozi odprto okence in molčal, ker mu ni prišlo nič na misel, potem pa se je umaknil v sobo in povzdignil oči k svetemu Nikolaju.
      -Takšen si torej, pred nosom ti ukradejo kralja in predsednike, ti pa nič. Tu te človek slavi petdeset let in več, ko gre za vse ali nič, pa še s prstom ne migneš.
      -Čakaj no, čakaj, najprej si pokadil sveto pismo, zdaj pa še patrona objedaš!- zamomlja Djuja sebi v brado in odide nakrmit prašiče.
      po vasi se je kmalu razširil glas o nenavadni tatvini, ker pa so ravno tiste dni po njej potikali žandarji in spraševali za "ponarejene" bradačeve svetnike, je ta glas prišel tudi njim na ušesa. Pop jim je že prej nekaj namignil o slikarjevem nenavadnem početju in jim dal vedeti, da se pri Radu Ćopiću shajajo vsi mogoči tipi - ni izključeno, da so celo novoverci, ki nočejo služiti vojske. in tako eno k drugemu, je patrulja prišla pred Lazovo hišo. In žandarja sta začela pozvedovati, po ovinkih.
   - Tako pa tako - pravi prvi - si mogoče opazil, da se pri tvojem sosedu zbirajo in dogovarjajo razni, kako bi dejal, razni anti in kontra  in taki ljudje?
   - Kje pa, kakšna kontra! To so ti sami naši razni prismodeži in popotniki. Ta krpa sedla, oni popravlaj pekače, tretji...
   - Pa se ni mogel med njimi skuhati kak novoverec ali kaj podobnega, ha? : grdo pogleda brkati narednik Munižaba. - Se še spominjaš, kakšen preplah je povzročil tod okrog tisti stric z Medvedjega hriba, ki je, kot so govorili, vstal od mrtvih in prerokoval ljudem? K njemu so hodili kot na romanje, celo vladika se je pozanimal zanj pri duhovščini,
  - He, razen, če se je med pravičnike zapisal ta sosedov sorodnik Sava, stari liški razbojnik - se posmehne Lazo. - Tudi to se dogaja, tatovi se najprej spreobrnejo in posvetijo.
  - Aha, Sava je v vse to zapleten!- zlovešče zategne narednik. - Tukaj si zadel žebljico na glavico, zdaj imam nit v rokah.
  - Ampak čemu mu bo ta moj Wilson, bes ga lopi? - se je čudil Lazo.
    Žandarja sta Laza vzela s seboj k Savini hiši, da bi bil za pričo ob hišni preiskavi, in tam , v starčevi sobici, v srebrnem okviru Wilsonove slike, so zagledali svetega rada, zavetnika tatov.
   - Aha, pa smo tu, Rade Ćopić, prikazan v podobi svetnika!- zagode narednik Munižaba in tako izbulji oči in zamiga z brki, da bi preplašil ves cerkveni zbor, ampak, pri moji veri, s tem se ne more do žživega prekaljenemu Savi, ki se je v življenju naslišal tudi večjih mlinov.
  - Kaj pa jaz vem o ikonah, ko sem pa nepismen od svojega sedmega leta - odmahne Sava. - Ne znam gledati ne v knjigo ne v koledar ne na uro, še v kozličkova pleča ne. Dragi bog me pač ni posvetil v to, pa konec.
  - Ampak tegale si pa znal dati v okvir, a?
  - To je ne samo moj brat, temveč tudi svetnik. in drugih ne priznavam, pa delajte, kar hočete!
  - Aha, saj sem rekel - novoverec- se spet razkošati Munižaba.
    Ukradenega Wilsona in kralja Aleksandra so našli pod streho nad Savinim svinjakom, in to je bil zadosten razlog, da sta žandarja vzela starega Savo medse in -alo v kasarno, v zapor."...
..."Po vasi so začeli šušljati, da je Sava ne samo ukradel, ampak tudi užalil  ameriškega predsednika Wilsona in njegovo veličanstvo kralja, ker ju je spravil, kot je slišati, na neprimeren kraj, v svinjak, v njun okvir pa je vtaknil ponarejenega svetnika in tako, to je vendar jasno, spremenil vero. Ni zanesljivo, ali ga ni celo zaneslo med boljševik, ki so počili svojega carja in v cerkve pripeljali konje."  ( str. 22-24)

..." Tako so tudi novo stanje po razpadu Avstrije poimenovali kar "prevrat". Nekaj se je preobrnilo, eni so odšli, drugi prišli.
   Po pravici povedano se je že od prvih dni videlo, da to ni samo navaden prevrat, gola zamenjava gospodarja. Najprej se je pokazalo, da je nova oblast nekako preprosta, da vse zadeve opravlja izključno v domačem jeziku, z mnogo hrupa, pomanjkljivosti in robate familiarnosti. Pričakovali bi, da bo to našemu človeku na vasi bolj ugajalo, ampak v resnici se je zgodilo ravno narobe. Ljudem, navajenim avstoogrskega gospostva, birokratksega reda in nedostopnosti, se je nova oblast zdela preveč pokemtena in preprosta, brez ugleda, znanja in gospostva.
  - A dokler pred krčmo prazni frakeljne s kmeti, ni tu ne reda ne strogosti.
  -Svoj človek ni bil nikoli dober gospodar. Še žal nam bo za Avstrijo." ...( str. 28)  
  
..."- Čemu so pa potem pe druge stranke? - se je včasih vprašal ubogi kmetič, navadno v nedeljo zjutraj, ko se je že obril in je bil brez dela, medtem ko je čakal kosilo.- Da imaš stranko od oblasti, od vlade, ti še gre, ampak vse druge, gola neumnost je, da oblast to sploh dovoljuje.
    - Čakaj no, tudi drugi se ženejo, da bi postali poslanci in bi si napolnili žepe z denarjem - pametno razloži sosed.  - Mar miliš, da se kdo zmeni za naju dva?"... ( str. 32)

..." Zaradi tako temeljite krščanske izobrazbe je David pozneje, ko je odrasel in prišel že nekoliko v leta, postal cerkovnik in z uspehom je začel pomagati novemu popu Jeremiju.
    Složno in družno kot prava brata sta po oštarijah poskušala vina za obhajanje svoje bogaboječče črede. In čeprav je moralo biti vino, ki naj bi se spremenilo v Kristusovo kri, rdeče, sta krepko pokušala tudi belo pa črno in bosigavedi kakšno še, dokler jima nazadnje ni zatrepetala pred očmi mavrica, znamenje, da ju je obsijal sveti duh in ju navdihnil za razna zanimiva dejanja, na primer za obisk pri razuzdani Sevki, za lomljenje tujih plotov in tako naprej.
  Ko je izbruhnila vojna in se je v tem odročnem bosanskem kraju zmanjkalo vina, se je oče Jeremija vznemiril.
  - David, otrok moj duhovni, kako bova dobila presveto vino, s katerim bova obhajal najino pravsolavno krščansko čredo?
   - Oče Jeremija, kaj ko bi stisnil nekaj vina iz tiste naše samorodnice, ki je pravijo "direktor"?
   - Kje pa, sinko, saj sam veš, da celo zakon prepoveduje delati iz tistega grozdja vino, ker ljudje od nega ponorijo.
   - Kaj pa bova potem, oče Jeremija; ne bova ga pila, samo ljudstvo bova obhajala.
   - David, sinko, mar ne bilo nerodno, da bi to noro vino spreminjala v Kristusovo kri? Prej bi iz njega lahko naredila kri brezbožnega razbojnika, cesarja Nerona, ki je preganjal prve kristjane.
  - Vendar sta se na koncu zedinila, da bosta stisnila divje grozdje, in tako je njuna srenja v blaženi nevednosti popila noro vino, kakor da bi šlo za originalno kri Gospoda našega, zapečateno s sedmimi pečati.
   Ob neki drugi priložnosti pa častita dušebrižnika še novega vina nista premogla, in domiselni cerkovnik je priskrbel najbolj  navadno kmečko žganico, vanjo pa natresel malo tiste rdeče barve, s katero barvajo pirhe in volnene nogavice. Sleparija se je lepo obnesla, le da so se od te ponarejene Kristusove krvi obhajanim kmetom pordečili jeziki, kakor da so prišli iz pekla, od samega Luciferja. Revčki so morali lizati hrapav zid, tako kakor goveda, da bi si nekako zdrgnili z jezika to hudičevo znamenje. " ( str. 66- 67)

..."Prej v tistih širokih, zdavnaj pozabljenih lasih, ko si medveda mirno lahko počil, kjerkoli se ti je zazdelo, je bil tudi sam veliko spodobnejši in skromnejši. Skrival se je po gozdovih, daleč v hribih, in se hranil do pičice tako, kot piše v šolskem berilu: jedel je hruške, maline, med in drugo rastlinsko , vegetarijansko prehrano. Toda odkar zakon tega našega gozdnega kneza ščiti, začenja kazati docela drugačne zahteve in si samosilno zmanjšuje življenjsko raven: preganja in davi ovce, govedo, konje in celo svinje, da tistega, kar počenja po koruziščih, sploh ne omenjamo.
  Kadar sta takega tečneža sita že bog in hudič, se oškodovani kmetje zberejo kje pri odboru in spišejo prošnjo, bolje rečeno tožbo na ministrstvo, naj jim  sodišče dovoli škodljivca ubiti.
    V tožbi je treba najprej navesti, kateri okoliš približno tisti medved izkorišča, potem pa našteti vsa njegova hudodelstva lepo po vrsti ter po možnosti napisati točne datume, kdaj se je zgodilo. Prizadevni kmetje so to sposobnost že do popolnosti obvladali, saj so stoletja pisali tožbe. Visoki Porti, vezirjem v Travnik, pa na Dunaj pa v Berlin pa srbskemu knezu, in tako so se izkazali za mojstre tudi v tem, da so medvedu okrasili karakteristiko! Pridno so naštevali vse medvedove napade, pomagali pa so si tudi z bujno ljudsko domišljijo in dodali še to ali ono za nameček, tako da je zlikovec namesto petih ovac odnesel v svojem naročju cel ducat, namesto ene krave pa celo govejo družino: bika, kravo in tele; borno jutro bosanske njivice s koruzo so prikazali kot  cel hektar banatske črnice, na seznamu pa se je znašel celo kak prašiček, ki ga medved s svojimi pregrešnimi očmi nikoli še videl ni.
   Tako okrašeno in podkrepljeno tožbo so odposlali na ministrstvi, kmetje pa so potrpežljivo čakali na rešitev, medved pa se je še naprej redil od tujega trpljenje in zaradi še zmeraj neizkoreninjene stare birokracije je pogostoma podvojil svoje grehe in še dolgo in srečno živel na tej naši zemlji. Nazadnje...
   ... Nazadnje je prišla smrtna obsodba. Kmetje so dobili dovoljenje, da lahko medveda likvidirajo z orožjem iz lokalnih zalog. Na koncu odločbe je bila nemalokrat zapisana tudi sklepna točka iz dovoljenja za odstre jelena: "Meso in kožo izročiti državi, lovcu ostanejo rogovi." ( str. 147)

MK, 1976; ( zbirka Humor), 322 str.  

Ni komentarjev: