Dušan Čater: ATA JE SPET PIJAN

Dušan Čater izpelje v romanu kontroverzen lik literata, ki je hkrati izterjevalec dolgov. Razpet med bohemskim in družinskim življenjem, popivanjem in priložnostnim seksom ter podzemljem. Roman odlikuje tako humor kot sama izvirna zgodba.  V recenziji je zapisano, da spada njegov roman med vrhunce slovenske posamosvojitvene proze, s čimer bi se strinjala. Poln je tudi samoironije, saj glavni junak nosi njegovo ime in priimek.

ODLOMKI: ..." Potem sem šel oblečen pod tuš in pustil, da je voda tekla po meni. Jebiga, sem si rekel, z mano je pač tako: ko ljubim, ljubim in ko ubijam, ubijam. Esculpe me!"... ( str. 13)


..."Na kratko: počutil sem se kot pravi kmetič, in kot tak sem imel tudi svojo ljubezen. Ta ni bila svetlolaska iz največje bajte v vasi, po možnosti hči pretkanega avtoprevoznika...Bila je pusjka ali odojčica, ne vem, kako se temu reče, s...svetleče rožnato, komaj kaj ščetinasto kožo. Suzi! Tako sem jo imenoval in to, mislim, vse pove. Jaz in moja Suzi. Odveč je beseda, da je ona vedno dobila prvi in najbolj izdaten obrok pomij, k katerimi smo proti večeru hranili pujse. Za svojo Suzi, bi brez patosa, prosim, naredil vse. In tu se začne tista žalostna plat izsečka. Namreč nihče mi ni hotel povedati, da ker jim, mimogrede navrženo, ne štejem za zlo, da je bistvo njenega obstoja...kako bi rekel...naš obstoj. Takole: Suzi je bila na svetu, beri kupljena, izrecno in samo zato, da jo spitamo, zakoljemo in požremo. In kot gredo te stvari v življenju, je kmalu prišel tudi njen trenutek. Dan, ko je poznavalsko oko tovrstnih zadev presodilo, da je moja Suzi godna. Godan za zakol!Če si lahko dovolim malce pesniškega sranja: temni oblaki so se spustili na našo vas, predvsem pa na moje srce. Z razpadajočo staro škodo zelene barve se je pripeljal vaški klavec, znani pijanec Amperšek. Kot kakšen dohtar si je nadel belo haljo in trezen pogled. Vzel je pištolo, jo napolnil in nameril v že tako in tako čisto prestrašeno Suzi, ker...Ker amiši moji, pujski, sploh tiste male svetleče rožnate pujske, čutijo, kdaj pride njihov čas, res. Meril je in meril, miže na eno oko, pijana roka pa mu je nihala po pol metra v eno in v drugo stran. Pa je rekel, tega se dobro spominjam, da bi rabil še kakšne kozarček, ker zadeva je bojda kočljiva, da je kaj. In ga je dobil in spet , zdaj že s celim telesom nihal sem in tja. In potem je ta naš dohtar Amperšek končno sprožil in zadel. Pa ne v celoti. Mislim, metek , patron ali karkoli je  že izpljunil, proti njej, proti moji Suziki, jo je samo, kako bi rekel, oplazil, tako da je uboga Suzana ponorela tekala sem in tja po dvorišču in krulila, da še nikoli kaj takega. Pa se stari Amperšek ni dal kar tako ugnati. Ko smo se vsi poskrili pred      
podivjano odojčico, je ta stopil na sredo dvorišča in še nekajkrat ustrelil proti njej. Ni je zadel. Niti enkrat, ej. Pa se je zatekel po pomoč k šnopcu, zamrmral nekaj o starosti, potem pa se je pretkano spomnil, da...Pazi to! Da... Da naj bi jo jaz, ki me ima Suzi zelo zelo rada, ker dam vedno njej prvi in največji obrok pomij, da,,,Da naj bi jo jaz prijel, ker mene se ne boji in to, da bi jo držal pri miru, on pa bi še enkrat ustrelil vanjo. Ej! Svašta! Ja, pa ni bilo kaj. Bil sem otrok, remember! In sem osladno stopil proti ljubi Suzi, ji prigovarjal nekaj v smislu, da bo še vse v redu in blablabla, ko me je najprej nezaupljivo gledala na varni razdalji, potem pa se  le odločila, da meni vendarle lahko zaupa, in se mi je pustila pobožati. Primi jo, stisni jo! so mi kričali zrezkov in krvavic lačni gospodarji in jaz sem se ji  prihuljeno zmuznil za hrbet, med stegna stisnil njeno glavo in točil solze. In dohtar Amperšek se je spet trdno ustopil pred naju, zaradi nesigurnosti vase stopil še korak ali  dva naprej in začel meriti. Odveč je povedati, da mu je roka spet nihala sem in tja, gor in dol, in spomnim se, da sem ga hotel večkrat opozoriti, naj meri nižje, ker se mi je zdelo, da ves čas meri meni nekam med oči. Pa ne vem, zakaj tega nisem storil. Kot bi mi bilo vseeno. ali šicne mene ali pa ubogo Suzi. Zamižal sem in slišal strel, potem pa je vse, česar se spominjam, to, da sem tri dni ležal v postelji z vročino, s temperaturo, tam neje blizu smrti. Majke mi! O ljubljeni Suzi nismo nikoli več govorili, o Amperšku pa. Večkrat! Baje da tudi krvavice, ki jih je naredil, niso bile bogsivedi kaj. Jaz jih nisem jedel, zato ne vem! Tako! "... ( str. 15-17)

..."Ne vem, kaj mu je storil ubogi Fjodor Mihajlovič, kajti  naš Dostojevski ni bil nikakršen beležnik dogajanja okoli sebe. Pravzaprav sploh ne vem, zakaj ga tako kličemo. Mislim, da zaradi tega, ker je nor na vse, kar je rusko, in ker mu je nekoč njegov stari postavil vprašanje, kakšna je razlika med jim , torej njegovim očetom in Dostojevskim. Ker ni dobil odgovora, mu je kar sam razložil. Torej, je rekel njegov oče, Dostojevski je idiota napisal, on pa ga je naredil. Nesramen tale njegov očak, kajne? Je pa naš Dostojevski daleč od idiota, takšnega ali drugačnega." (str. 31)

Ljubljana: DZS, 2004. ( Zbirka Slovenska zgodba; knj.30)