ODLOMKI:
… »Jim je imel navado stokati, se
pritoževati in delati hudiča iz navadnega prehlada, porezanega prsta, zlate
žile. Vendar je imel Jim srečo na koncu, kar je edinkrat, ko res šteje.
Tovornjak je rano prav zadel njegov avtomobil, ničesar ni čutil. In nikoli ga
niso spravili na kraj, kot je ta. Njegovi zmečkani preostaniki jim ne bi bili b
nobeno korist pri njihovih ritualih.« ( str. 79)
… »Prejšnjič mu je sestra
povedala, da se Doris srečuje z duhovnikom, (Vzgojena je bila kot katoličanka).
In seveda je na mizici poleg postelje knjižica, kičasta in ljubka kot božična
razglednica: Križev pot…Ah, pa vendar
, ko se ti pot zoži na širino te postelje, ko pred teboj ni ničesar, kar bi
poznal, si še drzneš zavračati kateregakoli vodnika? Morda je Doris že vedela
kaj o potovanju, ki jo čaka. A celo če predpostavljamo, da je in da bi se
George lahko prisili in jo vprašal, mu ne bi mogla nikoli povedati tistega, kar ve. To je namreč mogoče izraziti
le v jeziku kraja, kamor je namenjena. Ta jezik pa – čeprav ga nekateri tako
žčobudraje žebramo – v našem svetu nima pravega pomena, v naših ustih je le
nabor besed.«…( str. 85)
… » Supermarket je še vedno
odprt, še do polnoči se ne zapre. Žareče svetel je. Njegova svetlost daje
zatočišče pred osamljenostjo in temo. Tu bi lahko v stanju zadržane negotovosti
preživel cele ure in razmišljal o raznolikosti živil. Moj bog, koliko vsega je!
Toliko blagovnih znamk v sijočih škatlah, in prav vse ti obljubljajo dober tek.
Vsak izdelek na policah ti kliče: vzemi men, vzemi mene, in že zaradi same
konkurence njihovih pozivov si lahko predstavljaš, da te nekdo hoče, celo
ljubi. Ampak pozor - ko se vrneš v svojo
prazno sobo, ugotoviš, da te je lažni prilizovalni škrat oglaševanja spet
zapeljal, ostanejo le karton, celofan in hrana. Ti pa nimaš več volje, da bi
bil lačen.
Ta bleščeči prostor v resnici ni zatočišče.
Med njegovimi steklenicami in tetrapaki in pločevinkami se namreč v zasedi
skrivajo pretresljivo živi spomini na obroke, za katere je nakupoval, jih kuhal
in jedel skupaj z Jimom. Proti Georgu suvajo, ko sto mimo njih in potiska
voziček. Bi se kdaj počutili res osamljeni, če ne bi nikoli jedli sami?
Pa vendar, da bi rekel: nocoj ne bom jedel sam, mar ne bi bilo to smrtno
nevarno?«...( str. 94)
… »Vendar je sam tako močno
svojeglav, da se, še preden sploh naloži svoje nakupe v avtomobil, njegovo
razpoloženje spet začne spreminjati. Se res hočem srečati z njo? Vpraša sam
sebe, in potem: Kaj za vraga me je pripravilo k temu? Predstavlja si večer, ki
bi ga lahko udobno preživel doma, pripravil bi si hrano, ki jo je kupil, potem
pa legel na kavč poleg knjižne police in ob branju počasi postajal zaspan. Na
prvi pogled je to povsem prepričljiv in očarljiv prizor domačega zadovoljstva.
Šele čez nekaj trenutkov George opazi, da manjka nekaj, kar ga naredi praznega.
Tisto, kar manjka na podobi je Jim, ki mu leži nasproti na drugem koncu kavča
in prav tako bere. Zatopljena sta vsak v svojo knjigo, a se tako zelo v
popolnosti zavedata navzočnosti drug drugega.« …( str. 96)
… »Oblikovan je v terase in na njem cveti nekaj vrtnic. Vendar pa so
žalostno zanemarjene, ko je Charley v enem od svojih depresivnih razpoloženj.
Morajo zato trpeti tudi uboge cvetlice. Puščeno jim je bilo, da se razrastejo v
preplet dolgih trnastih poganjkov, med njimi pa na gosto raste plevel.« …(str.
99)
… "Kot da ne bi bilo na sveti že
tako dosti preveč razumevanja med ljubimci, še posebej razumevanja med
ljubimci, ki ga slavijo pesmi in zgodbe, v resnici pa je tako mučno, da ga
nobena dvojica ne more prenesti brez
rednih ločevanj in prepirov. Dobra stara Charley, pomisli, ko jima v njeni
nastlani , ne preveč čisti kuhinji pripravlja odmerke, le kako bi lahko
preživel vsa ta leta brez tvojega čudovitega pomanjkanja dojemanja? Le
kolikokrat, ko sva te z Jimom prišla obiskat
po prepiru – se kujala , izogibala pogledom drug drugega, se pogovarjala
samo preko trebe -, ti je uspelo, da si naju spet spravila skupaj, in to samo
zato, ker se nisi zavedala, da je kaj narobe?«…( str. 103)
…»Jaz obstajam. Ne, tega noče reči. Takšno spogledovanje ju ni vedno,
niti ko sta pijana. »Občutek krivde ni nikakršen razlog, da ostaneš niti da greš,« ji reče odločno, a
prijazno. »Šteje edino, ali hočeš
iti. Če hočeš iti , bi morala iti. Ne brigaj se za nikogar drugega.«
(str. 116)
….»Vsa ta domačnost dandanes je
res zlagana. Pretvarjanje, da ni nobene razlike med ljudmi – no, kot tisto, kar
ste danes dopoldne govorili o manjšinah. Če si nisva midva različna, kaj lahko
potem dava drug drugemu? Kako bi sploh lahko bila prijatelja?««…( str. 133)
Sanje, 2012; (Zbirka Sanje. Roman), 156 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar