Preberi več
ODLOMKI:
..." Mi poveš, kaj se je zgodilo na otoku?"
David je pomišljal, nato odgovoril:
"Edo nima bazena."
"A?"
" pred prvomajsko parado sem sedel v kantini skupščine v Beogradu, saj si bil tam. Čeprav te ni bilo pri tem pogovoru. Čakali smo, da gremo na tribune, pili kavo. Začel je Edo, češ, vsi imate bazene, zame pa ste rekvirirali vilo brez. 'In tudi ta, v kateri stanujem z družino,' je rekel, ' je čisto nasproti policijske postaje in včasih cele noči ne morem spati, ker tisti v kleteh med zaslišanji tako vpijejo in stokajo.' Tako se je Edo pritoževal, ostali tovariši pa tovariši so mu obljubljali pomoč, hitro bodo koga obtožili in mu zaplenili posest, naj ne skrbi, preselili ga bodo, mene pa je prešinila misel: ti ljudje sodijo na vešala! In hip za tem: tudi jaz sodim nanja!.." (str. 98)
..." David se je spomnil pogovorov z ruskimi oficirji, misije iz Moskve, in res so vsi zveneli podobno; hkrati pa se tudi Američani s svojim individualizmom niso ravno razlikovali. "Glej ruske filme, " je rekle ameriški oficir in visoko dvignil levico. "Kolektiv, kolektiv! Skupinski junak! Poglej naš Hollywood!" je zavihtel roko, kot bi metal laso. "Kavboj , individualist, individualec! Še učiteljica na koncu filma mu je preveč, raje odjaha v zahod, tako je individualen!"
Smeh ga je pričel dušiti in mu pačiti besede, moral jih je ponoviti nekajkrat, preden je povedal zadosti razločno:
"Individualni junak raje masturbira, kot bi se šel kolektiv z žensko!"
Po nekaj kozarcih žganja je razložil teorijo o tem, da poteka v svetu boj med načelom mravljišča, ki vidi v človeku le element večjega organizma, skupinske volje, in načelom posameznikov, ki zavestno vstopajo v družbo, če bodo imeli od nje korist.
"Zakaj ste vi tukaj?" ga je vprašal David.
"Plača, ženske, alkohol, črna borza;" je izstrelil oficir.
"Ne boj proti fašizmu? Svoboda?"
Oficir se je tako režal, da se mu je zaletelo. Izpila sta bratovščino in se na koncu večera strinjala, da včasih najboljša dela nastanejo iz najslabših vzgibov in obratno. Oba sta namreč videla herojstva in podlosti na vseh zavezniških straneh, ne glede na ideologijo in poreklo.
Edina točka pijanskega spora je ostalo vprašanje, katera doba prihaja - kolektivna ali individualna? Zmenila sta se za srečanje isti dan na istem mestu leta 1960. Če pride le eden, naj nazdravi duši drugega. Če ne bo nikogar, natakarica itak ne bo vedela, da so nekoč živeli ljudje, ki so si zastavljali vprašanja, ki so jih presegala. " ( str. 144)
..."Ansambel je zaigral Internacionalo, presenetljivo udarno in natančno. Sonce je stalo na svoji najvišji točki in prvič je sredi junija zares pritisnila vročina. Znoj je že davno premočil Davidovo majico, tekel mu je izpod titovke in ga prisilil pogosto utripati, da ga je spravil vsaj iz oči.
Prikorakala sta že do sredine in šla mimo kapelnikovega hrbta.
"Šlo bo, šlo, " je spreletelo Davida in tisti hip mu je postalo žal. Mogoče je šlo za posledico katoliške vzgoje, češ, veselje je greh, sploh prezgodnje. Teža praznoverja je legla nanj in stisnil je ramena, vsak hip je pričakoval katastrofo.
"Še štirje glasbeniki do konca vrste, " je pomislil David.
Trobenta je potegnila ton. Takoj je sledila druga: Davidu so trznila ušesa.
Širilo se je kot plesen; iz enega samega tona je zrasla golazen, ki je prekrila ansambel. Toni so se podaljševali in Internacionala je začela zveneti malce mehiško.
"Nima posluha!" se je David ugriznil v ustnice in strmel v generalovo zatilje. Tudi njemu se je znoj svetlikal med strniščem, a še vedno je odločno korakal naprej. David se je spomnil šale, ki so jo o profesorju pripovedovali sicer silno vdanega krožka: za človeka gre, ki pozna le dve skladbi: ena je Internacionala in druga ni.
"prosim, prosim, prosim, prosim..." je David že mrmral v sebi, " če to mine, mogoče do nedelje najdem rešitev! Ne pa zdaj, prosim, ne zdaj!" Medtem so skladovnice trobent razpadel. Na hitro se je obrnil nazaj, s pogledom ubil kapelnika, ki je imel preveč dela s paničnim in brezplodnim mahanjem.
Pordeli obrazi, potne dlani, veke, ki so se zapirale, prsti na inštrumentih so krenili po svoje...
"...prosi,, prosim, prosim, prosim..."
DONF-DONF!
Še dva glasbenika.
Še eden.
V tistem trenutku je čez trg pritekel Ivan, zdivjal mimo generala in Davida, skočil v kapelnika in na ves glas zapel:
"Aj, aj, aj-aj!"
Refren, ki je prevagal in zbudil v glasbenikih vse, kar so tako zagnano vadili.
Kot eden so krenili v mehiški napev in tudi Peter se je pridružil refrenu.
"AJ, AJ, AJ-AJ!""... ( str. 237-238)
Študentska založba, 2013, (Knjižna zbirka Beletrina); 284 str.
Ni komentarjev:
Objavite komentar